Želela sem vedeti, zakaj spet jaz

V orbiti strahu

Kar nekaj dni sem potrebovala, da na vabilo Piščalke napišem nekaj o zadnjem incidentu, ko je v avlo TV Slovenija prikorakal policist, da bi z mano in Mišo Molk opravil informativni razgovor zaradi neke, tudi po oceni policista, krivo podane kaznive prijave, da sva organizatorki protivladnih protestov. In to skupaj z Jašo Jenullom, ki ga mimogrede osebno ne poznam.

Priznam, smešna in deplasirana obtožba, da organiziram proteste proti aktualni oblasti, mi je celo malo imponirala, češ, glej za kako pomembno me imajo ti, ki tudi na tak način tvorno vrtijo Janšev politični kolovrat, po drugi strani pa me je spreletela srhljivost sedanje Slovenije. Da obstajajo posamezniki, ki tako zelo sovražijo vse naokoli, da so v imenu »ene same zveličavne resnice njihovega vodje« pripravljeni odpreti več različnih lažnih spletnih profilov, preko katerih se nato nenehno reproducira grožnje in napaja sovraštvo do vseh drugače mislečih. Da nekateri sestavljajo in pošiljajo zlovešče dopisnice, pisma z belim, alergenim prahom. Da obstajajo posamezniki, ki so pripravljeni podati tudi lažne ovadbe in se izpostaviti tudi kazensko, vse v imenu »ene svete zveličavne resnice«. In to zoper ljudi, ki jim pravzaprav nismo naredili čisto nič.

Zbrati sem morala misli, da se ubesedim, ne le o zadnjem incidentu, temveč o vseh, ki so se zvrstili pred njim, predvsem v povezavi z znamenitim tvitom, v katerem naju je pisec z Eugenijo Carl označil za odsluženi prostitutki, nama postavil še tarifo in določil zvodnika. Ker naj bi bil zvodnik piščev politični antipod, njegov najhujši politični sovražnik, naj bi ga to menda »reševalo«, da ni bil žaljiv? Tako vsaj se je relativiziralo žalitev v »presstitutke«. Menda sva si zaslužili zaradi najinega minulega dela. Podobno kot so tudi žrtve posilstva s strani posiljevalcev same krive, da so bile posiljene.

Menda sva si zaslužili zaradi najinega minulega dela. Podobno kot so tudi žrtve posilstva s strani posiljevalcev same krive, da so bile posiljene.

Novinarji, še posebej tisti, ki spremljamo delovanje političnih in gospodarskih elit, pa ne da jih lepšamo, temveč razkrivamo njihov nečedne prakse, naj bi imeli debelo kožo pred organiziranimi napadi na lastno integriteto. Po mojih izkušnjah se ta debela koža razvija z leti ob vse višjem kupu odpadne žaljive pošte. Razvije se v mehanizem mimobežništva, negledanja, nesprejemanja, nebranja, metanja v koš. Napaka. Glasno bi bilo treba reagirati takoj!

Sama sem kmalu začela doživljati telefonske klice z vreščečimi glasovi, pisma, kartice in dopisnice anonimnih oboževalk in oboževalcev kot odziv na prispevke, v katerih sem obravnavala nečednosti politike. Ponavadi po sobotnih Utripih. Vedno s podobno vsebino, da sem govno, prasica, kurbina hči, komunajzerka, čarovnica, rdeča zalega, da naj pazim, kod hodim, saj me lahko zbije kak avto, da bom že videla, kaj vse bom doživela, ko se kje srečamo sredi noči … Utrip za Utripom, mesec za mesecem, leto za letom. Prvič, drugič, tretjič, četrtič sem pisma kazala urednikom, na telefonske klice opozarjala svoje šefe. Pa niso vedeli, kako reagirati. Ne vem, morda so se spraševali, če ni vse skupaj cenena reklama za višanje novinarske pomembnosti. Zaščitili me niso. Nekaj časa sem dopisnice in kartice spravljala za spomin. Verjetno jih bom lepega dne, zaradi nostalgije in romantike, povezala z rdečim trakom, ki me bo ves čas opominjal na rdečo zalego.

Sama sem kmalu začela doživljati telefonske klice z vreščečimi glasovi, pisma, kartice in dopisnice anonimnih oboževalk in oboževalcev kot odziv na prispevke, v katerih sem obravnavala nečednosti politike. Ponavadi po sobotnih Utripih. Vedno s podobno vsebino, da sem govno, prasica, kurbina hči, komunajzerka, čarovnica, rdeča zalega, da naj pazim, kod hodim, saj me lahko zbije kak avto, da bom že videla, kaj vse bom doživela, ko se kje srečamo sredi noči …

Potem so prišli forumi na spletu, Facebook in Twitter. Z enakimi opazkami, identično vsebino. Pa s piškotki, ki jih je dotična politična opcija seksistično podarjala predvsem novinarkam, če ji vsebina poročanja ni bila všečna. Priznam, nisem vestna spremljevalka družbenih omrežij in zato je bila moja obrambna linija od začetka jasno postavljena; česar ne berem, ne slišim, ne vidim, me ne boli. Napaka. Reagirati bi bilo treba takoj in na vsak sovražen in žaljiv zapis!

