Obsodba spomina

Protestniki, privrženci gibanja Black Lives Matter, na različnih koncih Združenih držav Amerike in tudi ponekod v Evropi rušijo, obglavljajo, zažigajo, grafitirajo, prelivajo z barvo ter tako ali drugače uničujejo spomenike, postavljene spornim zgodovinskim osebnostim. To naj ne bi bil vandalizem, ampak dejanja napredne akcije z močnimi simbolnimi sporočili. Rušenje kipov naj bi simboliziralo premike v miselnosti družbe, kazalo naj bi na čedalje jasnejše zavedanje o mračni, rasistični preteklosti političnih osebnosti, ki so resda močno zaznamovale zgodovino krajev, kjer njihovi spomeniki stojijo, a so učbeniki pogosto zamolčali različna grozodejstva, ki so jih v svojem življenju povzročili zatiranim manjšinam. V vse bolj množičnih prizadevanjih za odstranitev spornih kipov prepoznavamo vzporednice s tem, kar so stari Rimljani imenovali damnatio memoriae, torej obsodba spomina: nekatere ljudi so odstranili iz zapisov, umetniških upodobitev in dokumentov ter s tem za vselej prikrili, da so kadarkoli sploh obstajali. Podobne prakse so bile značilne za stalinistično obdobje sovjetske zgodovine. Ob nedavnih protestnih akcijah rušenja spomenikov se postavlja širše vprašanje, ali odstranjevanje spornih spomenikov briše oziroma prireja zgodovino – ali pa nam omogoča, da jo vidimo jasneje.