Zakaj je bilo tokrat nasilno?

Pretekli četrtek so bili v Ljubljani protivladni protesti. Letele so granitne kocke, bakle, petarde, protestniki so brezsramno izzivali policijo in tudi napadali tako policiste kot civiliste, novinarje, fotografe. Take prizore lahko spremljamo v nekaterih evropskih mestih, v Sloveniji pa jih doslej, z izjemo enega ali dveh dogodkov na vseslovenskih ljudskih vstajah v letih 2012 in 2013, nismo videli. Protivladni protesti sicer potekajo že pol leta povsem brez nasilja. Zakaj je bilo tokrat drugače?

Prvič, kar je verjetno najpomembnejše, ni šlo za »petkov« oziroma t. i. »kolesarski« protest. Ti protesti zaradi vladnih omejitev gibanja in združevanja trenutno ne potekajo. Predstavniki tega protestniškega gibanja so ljudi pozvali, naj se četrtkovega protesta, ki ga je sicer kak mesec dni prej napovedalo gibanje Anonymous Slovenija, ne udeležijo.

Sestava sicer številčno ne prav obsežne protestniške množice je bila drugačna kot na prejšnjih protestih. Večino, vsekakor pa njen najbolj glasen in nasilen del, so sestavljali drugi posamezniki oziroma skupine. Med njimi tudi t. i. huligani oziroma divji pripadniki organiziranih navijaških skupin.

Pomembna razlika je bila tudi, da tokratni organizatorji niso ne vnaprej ne pozneje pozivali ljudi k spoštovanju veljavnih zdravstvenih omejitev in ideje odločnega, a mirnega in nenasilnega protestiranja. Teh pozivov seveda potem ni bilo niti v teku protesta, čemur smo redno priča v času petkovih protestov.

Ministrov »sprehod med protestniki« je prinesel predvsem dodatno varnostno grožnjo za policiste, ki so se morali sredi spopadov osredotočati še na varnost varovane osebe.

Seveda vladno ravnanje zadnjega pol leta ne sproža toliko odpora le pri ljudeh, ki obiskujejo petkove proteste, pač pa tudi pri številnih drugih, a se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov protestov ne udeležujejo. Nasilni del četrtkovega protesta se petkovih protestov ne udeležuje prav zaradi protestniških pozivov k nenasilju, saj (petkova) protestniška množica zavrača nasilno vedenje na protestih. Provokacijam ter osamljenim pozivom k nasilju ne sledi, pač pa se od njih ograjuje. Zato takšnih poskusov na (petkovih) protestih dejansko sploh ni. Posamezniki ali skupine, ki jim nasilje ni tuje, jih namreč posledično ne obiskujejo, vsekakor pa ne v večjem številu ali organizirano.

Tokrat je bilo vnaprej znano, da petkovih protestnikov na (četrtkov) protest večinoma ne bo. Znano pa je bilo tudi, kdo vse prihaja na protest in da gre pričakovati nasilje. To je namreč Sova vnaprej sporočila pristojnim, dva dni prej so predstavniki Sove to pojasnili tudi parlamentarni komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. Poslanci in drugi zaposleni so bili na dan protesta prvič letos pozvani, da državni zbor zapustijo prej, in sicer najkasneje do 16. ure. Ali kot je o tem dejal poslanec Levice Luka Mesec: »Razlog? S policije so jih obvestili, da na večernih protestih pričakujejo nasilje. Kako so vnaprej vedeli, da bo na protestih izbruhnilo nasilje?«

In zakaj so bili ti protestniki tako agresivni in nasilni, če pa na petkovih protestih iz tedna v teden dobivamo potrditev, da so protesti lahko povsem mirni? Kdo so ljudje, ki so se jih udeležili? Tokrat je šlo za protest ljudi, ki jih je kriza spravila še malo bolj na družbeni rob – ki so bili že prej na robu, sedanja situacija pa jih je spravila v še večjo stisko. Tudi v Sloveniji, tako kot v drugih družbah po Evropi, se namreč soočamo z mladimi, ki so zaradi različnih razlogov potisnjeni na socialni rob, ki imajo redko redno zaposlitev, nemalokrat pa je njihova edina družbena identiteta povezana z lokalno nogometno navijaško skupino. A zdaj je zaradi epidemijskih ukrepov njihov svet, karkoli si mislimo o njem, sesut: zaprti so bari, lokali, nočni klubi, obisk nogometnih tekem in podobnih športnih prireditev je povsem onemogočen že več kot pol leta. Čez dan je prepovedano združevanje več kot šestih ljudi, ponoči policijska ura prepoveduje vsakršno gibanje. Poleg tega je epidemija z vladnim odzivom nanjo najbolj poslabšala ekonomski položaj ravno med ljudmi, ki so že prej živeli težko. V tem pogledu so indici, da je bilo nasilje »dogovorjeno« iz ozadja, da je pri tem sodelovala tudi katera izmed političnih strank in da je dejansko šlo za zaroto, drugotnega pomena. Dejstvo je, da sedanje razmere vedno večje število ljudi in vedno bolj potiskajo v obup.

