Argument: Nazaj v temo

Kostrivnice do pred kratkim nisem poznal. Po slikah na spletu sodeč gre za prijeten kraj v okolici Rogaške Slatine, kjer sem že bil kot otrok – iskat smo šli stare starše, ki so preživeli nekaj dni v toplicah. Očitno se ljudje v okolici trudijo v te kraje pritegniti tudi novo prebivalstvo, saj se trenutno gradi nova stanovanja. Ko sem v teh dneh bolj kot ne po naključju izvedel za Kostrivnico, sem v članku Nazaj v temo v spletni izdaji Mladine prebral, da imajo v Kostrivnici tudi društvo. Samo po sebi nič posebnega – kot veliko drugih manjših in večjih slovenskih krajev. V enem izmed društev sem bil pred leti tudi sam aktiven član. Lepo nam je bilo, bili smo pridni in skupaj preživeli veliko lepih trenutkov. Gotovo je tako tudi v društvu v Kostrivnici. No, vsaj za nekatere med njimi … Mladinsko društvo Kostrivnica ima namreč eno veliko težavo. Društvo je del Mladinskega sveta Rogaška Slatina, katerega predstavn_ice so v enem izmed družbenih omrežij nedavno izrazile podporo LGBTIQA+ skupnosti. Natančnega ozadja sicer ne poznam, vendar je to načeloma pozitivno dejanje, posebno če za njim stoji kako konkretno prizadevanje, dejavnost. Mladinski svet je domnevno prejel javna sredstva za svoje aktivnosti, s katerimi pa se – sodeč po uradnem (?) komunikacijskem kanalu Mladinskega društva Kostrivnica na taistem družbenem omrežju – kostrivniško članstvo ne strinja v celoti. Po lastni navedbi v spletni objavi ga moti „nesprejemljiva promocija idej, ki niso v skladu z večinskimi družbenimi normami in z večinskim stališčem mladih v [njihovem] kraju.“ In nadalje: „Temam, aktivnostim in dogodkom, ki delijo ljudi, se mora Mladinski svet Rogaška Slatina izogibati […]“. In to je težava kostrivniškega društva ter s tem težava slovenske družbe na splošno.

Naj ponazorim z zaenkrat še namišljenim primerom, ki naj namišljen tudi ostane. Preselimo se v Državni zbor, v katerem med devetdesetimi poslanci sedita predstavnika dveh manjšin – italijanske in madžarske. Kolikor vem, vse poslanske skupine prejemajo javna sredstva za svoje parlamentarno delovanje, tudi oba predstavnika narodnih manjšin. Gotovo omenjena predstavnika, in to povsem legitimno, včasih ne podpirata večinskega stališča pri določenih temah, o katerih se razpravlja v slovenskem parlamentu, ali jima kdaj pa kdaj celo (upravičeno) nasprotujeta.

Ravno tako to počno druge poslan_ke, kot državljan in zagovornik demokratične družbe pričakujem, da karseda argumentirano in spoštljivo drug do drugega ter do nas sodržav_ljank. Zaradi njihovih stališč – ponavljam, pričakujem, da so ta dobro utemeljena in temeljijo na preverjenih dejstvih – se jim ne kar na vrat na nos odtegne javnih sredstev. Pa čeprav gre pri stališčih pogosto za takšna, ki niso v skladu z „večinskimi družbenimi normami“ – ena izmed temeljnih norm demokratične družbe je norma, da se drug do drugega pogovarjamo spoštljivo. Ali pa da spoštujemo človekove pravice vseh ljudi. Tudi tistih, ki so med drugim lezbijke, geji, trans, biseksualne ...

