Jure Trampuš

8. 1. 2021  |  Mladina 1  |  Politika

Smrtno nevarni dežniki

Absurdne kazni absurdnega časa 

Zločinsko orodje in državni nevarni napis

Zločinsko orodje in državni nevarni napis
© Borut Krajnc

Na božič, 25. decembra, je v Ljubljani po malem deževalo. Po okrašenem mestu so se sprehajali ljudje z dežniki in hiteli sem in tja. Veliki dežniki, mali dežniki, rdeči, modri, takšni z napisi, pa tudi takšni, okrašeni z lučkami. Bil je petek in pet dežnikov je zavilo proti stavbi slovenskega parlamenta. Dežnike so od daleč zasledovali policisti in jih pred parlamentom ustavili. Dežnikom so pojasnili, da zbirajo obvestila, da preverjajo, ali gre morda za protestni shod, za izražanje mnenj, kar je v teh krajih že nekaj časa strogo prepovedano, in da bodo po opravljenem postopku vpletenim poslali obvestilo.

Res so ga. Sanja Fidler, ena izmed sprehajalcev z dežnikom, je po nekaj dnevih na dom dobila obvestilo, v katerem ji uradni organi pregona očitajo, »da se je udeležila nenapovedanega protestnega shoda«, ki je potekal v središču Ljubljane. Skupaj naj bi se tega shoda udeležilo pet posameznikov, »vsi udeleženci protestnega shoda pa so imeli dežnike okrašene z novoletnimi lučkami, na vsakem izmed njih pa je bil transparent z različnimi napisi«.

Sprehajalci z dežniki naj bi bili po mnenju policije torej kršili zakon o nalezljivih boleznih, ki v času epidemije dopušča omejevanje gibanja in zbiranja prebivalcev. Kazen za ta resni delikt je sicer 400 evrov.

Na isti večer je po središču Ljubljane hodilo veliko ljudi, nekateri so se sprehajali in občudovali novoletno okrasitev, drugi so postopali sem in tja. A policijo je zmotilo samo pet ljudi, ker so imeli na dežnikih novoletne lučke in napise, kot so »vladozlom, vlada pada, odstop«. Ljudje, ki so nosili nevarne dežnike, so hodili posamezno in nosili zaščitne maske. Z epidemiološkega vidika niso pomenili nikakršne nevarnosti. Bistveno večjo nevarnost so pomenili tisti, ki so se nekaj dni poprej še gnetli po trgovskih središčih in kupovali darila. A njih policija ni ustavila.

Ravnanje policistov je vedno odvisno od navodil nadrejenih, ti pa poslušajo tudi ministrove usmeritve. Toda vsak policist ima svojo glavo, strokovno in osebno integriteto. Policisti bi lahko seveda sumljive sprehajalce opomnili, če so že presodili, da kršijo vladne odloke, a jih niso. Raje so jih kaznovali.

Policija ni orodje v rokah politike. Policija bi morala predstavljati državo, ne pa vlade. V demokratičnih družbah je v službi državljanov, ne ene politične stranke. Težko vemo, kako se počutijo policisti, ki pišejo takšne absurdne kazni, verjetno so v veliki moralni stiski, ker morajo teden za tednom slediti ljudem s transparenti v rokah in pogumom v srcu. Čas bi že bil, da policisti spustijo ščite, dvignejo vizirje, se odpovejo nasilju nad miroljubnimi ljudmi in se skupaj z njimi odpravijo na sprehod za boljšo državo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.