»Strinjam se, da so ljudje upravičeno frustrirani ob vseh prepovedih, ki so trenutno zapovedane. Še posebej zaradi tega, ker trenutna vlada izvaja tudi cel kup drugih aktivnosti, ki so moteče (menjava kadra, vpliv na kulturo, nevladnike ...). Vendar to še ne pomeni, da gremo na ulice in zganjamo vandalizem. Vsekakor nepotrebno,« temu pritrjuje nekdanji policist in predavatelj na fakulteti za varnostne vede dr. Miroslav Žaberl.

Policija se je torej tokrat soočila s socialnim nezadovoljstvom in frustracijami, ki nastajajo na robu družbe; različne skupine predvsem nasilnih prebivalcev so se odločile, da bodo na tokratnem protestu pokazale svoje nezadovoljstvo. Slovenska obveščevalna agencija Sova je s tem že dva dni pred shodom seznanila poslance državnega zbora. Policija, vlada in obveščevalci so vnaprej vedeli, da na te proteste prihajajo razboriteži. In če je na eni strani aktivirala večje število policistov, se hkrati ni mogoče znebiti vtisa, da je ob rednem delu policistov z nasilnimi protestniki politika skušala ustvariti tudi vtis izrednih razmer. Na to kaže nekaj indicev. Tako potrebe po uporabi vodnega topa glede na število nasilnih protestnikov in naravo nasilja – šlo je za ulične spopade – ni bilo. Vodni top se skladno s policijsko taktiko uporablja v drugačnih okoliščinah, precej bolj množičnih, ko policija ne zmore obvladovati razmer. Tokrat se to ni zgodilo. Se je pa zato zgodilo prvič sploh, da je policija na protestnike streljala z gumijastimi naboji.

Še precej bolj neprimeren pa je bil »obisk« notranjega ministra, ki se je nenadoma znašel sredi protestov. Za sprehod ministra med nasilnimi protestniki – pri tem ga je varovala specialna policijska enota,  oborožena z dolgocevnim orožjem – namreč ni bilo nobene strokovne potrebe niti razloga. Šlo je za kaprico, demonstracijo moči. »Kar me je posebej presenetilo v negativnem pomenu, je vodstvena raven presoje varnostnega tveganja, ki je dopustila, da je na prizorišče v teku spopada prišel minister za notranje zadeve. S tem ni izpostavil samo sebe, ampak tudi policiste sredi zahtevnega operativnega in taktičnega delovanja,« pojasnjuje nekdanji kriminalist in uslužbenec protikorupcijske komisije mag. Bećir Kečanović. Minister je namreč varovana oseba, zato v očeh policistov njegova varnost v takšnih razmerah postane prioriteta, njihove primarne naloge, varovanje javnega reda in miru, pa drugotnega pomena. »Minister je bil ob prihodu na prizorišče spopada za policiste celo hujša nevarnost kot nasilneži. Na nasilje so bili pripravljeni. Prihod ministra pa je bil v danih razmerah primerljiv z naravno katastrofo, ’kot strela z jasnega’. Za povprečnega posameznika je to morda prestroga ocena. Toda z varnostnega vidika in pričakovanega delovanja policije v vseh pogledih zelo nevarno in nepremišljeno početje, ki ga ne bi smeli podcenjevati,« pojasnjuje Kečanović in dodaja, da gre za hud spodrsljaj vodstva policije, ki je »očitno neukega civilista, ki je povrhu varovana oseba in prvi funkcionar notranje oziroma javne varnosti, pustilo, da s spremstvom lomasti po prizorišču spopada. S tem so policiste sredi zahtevnega taktičnega delovanja postavili v nevzdržno situacijo, na kaj naj se v danem trenutku osredotočijo: na varnost pred skrajnim nasiljem huliganov ali na skrajno nepremišljeno ravnanje varovane osebe.« 

Odgovornosti za nasilje na četrtkovem protestu ni mogoče preprosto pripisati vladi, ne glede na to, da je zaradi svojih ravnanj odgovorna za stanje duha v družbi. Nobene potrebe pa ni bilo, da je protest izkoristila za izkazovanje pretirane represije z uporabo vodnega topa, ustvarjanjem vtisa izrednih razmer s »sprehodom ministra« ter lažnivega obtoževanja petkovih protestnikov, medijev in opozicije, da so za nasilje odgovorni oni. Predvsem pa je bila ta zloraba resne nevarnosti cenena in prozorna, podcenjujoča do javnosti in nespoštljiva do policistov, ki so se dejansko morali soočiti z nasiljem.