In to je drugi del težave – kostrivniške in slovenske. Biti npr. lezbijka ali transspolna oseba ni ideja, ki bi jo bilo potrebno promovirati. „Promocija“ je tržno usmerjeno prepričevanje potencialnih strank za nakup določenega izdelka ali storitve. Biti gej ni „na naprodaj“, je del osebnosti, je del človeka. To ni izbira. Izbira je, če v trgovini stojiš pred polico in se odločaš, ali boš kupil dražje ali cenejše mleko, tistega v svetli, ali pa onega v temnejši embalaži. Če si lezbijka, si tega ne izbereš, ampak si – tako kot je nekdo črnolasec, debelušast ali dolgonog. Ljudje smo in to različni. Različnost ni nekaj, kar bi nekdo uvozil iz tujine, različnost je ena izmed značilnosti družbe, tudi „slovenske“. Problematično v slovenski družbi je le to, da se o različnosti in drugačnosti ne govori jasno, temveč se ju kot mačka okoli vrele kaše zgolj nedoločno opisuje, se o njej trosi govorice, tudi neresnice.

Pomemben gradnik demokratične družbe je poleg različnosti njenih posamez_nic tudi sposobnost preseganja nasprotij med njimi. To je tretji del kostrivniške in slovenske težave. Pričakovanje, v tem primeru Mladinskega društva Kostrivnica, da se nadrejena organizacija izogiba temam, aktivnostim in dogodkom, ki „delijo ljudi“, v demokratični družbi preprosto ne vzdrži. Demokratična družba ne sme pristati na načelo trenutne všečnosti, na poenostavljanja družbene realnosti, na zatiskanje oči pred različnostjo njenih posamez_nic. LGBTIQA+ skupnost ni ohlapna fraza, ni marketinška poteza, ampak smo ljudje, ki se moramo vsakodnevno spopadati z očitki, da težimo s svojimi lastnimi problemi, medtem ko je na svetu dosti drugih „pravih“ problemov (trenutno to vlogo v medijih zavzema pandemija), čeprav gre za osnovne človekove pravice, o katerih se ne sme  pogajati – te morajo biti zagotovljene vsem. LGBTIQA+ skupnost smo ljudje, ki se prav tako kot mnogi drugi vsak dan vozimo v službe, v Sloveniji ali drugod, prevažamo delavno in drugo prebivalstvo v vlakih, avtobusih, zalivamo in obiramo sadje v nasadih, da stranke v trgovinah lahko „izbirajo“, smo učitelj_i in igral_ke, zdravn_ce in prodajal_ci, pesni_ce in uradni_ce, kolesar_ke in odbojkar_ji, smo veliki in majhni, čakamo v vrstah za zdravniške preglede, vodimo manjše in večje projekte, lokalne in mednarodne organizacije, čistimo poslanske klopi in tiskamo knjige, gradimo ceste in negujemo starostni_ce, iščemo službo in vodimo radijske oddaje, se izobražujemo na daljavo ali organiziramo čistilne akcije; plavamo, pišemo, pečemo, jemo, seksamo, se ločujemo in smo zaljubljeni, se veselimo in jočemo, spimo in umiramo.

Izjave, kakršna je ta Mladinskega društva Kostrivnica, je žaljiva in ignorira dejanska družbena razmerja v Sloveniji. Vsem član_icam tega društva in drugim, ki se ne strinjajo z izjavo, želim s tem besedilom pokazati, da se je potrebno postaviti zase in za pravice sodržav_ljank, ker drugače pristajamo na nespoštljiv način sobivanja. Prav tako to velja za vse, ki jim v Sloveniji in drugod ni vseeno za nedotakljivost človekovega življenja, ki je še vedno – naj tako tudi ostane – zapisana v temeljni listini slovenske državnosti.

Poimenovanja za osebe v tem članku namenoma zapisujem s podčrtajem, da na ta način opozorim na dejstvo, da svet, tudi v Sloveniji, ni črn in bel, ter da so besedila v slovenščini tudi z ne- ali z manj ustaljenimi jezikovnimi sredstvi z nekaj truda na bralski strani prav tako berljiva in razumljiva.