Reševanje Amerike

Ko se je začelo leto 2020, se nam ni niti sanjalo, da vstopamo v distopijo, s kakršno so nas strašili apokaliptični in postapokaliptični filmi. Ali če parafraziram Lenina: niti sanjalo se nam ni, da se nam bodo letos zgodila desetletja, celo stoletja.

Ne, ko se je začelo leto 2020, nismo imeli pojma, da bo novi virus – »malce hujša gripa«, kot so rekli – opustošil in ustavil življenje, zaprl meje, sprožil karantene, lockdowne in policijske ure, svet pripeljal na rob živčnega zloma, Zahod – središče Civilizacije, Kulture, Zgodovine ipd. – pa dobesedno ponižal ter ga poslal v srednji vek.

Ko se je začelo leto 2020, nismo imeli pojma, da bo gibanje Black Lives Matter po brutalni, v živo predvajani policijski likvidaciji temnopoltega Georgea Floyda (»Ne morem dihati!«) sprožilo množične vseameriške antirasistične in antifašistične proteste, ki bodo Ameriko še bolj polarizirali in ki jih bo skušal Donald Ivanovič Trump zatreti s silo, z aktivacijo policijske države (in policijske ure). V Washingtonu je policija na silo odstranila protestnike, da je lahko Trump »varno« odkorakal čez cesto in se pred »predsedniško« cerkvijo fotografiral z Biblijo. Manjkal je le pogrebni marš. Rim je medtem gorel.

Ko se je začelo leto 2020, nismo imeli pojma, da se bodo ameriške predsedniške volitve končale s Trumpovim poskusom državnega udara. Ne le da Trump ni priznal volilnega poraza, ne le da je trdil, da gre za volilno goljufijo, ne le da se je delal, kot da je zmagal, ne le da je rekel, da Bele hiše ne bo zapustil (»Iz Bele hiše me boste lahko le odnesli kričečega in brcajočega«), ampak je svoje privržence pozival, naj se uprejo. Celo vrhovno sodišče – predvsem tiste tri vrhovne sodnike, ki jih je sam imenoval – je pozival, naj volilne izide v nekaterih državah, v katerih je izgubil (Pensilvanija, Michigan, Wisconsin), kar razveljavijo. S tem bi lepo dopolnili spektakel kuge.

Nekateri so rekli, da ni šlo za poskus državnega udara, ker na ulicah ni bilo tankov. Ne potrebuješ več tankov – najprej spremeniš razpisne pogoje, potem spremeniš zakone. In na koncu ustavo. Kot Putin. Ali Orbán. Trumpova junaka.

Trump se je v štirih letih zlagal 23.000-krat. In to, da je zmagal na volitvah, je bila le še ena njegova laž. No, to je bila fašistoidna »velika« laž, s katero je skušal podžgati svoje privržence in jih preleviti v rjavosrajčne jurišnike. Mandat je začel z lažjo, da se je njegove inavguracije udeležilo več ljudi kot Obamove, in ga nadaljeval z lažjo, da je tudi skupno osvojil več volilnih glasov kot Hillary Clinton, ki jih je v resnici, kot veste, osvojila tri milijone več kot on. Izgubila je zato, ker je osvojila manj elektorskih glasov – le 227. Trump jih je osvojil 304. Letos je bilo ravno nasprotno: Trump jih je osvojil le 232, Joe Biden pa 306. Toda v resnici je bilo huje: Biden je osvojil sedem milijonov več posamičnih volilnih glasov kot Trump. In osvojil je Arizono, republikansko trdnjavo, ki je demokratski predsedniški kandidat ni že vse tja od leta 1996 – in seveda, osvojil je Georgio, trdnjavo desnice. Ko republikanski predsedniški kandidat izgubi Arizono in Georgio, ga ne reši niti puč.

Toda Trump je kljub temu trdil in vztrajal, da je na volitvah zmagal – in da so mu zmago ukradli, da gre torej za »masivno goljufijo«. Janez Janša mu je entuziastično prikimal. Trump je bil do zadnjega prepričan, da bodo 20. januarja inavgurirali njega. Janša tudi. Tako izgleda njegov boj za demokracijo in vladavino prava. Vem, kaj ste si rekli: ko se je začelo leto 2020, se nam ni niti sanjalo, da bo slovenski premier še tretjič postal Janša, ki bo skušal Slovenijo in svet zabavati s Trumpovimi frazami, trumpovskim populizmom, trumpovskim demoniziranjem medijev in trumpovskimi teorijami zarote. Janša si ne predstavlja sveta brez Trumpa. Ko je gledal ameriške volitve, se je verjetno počutil tako, kot bi gledal svoj najljubši film, iz katerega bi kar naenkrat izrezali njegovega najljubšega igralca.

Kanadska mreža CBC je ob koncu leta 2018 zavrtela komedijo Sam doma 2, toda brez kratkega prizora, v katerem Trump malemu, pozabljenemu, izgubljenemu Macaulayju Culkinu pokaže, kje je lobi. »Do konca hodnika, potem pa levo.« Prizor so izrezali. Ne iz zlobe, temveč iz potrebe – narediti so morali prostor za oglase. To običajno storijo, ko film prikažejo na televiziji – malce ga premontirajo, porežejo, priredijo. Nič novega. V tem primeru tudi nič usodnega. Toda Trumpovi feni so ponoreli. Zdaj v njihovih očeh ni bilo več nobenega dvoma: Trump je res žrtev množične zarote in lova na čarovnice! Ne bomo ga pustili izrezati!

