Tisti, ki varuje ljudi pred državnimi organi

V času, ko vlada vedno močneje omejuje človekove pravice, se je varuh človekovih pravic Peter Svetina srečal s predsednikom republike Borutom Pahorjem in dejal, da so vladni ukrepi utemeljeni in sorazmerni

Varuh človekovih pravic je »v razmerju do drugih državnih organov samostojen in neodvisen organ«, ki »omejuje samovoljo oblasti pri poseganju v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikov in določenih skupin«, lahko deluje »v primeru kakršnekoli kršitve katerekoli pravice posameznika s strani nosilcev oblasti« in lahko »intervenira tudi v primeru nepravičnega in slabega upravljanja izvajalcev oblasti v razmerju do posameznikov«. Tako piše v predstavitvi varuha in to zgolj potrjuje, kar določa zakonodaja. Varuh ima edini v državi proste roke, da v vsakem trenutku oblast pozove k odgovornosti. Gre za pristojnost, pravico in hkrati dolžnost.

Čeprav se zdi, da ima varuh po zakonodaji popolno diskrecijo do presoje, kdaj bo obravnaval neko domnevno kršitev človekovih pravic in kdaj ne ter kdaj bo kritičen do oblasti in kdaj ne, pa to ne drži povsem. Prav zato, ker ima varuh ekskluzivno in kot edini državni organ pravzaprav neomejene pristojnosti za preiskovanje oblastnih ravnanj, v tem primeru ne gre več le za pravico, pač pa za dolžnost, da svoje pristojnosti tudi izvaja.

Ta »dolžnost« izhaja iz dejstva, da gre za edini organ s takšnimi pristojnostmi. Nihče drug namreč nima te moči. Nihče drug ne more nenapovedano obiskati slehernega državnega organa, zahtevati vse potrebne dokumentacije, zasliševati uradnih oseb. Nihče drug od braniteljev človekovih pravic ne more prisiliti ustavnega sodišča, da o neki zadevi vsebinsko odloča, le varuh. Zato varuh nima oziroma ne bi smel imeti izbire, da zgolj »lahko« deluje in intervenira, pač pa to »mora« početi. Ker tega na ravni oblastnih organov ne more početi nihče drug.

Prav zato je bila odločitev varuha, da ob srečanju z najvišjim predstavnikom ljudstva slednjemu sporoči, da so vladni (tudi represivni ukrepi) utemeljeni in sorazmerni, morda presenetljiva. Ljudstvu, ki ga je poklican varovati, je namreč posredno sporočil, da naj (slepo) upošteva vladne ukrepe in naj v stiski ne računa na varuha človekovih pravic – na edini organ, na katerega bi še lahko računali. A podroben vpogled v dosedanje aktivnosti varuha pokaže, da se je nekaj takšnega napovedovalo že dlje časa.

Na varuha se od prvega dne vladnih posegov v človekove pravice obračajo mnogi. Varuhov odziv pa je bil vedno tak, da je, ob obveznem načelnem pozivanju k spoštovanju zakonodaje in ustave, pozval, da je vladi treba dati čas in priložnost ter da načelen dvom o njenem ravnanju ni upravičen, temveč nasprotno.

Varuh vendarle dela?

Ob tem bo morda kdo porekel, da to ne drži in da praksa kaže, da je varuh vendarle v letošnjem letu pripravil tudi nekaj do vlade kritičnih poročil, mnenj, izjav. Recimo poročilo o ravnanju policije na protivladnih protestih. Varuh je pregledoval številne očitke, ki si jih je policija pod trenutno vlado nabrala na vsakotedenskih petkovih protestih. Očitke, da policija ravna nesorazmerno, da preveč in neutemeljeno posega v človekove pravice s postavljanjem ograj, omejevanjem gibanja, legitimiranjem protestnikov, pisanjem kazni za pacifistične akcije, kot so pisanje s kredo po tleh, lepljenje odtisov stopal, branje ustave, nošnjo »nepravih« transparentov. O legitimiranju, ugotavljanju istovetnosti protestnikov, je recimo tedaj varuh zapisal, da je prišlo do odklona od načela sorazmernosti in do prekomernega posega v pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic: »Varuh meni, da okoliščine, kot so (zgolj) pomikanje v smeri protestnega shoda, (zgolj) zadrževanje na kraju protestnega shoda v času neposredno pred oziroma med protestnim shodom, niso takšne, ki bi zadostile razlogu za sum in tako obstoju pogojev za izvršitev identifikacijskega postopka.«

