Presoja politične primernosti tožilcev

Tožilstvo ne sodi v tretjo, sodno vejo oblasti, pač pa v izvršilno. A znotraj te veje oblasti je to državni organ z največjo stopnjo samostojnosti in neodvisnosti. Seveda neodvisnosti od politike, ki je nujna, sicer bi šlo za represivni organ v rokah vladajoče politike, ki bi ljudi preganjal ali ne preganjal po njenih željah, ne pa v skladu z objektivnimi merili, ki jih določa zakonodaja. Toda vlada pod vodstvom Janeza Janše na tožilstvo izvaja vedno močnejši pritisk, četudi precej bolj skrito očem javnosti kot denimo v policiji, kjer je s kadrovskimi menjavami dosegla prevladujoč vpliv.

O tem je pred dnevi v intervjuju za spletni portal TaxFinLex spregovoril mag. Boštjan Valenčič, tožilec na specializiranem državnem tožilstvu, ki je med drugim vložil obtožnico zoper Janšo in domnevne sostorilce v poslu z zemljiščem v Trenti. »Neposrednih političnih pritiskov ne zaznavam, posrednih pritiskov s strani politike pa je ogromno,« je dejal in med pritiski omenil predlagano spremembo kazenske zakonodaje, s katero vlada uvaja neprimerno kratke roke za vložitev obtožnice, ki bodo tožilcem onemogočili kakovostno opravljanje dela predvsem v najtežjih primerih gospodarskega kriminala, korupcije in zlorabe položaja, v katere so pogosto vpleteni tudi politiki in njihovi prijatelji.

Zdaj se je oglasil še vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina – tisti tožilec, ki se je pred leti prvi poglobil v gospodarski, korporacijski, bančni in davčni kriminal in mu je pred sodišči uspelo dokazati, da so menedžerski prevzemi sprevržena in kazniva dejanja, ne pa občudovanja vredni finančni posli, ki jih varuje svobodna gospodarska pobuda. Spregovoril je v intervjuju za časnik Delo s pomenljivim naslovom »Politični pritiski so del našega vsakdanjika«.

Odzval se je na še en očem javnosti prikrit način, na katerega vlada izvaja pritisk na tožilstvo – na kadrovske postopke, imenovanje in napredovanje tožilcev, prek katerih skuša vlada zdaj disciplinirati »malopridne« tožilce oziroma tiste, ki v preteklosti niso odločali v skladu z željami koalicijskih strank, predvsem SDS.

Zakonodaja namreč določa, da vlada zgolj potrdi predloge za imenovanje in napredovanje tožilcev, ki jih pripravi državnotožilski svet – strokovni organ, sestavljen iz tožilcev in zunanjih pravnih strokovnjakov. Podobno kot pri imenovanju sodnikov, kjer soroden in tudi podobno sestavljen organ, sodni svet, opravi strokovno izbiro, pripravi mnenje o kandidatih, državni zbor pa potem zgolj imenuje sodnike na položaje okrožnih ali okrajnih ter višjih in vrhovnih sodnikov. In podobno, kot se je v preteklosti zapletalo pri imenovanju sodnikov, ki niso bili všeč SDS, se sedaj dogaja tudi s tožilci.

Državnotožilski svet je svoje delo opravil že pred časom in pravosodni ministrici Lilijani Kozlovič pozitivna mnenja o 12 kandidatih poslal avgusta in septembra. Ministrica za pravosodje se je s predlogi strinjala in jih poslala vladi v imenovanje. Tam pa se je zataknilo. Vlada v polovici primerov ni upoštevala predlogov državnotožilskega sveta. Med drugim ni imenovala kandidata, ki dela v protikorupcijski komisiji. Ustavljeno je bilo napredovanje tožilke, ki je zavrgla ovadbo, v kateri je premier trdil, da geslo Smrt janšizmu pomeni grožnjo s smrtjo. V uradu vlade za komuniciranje so pojasnili, da se »mora vlada tudi pri tej zadevi pred odločanjem temeljito seznaniti z vsakim predlogom«. A to ni njeno delo, to ni v njeni pristojnosti, to delo je že opravil državnotožilski svet.

»Da bi vlada tako selekcionirala, kot se dogaja zdaj, pa si je težko sploh predstavljati, res bi radi slišali razloge; naj vlada pojasni, zakaj določene osebe ne izpolnjujejo pogojev! Ne znam si predstavljati, kako so si v vladi zamislili to kadrovanje. Bo do onemoglosti nekaj preučevala? Čeprav niti ne razumem, kaj sploh ’preučuje’. Kandidati, ki čakajo na imenovanje, so namreč šli skozi dolgotrajne in natančne strokovne postopke presoje njihove primernosti. Sprašujem se, kako bomo tožilce izbirali v prihodnje, kdo se bo sploh prijavil za ta mesta. Zdaj o kandidatih presoja državnotožilski svet, ki je po moji oceni sestavljen optimalno, iz tožilcev in zunanjih članov, in takšna ureditev v dobršni meri preprečuje ’kuhinje’, sistem zagotavlja, da so za tožilske kandidate izbrani najboljši. Zdaj jih več kot polovica ni šla skozi vladno sito, hkrati pa se ob kadrovski podhranjenosti tožilstvu očita neučinkovitost. To je precej protislovno,« je o tem dejal vrhovni državni tožilec Jože Kozina.

Strokovna presoja je bila torej opravljena, vlada pa zdaj izvaja še politično presojo primernosti posameznih tožilcev. Za to namreč gre. Zato je toliko bolj nerazumljiv vsakokratni medel odziv vrhovnega državnega tožilstva pod vodstvom generalnega državnega tožilca Draga Škete, katerega glavna naloga naj bi bila zaščititi tožilce, da se jim zoper politične pritiske ni treba javno izpostavljati, pač pa lahko opravljajo svoje delo. Dejali so zgolj, da od ministrstva oziroma od vlade pričakujejo, »da bo državnim tožilstvom zagotavljala potrebne kadrovske resurse«. Kot da gre za manjši tehnični zastoj in ne neposreden in protiustaven pritisk na posamezne tožilce in s tem tožilstvo v celoti.