Borut Mekina

25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Politika

Se šalijo: Rupel, slovenski kandidat za medijskega komisarja OVSE? 

Oblastniški humor

Dimitrij Rupel, medijski strateg, nekdanji večni minister za zunanje zadeve, kulturnik, osamosvojitelj, kopriva, ki ne pozebe

Dimitrij Rupel, medijski strateg, nekdanji večni minister za zunanje zadeve, kulturnik, osamosvojitelj, kopriva, ki ne pozebe
© Borut Krajnc

Avtor tega članka ima z Dimitrijem Ruplom precej negativno novinarsko izkušnjo. Zgodilo se je takole: ko je leta 2007 Rupla obiskal romunski zunanji minister, je bil avtor po srečanju dogovorjen za intervju. Pred ministrskim sestankom je romunski zunanji minister pripravil tiskovno konferenco, ko pa bi po sestanku moral priti na vrsto intervju, je romunska delegacija spontano pripravila še eno tiskovno konferenco in intervju je zaradi pomanjkanja časa odpadel.

Precej bizarno sosledje dogodkov je kmalu dobilo razlago, saj je teden kasneje v stik z novinarjem stopilo romunsko veleposlaništvo, ki se je znašlo pod pritiskom Bukarešte. Domnevno naj bi bilo veleposlaništvo pri organizaciji obiska zagrešilo napako. Izkazalo se je, da je Rupel na uradnem sestanku romunskemu zunanjemu ministru govoril o slovenskih novinarjih, pri čemer je številne, med njimi tudi avtorja, označil za »komuniste sovjetskega tipa« in »anarhiste«. V strahu pred osramotitvijo je romunska delegacija intervju v naglici odpovedala in kasneje zahtevala pojasnila od veleposlaništva, ki je sodelovalo pri organizaciji.

Ta izkušnja sicer ni tako dramatična kot prigode, ki jih v zvezi z Ruplom opisujejo drugi slovenski novinarji. Recimo Matija Grah: ker je ta v času prve Janševe vlade v Delu napisal kritičen komentar o slovensko-avstrijskem poskusu rešitve vprašanja dvojezičnih napisov na avstrijskem Koroškem, je Rupel zaradi »neobjektivnosti« pri Delu, ki ga je takrat nadzorovala SDS, dosegel, da so Graha odpoklicali z mesta dopisnika z Dunaja in ga nazadnje še odpustili. Ali pa izkušnja, ki jo je z Ruplom imel Ervin Hladnik Milharčič, nekdanji urednik Delove Sobotne priloge.

Ko so cenzurirali Graha, je Rupel Milharčiča povabil na kosilo in mu – kot je Milharčič kasneje priznal za Mladino – grozil: »Dal mi je prijateljski nasvet. Kar naravnost in brez okolišenja mi je povedal, da Delo v vladi velja za sovražen časopis, da je Sobotna priloga še prav posebej nenaklonjena vladi, da tako dalje pač ne bo šlo. Rekel je nekaj v smislu, naj me ne skrbi, ker bo Janez Janša to zares uredil, in naj pridem k pameti, ker sicer se bodo spremembe zgodile po drugi poti,« je dejal.

Zaradi do zunanjega ministrstva kritičnih člankov, ki jih je okoli leta 2007 pisala novinarka Dnevnika Meta Roglič, se je minister Rupel odločil, da bo odkril njen vir na zunanjem ministrstvu. Notranja služba ministrstva je po njegovem ukazu sicer neuspešno preverila kar 110 tisoč odhodnih in dohodih telefonskih klicev. Iskala je vse stike z novinarji Dnevnika. Ali pa primer iz leta 2002, pred referendumom o vstopu v zvezo Nato: tako kot je nekoč JLA, Jugoslovanska ljudska armada, med slovenskimi novinarji iskala svoje kritike, tako je Rupel leta 2002 analitični službi zunanjega ministrstva naročil, naj naredi seznam vseh do Nata kritičnih novinarjev in njihovih prispevkov.

Rupel je politik, je tudi publicist, morda celo pisatelj – a borec za svobodo medijev gotovo ni. Medije in novinarje je vedno razumel tako, kakor so jih razumeli v bivšem komunističnem režimu: instrumentalno, kot orodje politike. Novega duha časa, ki smo ga osvojili po odcepitvi od Jugoslavije, Rupel ni dojel. Primeri, ki smo jih opisali, to dokazujejo. Kako lahko torej razumemo najnovejšo potezo vlade, ki je prejšnji teden ravno Rupla imenovala za slovenskega kandidata za predstavnika Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) za svobodo medijev?

V OVSE je položaj komisarja za svobodo medijev od leta 1997, ko so delovno mesto ustanovili, rezerviran za ljudi, ki so se že izkazali v boju za svobodo govora. Ta položaj je prvi zasedal Nemec Freimut Duve – nekdanji novinar in aktivist. Sledil mu je Madžar Miklós Haraszti, pisatelj in borec za človekove pravice. Potem je položaj zasedla Dunja Mijatović, znana po tem, da je v Bosni pomagala ustanoviti medijske regulatorje. Zadnji, Francoz Harlem Désir, je v Franciji znan kot odločen borec proti vsem oblikam diskriminacije.

Ker predstavnika OVSE za svobodo medijev izvolijo vse članice OVSE – volitve bodo na začetku decembra v Tirani –, je verjetnost, da bo Ruplova kandidatura uspešna, zelo majhna. Še posebej po tem, ko je zaskrbljenost nad njegovo kandidaturo izrazila Evropska zveza novinarjev (EFJ). A ne gre za to, očitno sta njegova kandidatura in notranjepolitično sporočilo neke vrste oblastniški cinizem. Recimo sporočilo protestnikom, kulturnikom, neodvisnim novinarjem: kaj nam pa morete. Lajajte, naša karavana gre naprej.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.