Načrtno ustvarjanje negotovosti

Vlada že vse od nastopa, ki je bil sočasen z začetkom širjenja novega koronavirusa, iz dneva v dan, iz tedna v teden napoveduje, sprejema in uzakonja vedno nove ukrepe, ki prinašajo nove posege v človekove pravice. Vse težje ali nemogoče je slediti vladnim zapovedim, novim zagroženim kaznim in drugim posledicam neupoštevanja številnih dodatnih zapovedi. A glavni namen tega početja vladajoče politike ni, da bi se ljudje zavedali, kakšne so njihove pravice oziroma v čem so po novem omejene, pač pa, da o tem razmišljajo, da to ostaja z njimi nekje v podzavesti, da jim ne da miru.

Skorajda vsak nov teden prinese novo grožnjo z omejevanjem pravic, seveda za potrebe boja z virusom. Najnovejša taka grožnja je predlagana sprememba zakona o nalezljivih boleznih, ki so jo napisali na ministrstvu za zdravje. V spremenjenem 48. členu piše, da lahko vlada, če se ji zdi to potrebno za omejevanje širjenja okužb, omeji ali prepove zbiranje ljudi na zasebnih površinah, odredi uporabo zaščitne opreme (recimo obraznih mask) na zasebnih površinah in odredi tudi prepustitev (zasebnih) poslovnih in drugih prostorov v uporabo za zdravstvene potrebe. Da, govorimo o zasebnih površinah, nepremičninah.

Vse to, kar bi po novem zakonu lahko odredila kar vlada z odlokom, bi seveda lahko nadzirala inšpekcija in v sodelovanju z njo policija. S tem bi slednja dobila še eno (zakonito) možnost vstopa v zasebne prostore, čeprav je ta pristojnost policije rezervirana za res le najskrajnejše primere, ko gre za kazniva dejanja, reševanje življenj in podobno.

Glavni namen vedno novih represivnih ukrepov je dosežen. Zastraševani, prestrašeni in negotovi prebivalci niso tisti, ki bodo kljubovalni, pač pa raje iz dneva v dan previdnejši in bolj zadržani.

Odziv pravne stroke na predlog novega zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), ki predvideva širjenje pravne podlage za vladne posege na zasebnih površinah, je bil pričakovano enoglasen. Gre za ukrepe, ki so že na prvi pogled protiustavni. V ustavi piše, da je vstop v tuje stanovanje mogoč, če je »to neogibno potrebno za prijetje storilca kaznivega dejanja ali zavarovanje ljudi ali premoženja«. V vseh drugih primerih sme policija to storiti le po predhodni odredbi sodišča. »Nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati,« piše v 36. členu ustave. »Predlagana določba 48. člena ZNB je očitno protiustavna. Že samo – a ne samo – zaradi 36. člena ustave, ki take določbe, kot jo odraža predlog nove določbe 48. člena ZNB, ne dovoljuje,« je o tem zapisal ustavni pravnik dr. Andraž Teršek.

A vse to z vidika vlade in njenih namenov niti ni bistveno. Številni izmed vladnih ukrepov in tudi sprejetih zakonov iz zadnjih mesecev so zdaj v presoji ustavnega sodišča, izvajanje nekaterih zakonov je ustavno sodišče celo zadržalo za čas do končne odločitve. Z vidika vlade je vseeno, koliko in kateri izmed predvidenih novih posegov v človekove pravice bodo obveljali za ustavno sprejemljive in kateri ne.

Sama količina doslej nepredstavljivih posegov v človekove pravice, ne glede na to, ali so bili predlagani, sprejeti, uzakonjeni, zadržani ali pozneje umaknjeni ali celo razveljavljeni, posamezniku onemogoča, da bi bil seznanjen s tem, kakšne so po novem njegove pravice in dolžnosti. Z vsako novo potezo vlade, z vsakim novim predlaganim represivnim ukrepom se predvidljivost represivne zakonodaje še zmanjša. V takšnih razmerah je osnovni človeški odziv previdnost in beg pred uveljavljanjem lastnih (ustavnih) pravic, kadar to ni absolutno nujno.

S tem pa je glavni namen vlade oziroma katerekoli avtoritarne oblasti dosežen. Zastraševani, preplašeni in negotovi prebivalci niso tisti, ki bodo kljubovalni, pač pa raje iz dneva v dan previdnejši in bolj zadržani. »Nova desna vlada je imela srečo, da se je njen nastop časovno ujemal z epidemijo novega virusa, in dobili smo pravo poplavo represivnih ukrepov,« pojasnjuje antropologinja dr. Svetlana Slapšak in dodaja, da tako kot lahko sedanje razmere glede virusa imenujemo drugi val, lahko prav tako »vidimo drugi val vladnega zastraševanja ljudi z novimi represivnimi ukrepi. Predvsem zato, ker je namen virusne strahovlade s protivladnimi protesti doživel nepričakovan odziv, ki je za vlado veliko nevarnejši, se zdaj trudi, da si zakonodajo in njeno izvajanje čim bolj ukroji po svoji podobi in v svojem interesu.«

Da gre vladi predvsem za zastraševanje ljudi, ne pa toliko za njihovo zdravje, se kaže tudi v praksi. Recimo v podobi večdnevnih čakalnih vrst za testiranje za ugotavljanje okužbe z novim koronavirusom. Namesto da so na ministrstvu za zdravje čez poletje pisali zakonodajo, polno protiustavnih posegov v človekove pravice, bi lahko, recimo, zagotovili dodatne teste, dodatne laboratorijske delavce in nove točke za testiranje po vsej Sloveniji.