O omejevanju gibanja na javnih površinah, točneje o ograditvi ljubljanskega Trga republike in s tem preprečitvi javnega shoda, pa recimo tole: »Zavedati se je treba, da imajo protestniki načeloma pravico sami izbrati lokacijo ali pot zbiranja na javno dostopnih mestih. Pozitivno je, da teh omejitev na zadnjih protestih ni bilo več. Potrebno se je zavedati, da mora država upoštevati domnevo mirnega zbiranja – torej mora imeti za omejitve iz varnostnih razlogov konkretne in preverljive razloge.«

Varuh človekovih pravic Peter Svetina ljudem sporoča, naj zaupajo vladi in ne preizprašujejo njenih ravnanj.

Varuh se je odzval tudi, ko je vlada nedavno v predlog zakona zapisala pristojnost policije, da lahko za potrebe boja z epidemijo brez odredbe sodišča vstopa v zasebno stanovanje: »Težko je utemeljiti, da so vsi predvideni ukrepi res nujni (npr. policijsko pooblastilo vstopa v tuje stanovanje in v druge prostore, sledenje komunikacijskim sredstvom).« Vsakršni posegi v zagotovljene pravice posameznikov bi morali biti po mnenju varuha kar se da določno urejeni in pri tem upoštevana v ustavi postavljena merila – »v tej zvezi izpostavljamo, da iz predloga zakona ni možno razbrati, ali je vstop v stanovanje ali druge prostore s strani policije možen tudi proti volji posameznika oziroma brez odločbe sodišča«.

Odzval se je tudi na spremenjeno azilno politiko oziroma odnos do prosilcev za azil, ki jih policija po novem (in v nasprotju z domačim in mednarodnim azilnim pravom) zapira v center za tujce v Postojni, kjer so zdaj obup, zavračanje hrane, gladovne stavke, protesti, samopoškodovanja in poskusi samomora del vsakdana med zaprtimi tujci. Predstavniki varuha so večkrat obiskali center za tujce in ugotovili, da je zapiranje prosilcev za azil – samo zato, ker so prosilci za azil – nezakonito. Da prostorska stiska ne more biti izgovor, saj namestitev v zapor za tujce (kar center za tujce dejansko je) ne more biti alternativa namestitvi v azilni dom. Da je zaradi neprimernih razmer za bivanje nezakonito tudi dolgotrajno zapiranje prosilcev v opuščeni industrijski objekt. Da je skrb vzbujajoča uporaba službenih psov za potrebe ustrahovanja pridržanih. In ne nazadnje, da je nezakonita praksa, s katero prosilcem več tednov ne omogočijo vložitve prošnje za azil. Navkljub očitni potrebi po hitrem odzivu je po tem do objave poročila nepojasnjeno preteklo več mesecev.

Državni preventivni mehanizem

A vsem tem aktivnostim, ki funkciji varuha pritičejo in jih od njega tudi utemeljeno pričakujemo, je nekaj skupnega. Večinoma ali celo v celoti ne gre za aktivnosti varuha človekovih pravic Petra Svetine. Gre za aktivnosti, ki jih izvaja Državni preventivni mehanizem – organ, ki sicer res sodi pod okrilje varuha človekovih pravic v širšem smislu, a ima določeno mero samostojnosti, ki se ne nazadnje kaže tudi v ločenem viru financiranja. Državni preventivni mehanizem je namreč organ, ki bdi nad najbolj grobimi posegi v človekove pravice, kot so odvzem prostosti in drugi posegi v svobodo gibanja. Vodi pa ga namestnik varuha človekovih pravic Ivan Šelih, sicer eden od dveh namestnikov, ki si ju ni izbral sedanji varuh, pač pa sta to funkcijo opravljala že pred tem. In tudi če kak predstavnik varuha kdaj obišče kakega izmed domov za starejše, ki so bili in so še vedno z epidemijo najbolj prizadeta okolja, so to kvečjemu predstavniki Državnega preventivnega mehanizma.

