Borut Mekina

 |  Mladina 3  |  Politika

Se je Tonin ujel na limanice?

Generalštab je ministra prepričal, da Slovenija nujno potrebuje veliko vojaško transportno letalo

Nov ponos sinjega slovenskega neba?

Nov ponos sinjega slovenskega neba?
© MORS

Že kakšnih 20 ali 30 let med slovenskimi obramboslovci in strokovnjaki za letalstvo teče razprava, kakšne letalske zmogljivosti naša država potrebuje. Vprašanja niso preprosta. Odgovori so odvisni recimo od tega, ali bomo v Sloveniji še naprej imeli nacionalnega letalskega prevoznika. Od tega, katero letališče bomo razvijali. Pa od tega, ali bo država razvijala nacionalno obrambo ali obrambo v tesnejšem sodelovanju z Natom.

Kako težko je za malo Slovenijo najti pravi letalski kompromis, pričajo vse zmešnjave, povezane s falconom. Predrago letalo smo sprva oddali v najem, nato pa izrabljeno sprejeli nazaj. Z njim zdaj gospodari ministrstvo za obrambo in mu s težavo išče nove in nove naloge, da ekonomsko upraviči vzdrževanje. Pogosto se še celo vladnim delegacijam polet s falconom ne splača. A če se komu zdi, da dvakrat iste napake ni mogoče ponoviti, se moti.

Lahko je še huje: z ministrstva za obrambo so ta teden sporočili, da nameravajo v kratkem kupiti novo transportno letalo C-27J Spartan. C-27J je srednje veliko turbopropelersko letalo, ki zmore naenkrat prepeljati okoli 60 vojakov ali 11 ton tovora in ki stane približno 50 milijonov evrov – še enkrat toliko, kot je stal falcon. Na ministrstvu so prepričani, da bo s takšnim nakupom naša država postala »neodvisna pri zagotavljanju zračnega transporta za lastne potrebe«. Še posebej naj bi ta potreba prišla do izraza med epidemijo, ko je bila Slovenija hendikepirana pri evakuaciji svojih državljanov in dobavi zaščitne opreme.

Zdi se, da so na ministrstvu za obrambo poskušali malce izkoristiti razmere. Imajo na razpolago veliko denarja – skupaj 780 milijonov evrov –, a porabo na podlagi posebnega zakona je nedavno zadržalo ustavno sodišče, ki proučuje zahtevo Levice po razpisu referenduma. Diplomatsko so z obrambnega ministrstva ta teden sporočili, da je nabava nujno potrebnega letala za zdaj ustavljena in da bodo nakup nadaljevali takoj, ko bo to omogočeno – kot da o nujnosti nakupa vojaškega transportnega letala nihče ne dvomi. Vendar to ni res.

Večina obramboslovcev in letalskih strokovnjakov, s katerimi smo govorili, se seveda strinja, da Slovenija potrebuje sveže naložbe v letalstvo: »Zavedamo se, kakšne težave je doslej naša država imela pri, recimo, transportu naših vojakov na mednarodne misije,« pravi predstojnica katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede Maja Garb, ki pa dvomi, da naša država potrebuje veliko transportno letalo: »Naše potrebe so bolj v doletu kot v velikosti transporta. Ne potrebujemo največjega letala.« Še bolj kritičen je Iztok Podbregar, nekdanji načelnik generalštaba in tudi vojaški pilot, ki je v preteklosti sodeloval v komisijah, katerih naloga je bila rešiti vprašanje najprimernejšega vojaškega letala.

Podbregar pravi, da sam podpira vlaganje v zračne sile, vendar dvomi, da je C-27J pravilna odločitev: »C27 je kakovostno letalo, a je nakup ekonomsko smiseln le, če bo v zraku 18 ur na dan. Slovenska vojska pa vse leto ne bo potrebovala več kot 500–1000 ur letenja s takšnim letalom,« je dejal. Za Slovenijo je najtežje vprašanje, kako kupiti letalo, katerega uporaba bo tudi gospodarna. »V preteklosti smo ta paradoks poskušali rešiti z nakupom multimodalnega airbusa 318. Takšno letalo je z moduli mogoče spremeniti za prevoz vojakov, mogoče mu je dodati rezervoarje in povečati dolet, ima modul za prevoz vladne delegacije, v vmesnem času pa je mogoče letalo uporabljati za civilne namene,« razlaga.

Seveda pa bi bil nakup takšnega airbusa 318 smiseln le, če bi država imela svojega nacionalnega prevoznika. No, na ministrstvu za gospodarstvo želijo v ta namen sicer pridobiti 70 milijonov evrov sredstev iz sklada EU za okrevanje po epidemiji, zato bi bilo morda bolje, če bi obrambni minister Matej Tonin z odločitvijo o nakupu vojaškega transportnega letala še malce počakal in se o tem pogovoril še s kolegom Zdravkom Počivalškom. Namesto da takoj prikima ekipi iz generalštaba, ki seveda pri vrednotenju potreb upošteva precej ozke interese.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.