Rdeče cone, slepe pege
V prvem valu epidemije smo s tesnobo spremljali usode oskrbovancev po domovih za ostarele, zdaj pa širša javnost ob naraščanju žrtev med njimi postaja vedno bolj ravnodušna

Selitev starostnika iz doma v Škofji Loki v telovadnico osnovne šole
© Luka Dakskobler
Že v prvem valu epidemije covid-19 so bili domovi za ostarele ključna žarišča bolezni, med njihovimi prebivalci pa največji delež smrtnih žrtev. V pomladnih mesecih so bile okužbe s koronavirusom usodne za 82 oskrbovancev domov za ostarele, kar je bilo okoli 80 odstotkov vseh žrtev, ki jih je epidemija tedaj terjala v Sloveniji. Očitno je bilo, da vlada ne obvladuje položaja v socialnovarstvenih zavodih in da pristojni ne vedo, kako ustaviti pustošenje virusa med starostniki. Domovi so izbruh epidemije pričakali brez ustrezne zaščitne opreme in kadrovsko podhranjeni; za nameček je vlada vztrajala, da morajo okužene stanovalce zadrževati v domu, namesto da bi jih sproti premeščali v bolnišnice. Čeprav bi pričakovali, da bo človeški davek zadostoval za bolj odločen, predvsem pa učinkovit nastop odločevalcev v drugem valu epidemije, se to ni zgodilo. Ceno neodločnosti in nesposobnosti pa s svojimi življenji znova plačujejo starostniki.