In se je zgodil tvit Janeza Janđe. Pisec je žalil zaradi televizijskega prispevka, ki je govoril o tem, da so vidni člani stranke SDS, med njimi tudi tako prominentna imena, kot sta direktorica Inštituta za narodno spravo Andreja Valič Zver in poslanec SDS Branko Grims, člana profašistične Facebook skupine Legija smrti. Oba sta članstvo zanikala. Takrat sem se prvič zares poglobila v mašinerijo sovraštva, nestrpnosti in zlobe, ki goni velik del družbenih omrežij. Kaj hitro ugotoviš, da gre za dobro naoljen in organiziran stroj, ki hrani posamezne računalniške profile. Vse, kar sem tisti večer prebrala na socialnem omrežju Twitter pod naslovi znanih in neznanih imen, ki so se zvrstili v oblaku odgovorov na tvit Janeza Janše, pa tudi zapisi vseh od prej, mi je dalo misliti, da bi morali to virtualno greznico neutemeljenega sovraštva ustaviti, saj je samo korak od virtualnega k resničnemu svetu. Tokrat sva z Eugenijo Carl odreagirali takoj! Pisca toživa zaradi žaljivega zapisa.

V tožbo sva stopili z zgolj delnim zavedanjem, kaj vse bo sledilo: žalitve in grožnje, cinizmi in posmeh, naročeni članki v propagandnih glasilih dotične stranke brez kakršnega koli dokaza, pisma in klici anonimnežev, pisma z belim prahom, ki za več ur zablokirajo stavbo televizije in posledično vse glasnejše opazke celo lastnih kolegov, česar morda ne pričakuješ ... Pa reakcije urednika, ki te brez argumentov umakne s področja, ki si ga leta strokovno in profesionalno novinarsko pokrival, ker si menda kužen. Vmes spet kak prispevek, ker je treba zapolniti mesečno poročilo o delu, saj bi ti drugače očitali, da nič ne delaš, čeprav ti dela več ne dajo. Če prineseš papirje in zgodbo, sledi čakanje vsaj kak teden ali celo več do objave. Vmes naroki na sodišču. Obe novinarki neformalno označeni kot problematični, v ozadju tudi s strani kolegov v lastnem uredništvu. Kako bi človek to poimenoval? Je to pritisk? Je izvor zla v tem, da si bil kot novinar preveč vesten, da si brez razmisleka o posledicah predrzno dregnil v osje gnezdo neke politike, katere edina interesa in cilja sta oblast in denar in je zato pripravljena pregaziti vse družbeno sprejemljive etične postulate?

Kako bi človek to poimenoval? Je to pritisk? Je izvor zla v tem, da si bil kot novinar preveč vesten, da si brez razmisleka o posledicah predrzno dregnil v osje gnezdo neke politike, katere edina interesa in cilja sta oblast in denar in je zato pripravljena pregaziti vse družbeno sprejemljive etične postulate?

Vse opisano je kazen za predrzno tožbo zoper pisca žaljivega tvita, še preden je v avlo TV Slovenija prikorakal policist, vedoč, da je proti dvema zaposlenima na TV Slovenija vložena kriva prijava. Z vedenjem, da jo bo zavrgel če ali če ne opravi informativnega razgovora z mano ali Mišo Molk, ker naj bi po oceni prijaviteljice nezakonito organizirali in se udeleževali proti vladnih protestov. Mimogrede, ne glede na omejitve združevanja, vzdrževanja distance in zapovedanega nošenja mask v večji množici tudi na prostem zaradi koronavirusa v demokratični družbi protesti in demonstracije ter izražanje mnenj niso prepovedani!

Razgovora s policistom sem se udeležila, ne zato, ker me je po prvem prihodu na televizijo kar trikrat neuspešno klical, ampak ker sem novinarsko radovedna. Želela sem vedeti, zakaj spet jaz, kdo me kazensko preganja, kaj sem spet zagrešila.

Zahtevam pa več, zahtevam razlago konteksta vsega dogajanja v družbi in vrnitev v normalnost. Ker ne gre zame. In, tako kot pravi Miša, ker ne gre zanjo. Ampak za normalno Slovenijo. Ker tudi pri žaljivem tvitu ni šlo zame ali Eugenijo Carl. Ampak za novinarstvo in s tem za normalno Slovenijo.

Razgovora s policistom sem se udeležila, ne zato, ker me je po prvem prihodu na televizijo kar trikrat neuspešno klical, ampak ker sem novinarsko radovedna. Želela sem vedeti, zakaj spet jaz, kdo me kazensko preganja, kaj sem spet zagrešila.

Ali policija ravna po navodilih politike, ki je na oblasti? Čeprav vedo, da je prijava lažna, brez zakonske osnove, z očitnim političnim motivom in bi jo še pred marcem, v prejšnjih normalnih časih, z opozorilom prijavitelju, da je njegovo ravnanje kaznivo, zavrgli, se zdaj v strahu pred sankcijami resornega ministrstva, torej politike, odločijo zadevo izpeljati do konca, tudi z informativnimi razgovori z ovadenimi. S čimer, hote ali nehote, služijo tudi namenu tega dela politike. Se pravi, izvedejo pritisk na krivo ovadeni novinarki in še bolj na javno RTV, s katero je oblastni del politike v odkritem spopadu.

Absurdno je tudi, da je moral informativne razgovore z nama - lažno obtoženima organiziranja protivladnih protestov - po ukazu nadrejenih opraviti policist iz policijskega okrožja, ki sicer varuje petkove protivladne proteste. Mimogrede, za petkove proteste policisti do zdaj niso ugotovili kršitev. Jim je treba zato dodatno ukazati izvedbo postopka v primeru lažnih prijav glede domnevnih organizatorjev protivladnih protestov? In od kdaj, po katerem zakonu in po čigavi ustavi so protivladni protesti nezakoniti? Kako bi to poimenovali? Je to tudi pritisk na policiste? Nezaupanje politike v policijo, ker ne streže interesom aktualne oblasti?

Gre za srhljivost slovenske sedanjosti. Preveva me srhljivo nelagodje zdrsa slovenske družbe iz tirnic relativne normalnosti v orbito strahu.

(Članek je bil najprej objavljen na spletnem mestu Piščalka)