Zakaj tudi Koroška potrebuje parado

Mladi iz skupnosti LGBT+ so prisiljeni bežati v Ljubljano

Preteklo soboto, 12. septembra, je na Koroškem, natančneje v Slovenj Gradcu, potekala prva Parada ponosa. Lahko bi rekli, da je bila v Sloveniji sploh prva, ki je potekala v manjšem mestu. Udeležilo se je je približno 150 ljudi, to je za prvič in glede na okolje spodbudna številka. Podpornice in podporniki so prišli iz vse Slovenije, nekaj jih je bilo iz tujine, sporočilo pa je bilo jasno: parade ponosa niso več zgolj stvar velikih mest in prestolnic. V Mariboru so jo lani pripravili prvič, v Ljubljani pa bo prihodnjo soboto, 26. septembra (sicer v nekoliko okrnjeni različici glede na okoliščine zaradi ukrepov za zajezitev novega koronavirusa), potekala že dvajseta. Pri prireditvah, ki opozarjajo na enakopravnost in človekove pravice, je decentralizacija zelo pomembna, saj večja mesta praviloma veljajo za strpnejša, manjši kraji za konservativnejše. Mladi predstavniki populacije LGBT+ zato nemalokrat s podeželja »bežijo« v večja mesta, kot sta Ljubljana in Maribor.

Ena od udeleženk letošnje parade ponosa na Koroškem pravi, da je skupnost LGBT+ tam neorganizirana, zatorej neobstoječa. Okolje je po njenem dokaj katoliško in zato zaprto, zaradi slabe infrastrukture in povezav pa precej odrezano. »Homofobijo sem kot lezbijka sicer doživljala ne le na Koroškem, ampak tudi v Ljubljani in drugod, se mi je pa doma vedno zdela bolj zgoščena, pogostejša in intenzivnejša. Opazke, posmeh, tu in tam direktna konfrontacija. Sploh biti mlad človek iz skupnosti LGBT+ v takem okolju je lahko zelo nevarno. Ker skupnost ne obstaja zares, ampak smo samo posameznice in posamezniki — veliko je nerazkritih —, in ker je v splošnem manj ljudi, je tudi težje iskati oporo. Dobro je, če imaš podporo vsaj doma, kjer imam sama srečo, a to ni realnost za vse, in hitro spoznaš koga, ki ima s homofobijo, nestrpnostjo, nesprejemanjem opraviti že doma,« pravi Korošica, ki je pred kratkim diplomirala.

Izkušnja, ki jo imajo po njenem pripadniki skupnosti LGBT+ s podeželja, je beg v Ljubljano. Opozarja pa, da nima vsak srednješolec desetih evrov za avtobusno vozovnico, dveh ur časa za vožnjo in izgovora za homofobne starše, da gre obiskat eno od številnih organizacij LGBT+ v prestolnici, v katerih ponujajo svetovanje, podporne skupine ali zgolj preprosto druženje.

»Na prireditvah in v splošnem je bil na koroško parado nepričakovano dober odziv, tudi na lokalni ravni. So se pa pojavljali komentarji in izzivanja posameznikov in organizacij, ki bodejo in žalostijo. Takšno obnašanje otežuje naše delo ozaveščanja in povečuje občutek ogroženosti. Med samo parado sicer nismo doživeli nobenih ovir, nasprotnikov in čutila sem, da nas je mesto lepo sprejelo,« je sklenila domačinka.