Vsi ostali, ki v njem vidijo obsceno, pornografsko figuro, pa so spontano vzdihnili: oh, kako fajn bi bilo, če bi lahko Trumpa kar takole izrezali! Prav res, kako lepo bi bilo, če bi ga lahko kar takole izrezali iz Bele hiše, iz Amerike, iz politike! Ironija je kakopak v tem, da je Trumpa, trumpizem in trumpiranje nemogoče izrezati – Trump je Ameriko že tako predelal in spremenil in okužil, vanjo se je že tako zažrl, da ga je nemogoče izrezati. Nemogoče ga je izrezati, ker je nemogoče izrezati to, kar je naredil z Ameriko. Navsezadnje, osvojil je 74 milijonov glasov – skoraj 10 milijonov več kot leta 2016. Več kot Obama I. in več kot Obama II.

Trump že desetletja živi od tega, da se trži kot nekdo, ki je nepremagljiv in neuničljiv. Ko je izbruhnila pandemija, ni nosil maske – da bi bil videti nepremagljiv in neuničljiv. Glejte, nič mi ne more do živega! Še huje: da bi ustvarjal vtis, da je nepremagljiv in neuničljiv, se je delal, kot da virus in pandemija ne obstajata. Ni reči, ki je on ne bi premagal! Ni reči, ki bi ga lahko premagala! To je njegov brend. Zato je tudi tako vztrajal, da je zmagovalec volitev. Zato ni hotel priznati poraza – ker je hotel v očeh svojih privržencev ostati nepremagan in nepremagljiv, neuničljiv in neuničen. Tako se trži – kot nepremagljiv in neuničljiv ima višjo ceno. Če bi priznal poraz, bi si ceno znižal.

Hoče pa natanko to: iztržiti čim višjo, čim boljšo, čim ugodnejšo ceno. Kajti zdaj, ko ne bo več predsednik, se bodo njegovi privrženci prelevili v njegove kliente – in Trump tuhta le, kako bi zdaj to monetiziral. Kar je bilo doslej, je bilo zastonj – zdaj bodo plačevali. In plačevati so začeli takoj po volitvah, ko jih je začel Trump pozivati, naj donirajo za bitke na sodiščih – za bitke, s katerimi bodo preprečili veliko volilno goljufijo in rešili Ameriko. In Trumpovi privrženci, po novem njegovi klienti, so donirali, a spregledali, kar je pisalo v drobnem tisku – da lahko Trump, okej, Trumpova kampanja, s tem denarjem počne, kar se mu zljubi. Teater patricijske požrešnosti – in krutosti.

Itak pa gre za prevaro: Trump je lagal, da gre za goljufijo in da je žrtev goljufije (»Z lahkoto sem zmagal v vseh državah!«), da bi ljudje donirali v sklad za preprečitev goljufije! Donirajte – pa boste rešili domovino! Donirajte – pa boste preprečili goljufijo! Donirajte – pa bo Trump ostal predsednik! Bolj ko je delegitimiral volilni proces in demokracijo, bolj je Amerika izgledala kot tretji svet, kot banana republika – kot bi se ji hotel maščevati, ker ga ni izvolila. Ker ga je zatajila. Ker ga je izdala. Glavno mesto paralelne Amerike – Trumpovega Noriškega kraljestva – bo tako postal Mar-a-Lago. Nasprotje večne pogube.

A po drugi strani: že to, kar je bilo doslej, ni bilo zastonj. V resnici jih je celo zelo drago stalo. Trump, ki se je s predsedniško funkcijo dobro, že kar nadrealistično okoriščal, je namreč izpeljal »čudovito« in »fantastično« davčno reformo, kar seveda pomeni, da je davčno razbremenil bogate, finančne elite, kapital. In to masivno. Storil pa je še nekaj: izvedel je masivno deregulacijo. Pomeni: sprostil je zakonodajo, tudi okoljsko. S tem je še dodatno privilegiral tiste, ki so že itak pri koritu. S tem je bogatim omogočil, da še bolj obogatijo. S tem je odprl vrata plenjenju.

Toda ko je proteste ponekod spremljalo plenjenje (saj veste, ljudje so vlamljali v trgovine in odnašali televizorje ipd.), je Trump, fen »bele sile«, tvitnil: »Ko se začne plenjenje, začnemo streljati!« Kar je bilo noro: demoniziral in kriminaliziral je male ljudi, ki so kradli, ker so jim vse – življenje, prihodnost, srečo – odnesle zajedavske in uničevalne neoliberalne politike, kot sta deregulacija in razdavčitev bogatih. Prav to pa ustvarja revščino, bolečino, trpljenje, agonijo, jezo, resentiment in ogorčenje, ki na oblast prinašajo trumpe.

Ergo: če hočemo spet dihati, je treba najprej pregnati fašizem. In potem neoliberalizem. Oba prezirata demokracijo – in ljudstvo.