Nedavna splošna ugotovitev varuha Petra Svetine, da so vladni ukrepi »utemeljeni in sorazmerni«, pa ne izhaja iz omenjenih ugotovitev Državnega preventivnega mehanizma oziroma njegovega vodje, namestnika varuha Ivana Šeliha. Bolj kaže na nasprotno, in sicer na zelo veliko željo in angažma vlade po neutemeljenem omejevanju človekovih pravic. A je varuh kljub temu javno, na srečanju na najvišji politični ravni, razmere ocenil drugače.

Pasivnosti varuha človekovih pravic smo sicer bili priča tudi že v preteklosti. Malodane vsem dosedanjim varuhinjam in varuhom je bilo to mogoče očitati bolj ali manj pogosto. A nobeden od njih svoje funkcije ni opravljal v obdobju tako številnih in resnih posegov v človekove pravice, ki se poleg tega ne nanašajo zgolj na določeno skupino ljudi, pač pa na celotno populacijo. Kljub temu so predhodniki Svetine tudi v precej bolj »mirnem« obdobju našli dovolj razlogov za izvrševanje svojega poslanstva.

Pasivni varuh

Med drugim so varuhinje in varuhi v preteklosti na ustavno sodišče vlagali zahteve za presojo ustavnosti oblastnih ravnanj. In z njimi tudi uspeli – spomnimo se samo zakona o tujcih, ki je državnemu zboru podelil možnost, da odredi popolno prepoved sprejemanja prošenj za azil in s tem odstop od mednarodnega azilnega prava.

Sporni zakonski člen, ki je bil na pobudo varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer na ustavnem sodišču razveljavljen, sicer prav zdaj ponovno uzakonja Janševa vlada oziroma njena večina v državnem zboru. Tudi v tem primeru se je sedanji varuh Svetina odločil za molk, češ da bo počakal, ali in v kakšni obliki bo ponovno uvedena neustavna zakonska določba, »saj meni, da je državnim organom, ki so določen predpis predlagali ali sprejeli, namreč treba dati najprej možnost, da se glede morebitnih nepravilnosti opredelijo in jih po možnosti tudi sami odpravijo«.

Naloga varuha človekovih pravic je omejevanje samovolje oblasti pri poseganju v človekove pravice. Samovolje oblasti ni ali le varuh ne opravlja svojega dela?

Kot da bi obstajala resna možnost, da bo katerakoli vlada, še posebej pa aktualna, sama od sebe odpravljala lastne protiustavnosti in protizakonitosti. Institucija s tem tudi prekinja dobro prakso, ki se je dokončno razvila v mandatu Svetinove predhodnice Vlaste Nussdorfer, da varuh s pripombami na zakonodajo v postopku sprejemanja ugodno vpliva na končno sprejeto besedilo.

Poleg tega Peter Svetina doslej na ustavno sodišče ni vložil nobene pobude za oceno ustavnosti oblastnih ravnanj, čeprav je za to že doslej imel več priložnosti kot vsi njegovi predhodniki skupaj. Zakaj?

Politika se zadnja leta trudi, da bi na položaje nadzornikov njenega dela postavila čim bolj prijazne in nekonfliktne ljudi, take, ki zgolj zapolnijo mesto. Zdi se, da je z varuhom človekovih pravic, ki si ga je izbrala nazadnje, lahko zelo zadovoljna. Ne dela ji prav nobenih težav.