Marshal Tweeto

Ko je bruseljski Politico objavil prvo gloso o nenavadnem predsedniku slovenske vlade, ki tako kot odhajajoči ameriški predsednik Donald Trump vse dni binglja na Twitterju in prek njega obračunava s političnimi nasprotniki, novinarji, vsakim, ki ga moti, razširja rasistične ideje in poobjavlja različne teorije zarot, je bil občutek res neprijeten: pač, počutili smo se kot v sedmem delu kakšne socialne tevedrame o družini z roba družbe, to pa je tisti trenutek v nadaljevanki, ko oče, ki bi moral biti naš ponos, neko sobotno jutro opit obleži sredi ulice, čisto negiben, Sosede z vrečkami s hrano iz trgovine malo postanejo in mu namenijo niti ne zgrožen, ampak popolnoma brezčuten pogled, nam, ki stojimo desetletni ob njem, pa neki čuden s prihodnostjo sprijaznjen pogled, zanje smo taki kot oče. V njihovih očeh ni upanja za nas, zanje smo rob družbe, neotesani rasistični sosedje iz iste ulice, tudi mi smo ta oče, ki poskuša v soboto ob petih zjutraj zapeti Abbin Take a chance on me, ki zase misli, da je zabaven in pronicljiv, pa je le teslo. In čisto nič ne moremo storiti, da bi karkoli spremenili.