Peter Petrovčič

11. 12. 2020  |  Mladina 50  |  Politika

Štiriletni otroci, ujeti v snegu

Usoda dveh afganistanskih družin opozarja na brutalnost slovenske azilne politike

Ujeti v snegu in v neki tuji državi

Ujeti v snegu in v neki tuji državi
© Policijska uprava Koper

Konec prejšnjega tedna je na Ilirskobistriškem potekala reševalna akcija, v kateri so policisti in gorska reševalna služba našli in oskrbeli šest beguncev, ki so v enem izmed tamkajšnjih obmejnih gozdov obtičali v snegu. Šlo je za očeta in mamo s štiriletnim otrokom ter očeta z otrokoma, starima sedem in štiri leta. To je begunska stvarnost. Begunske družine, ti dve sta bili iz Afganistana, so v obupnem položaju v Sloveniji, v Evropski uniji, na schengenskem območju, a so tako obupane in ogrožene, da na pomoč pokličejo policijo, čeprav vedo, da ta neželene tujce po hitrem postopku vrne na Hrvaško. Od tam jih vrnejo v BiH, na vsej tej poti, kalvariji pa so lahko deležne tudi fizičnega nasilja državnih organov.

Po prvih pojasnilih, ki so prišla iz policije, zdravje članov družin, ujetih v snegu, ni ogroženo, nameščeni pa niso bili v azilni dom, pač pa v center za tujce v Postojni, v državni organ za odstranjevanje tujcev iz države. Seveda s pripisom, da bodo vrnjeni na Hrvaško, od koder so vstopili v Slovenijo.

To informacijo so v torek popoldan potrdili tudi na policijski upravi Koper in dodali, da omenjena šesterica staršev in otrok »za mednarodno zaščito na Policijski postaji Ilirska Bistrica med policijskim postopkom ni zaprosila«. Pridobljena informacija je bila malo verjetna, nesmiselno se je zdelo, da se do konca obupani starši z malčki ne bi odločili zaprositi za azil, ampak bi prostovoljno privolili v vrnitev v hrvaško-bosanski pekel.

Pomisleki so bili upravičeni, saj so se kmalu po sporočilu iz Kopra oglasili z generalne policijske uprave. Pojasnili so, da so »osebe 7. 12. 2020 zaprosile za mednarodno zaščito in bile nameščene v azilni dom«. Čeprav je stalna praksa, da tujci na policijskih postajah ne morejo zaprositi za azil in to lahko storijo šele v centru za tujce, in če verjamemo, da poprej niso zaprosili za azil, jih je verjetno stanje v centru za tujce, ki je bolj kot ne nekakšno novodobno taborišče, prepričalo, da prošnjo nemudoma vložijo.

Takoj po uspešno izpeljani reševalni akciji so iz Delovne skupine za azil in Delavske svetovalnice na policijo naslovili nekaj vprašanj. Med drugim bistvena vprašanja, ki zadevajo slovensko azilno politiko: »Zakaj je po vašem mnenju zajeta skupina izbrala tako življenjsko nevarno pot? Zakaj to počne vse več prebežnikov? Kot vemo, v preteklosti tako nevarne migracijske poti niso bile pogosto uporabljene, medtem ko so danes postale norma. Ali je torej naključje, da so se za smrtno nevarne iregularne poti prebežniki začeli odločati ravno v obdobju, ko sta Slovenija in Hrvaška vzpostavili režim verižnega vračanja v BiH – ko se je pričelo omejevanje dostopa do azila v Sloveniji ter sistematično policijsko nasilje na Hrvaškem? Ali sta morda tudi ograja in poostren mejni nadzor prispevala k usmeritvi migracij v bolj nevarna in odročna območja? Ali policija s svojimi praksami na meji dejansko prispeva k številu smrti beguncev v naših rekah in gozdovih?«

Policija nanje ni odgovorila.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.