Borut Mekina

5. 2. 2021  |  Mladina 5  |  Politika

Okuženi so pri nas nagrajeni, če simptome skrivajo

Naše subvencioniranje okužb

Alfa in omega: Janez Janša in Zdravko Počivalšek

Alfa in omega: Janez Janša in Zdravko Počivalšek

Na uredništvu Mladine smo pregledali 1049 ukrepov, ki so jih države EU, z Veliko Britanijo vred, sprejele v letu 2020 zaradi epidemije. Ukrepe zbira in vodi evropsko združenje fiskalnih svetov predvsem zato, ker želi oceniti njihovo učinkovitost. Velika večina je seveda generičnih: subvencioniranje čakanja na delo, najrazličnejša posojila in davčne prilagoditve ter večje ali manjše pomoči turizmu ali gostinstvu, torej sektorju, ki ga je epidemija najbolj prizadela. Nekateri ukrepi pa vendarle izstopajo in kažejo obraz posamezne države – na nekatere opozarjamo v okvirju.

Natančnejša primerjava med državami je sicer nemogoča, so pa gabariti jasni. Skoraj vse države EU so na primer v zadnjem letu pomagale kulturi ali umetnosti – še Madžarska je umetnikom zagotovila poseben paket pomoči. Slovenija na tem področju izstopa z molkom. Večina držav je sprejela posebne ukrepe, namenjene spodbujanju raziskav in podpori izobraževanju v smislu, da je čas zaustavitve javnega življenja priložnost za učenje. Tudi ta razsežnost Sloveniji manjka. Poleg tega v primerjavi z drugimi Sloveniji manjkajo še osredotočen boj proti revščini in ukrepi na področju nepremičnin.

Vladna koalicija je imela ta teden na voljo še eno ustvarjalno priložnost ob sprejemanju novega, že osmega protikoronskega zakona (PKP8). Ki pa jo je očitno spet izpustila iz rok. Pri novem PKP8 bi lahko pod črto ugotovili, da vlada še naprej sprejema ukrepe, ki so se že izkazali za neučinkovite. Prakso bi lahko ponazorili z zgodbo o psu, ki lovi svoj lastni rep. Vlada na eni strani subvencionira gospodarstvo, izplačuje nove in nove pomoči za omilitev svojih omejevalnih ukrepov, v isti sapi pa s svojimi politikami okuževanje in epidemijo še spodbuja. Po slabem letu sprejemanja PKP-jev je sistem palic in korenčkov tako neusklajen, da so okuženi z virusom dejansko motivirani in nagrajeni, če simptome skrivajo.

Bodimo konkretni: morda Slovenija res ne premore oblikovati sebi na kožo pisanih originalnih PKP-ukrepov, in če ta vlada tega ni sposobna, bi lahko končno od drugih držav prepisala tiste ukrepe, ki dokazano delujejo. V državah, kjer epidemijo najbolje obvladujejo, to so Avstrija, Nemčija, Finska, Islandija in Norveška, že leto dni recimo poznajo stoodstotno nadomestilo plač v primeru okužbe ali izolacije. Vsi, ki so bili v tveganih stikih ali ki čutijo tudi najmanjše simptome, so zato motivirani, da se ali izolirajo ali testirajo. V Sloveniji pa smo šele v PKP7 takšno nadomestilo, četudi to ni velik strošek, priznali zgolj zaposlenim, ki delajo neposredno z okuženimi. Vsi ostali zaposleni pa so še naprej kaznovani, če se obnašajo preventivno.

Zgodb o tem, kako v Sloveniji delavci delajo kljub okužbi, je že ogromno. Ena zadnjih je prišla iz Krke. Zapisali so jo sicer anonimni pošiljatelji, ki so se želeli odzvati na izjave predsednika uprave Jožeta Colariča. Ta se je v intervjuju za Sobotno prilogo Dela pohvalil, da v svojih tovarnah okužb ne beležijo, prizadeti pa so v pismu zapisali, da je dejansko stanje nasprotno. V Krki morajo zaposleni v službo prihajati, četudi je okužen njihov družinski član ali sodelavci, s katerimi so skupaj v pisarni ali za trakom. »Pri takih na vrata prostorov dajo listek IZOLACIJA, ali NE VSTOPAJ, ali KARANTENA.« Ob bolezni naj bi bili zaposleni prisiljeni podpisati obrazec, da so se okužili doma, zaradi česar naj bi se jih v podjetju okužilo že več kot 300.

Navedbe iz anonimke objavljamo, ker se dejansko ujemajo z dejstvi, o katerih smo v Mladini že pisali. Krivda za to stanje pa ni pri Colariču, ampak v vladi: v Sloveniji lahko namreč zaposleni dobi ob okužbi s covid-19 stoodstotno nadomestilo plače zgolj v primeru, če podjetje prizna, da se je zaposleni okužil na delovnem mestu. A v tem primeru lahko podjetje tudi kazensko odgovarja, saj gre uradno za »poškodbo pri delu«, hkrati pa mora podjetje izplačevati nadomestilo prvih 31 dni, čemur se seveda želijo vsi izogniti. Zaposleni, ki so kužni, tako raje ničesar ne povedo. Sicer morajo v konflikt s podjetjem ali pa privoliti v izolacijo, kjer seveda niso upravičeni do polne plače, ampak do bolniške, v višini od 80 do 90 odstotkov nadomestila plače.

Pri novem PKP8 bi lahko pod črto ugotovili, da vlada še naprej sprejema ukrepe, ki so se že izkazali za neučinkovite. Prakso bi lahko ponazorili z zgodbo o psu, ki lovi svoj lastni rep.

Seveda ob tem ostanejo tudi brez dodatkov – to je zdaj še dodaten kavelj –, o čemer smo pisali v prejšnji številki. Še enkrat smo pregledali številke: iz podatkov ministrstva za javno upravo lahko razberemo, da skoraj 80 tisoč zaposlenih v širšem javnem sektorju v času epidemije vsak mesec dobi dodatke za covid-19. Ti dodatki pa so vezani na prisotnost na delovnem mestu. Ne dobiva jih le zdravstveno osebje, ampak tudi uradniki: 7000 zaposlenih po občinah ali upravnih enotah jih je za november dobilo okoli 200 evrov bruto, več kot 500 evrov bruto dobivajo finančniki po zdravstvenih ustanovah. Vsak izmed njih bo, seveda, ko mu bo teklo iz nosu, zelo dobro premislil, ali bo deloval preventivno. Ker ga bo to stalo nekaj sto evrov.

Med 1049 ukrepi, ki so jih doslej sprejele države EU, tako nerazumnega ukrepa, kot so slovenski dodatki za covid-19, nismo zasledili. Res je, da so nekatere države recimo zaposlenim v zdravstvu izplačale neke nagrade. Ravno tako so te v nekaterih državah dobili recimo policisti ali gasilci. Na Madžarskem so zaposleni v zdravstvu za leto 2020 dobili enkratno nagrado v višini 50.000 forintov (okoli 140 evrov), poseben »božični bonus« je zaposlenim v zdravstvu in civilni zaščiti izplačala Grčija, Latvija je poseben dodatek za prvi val izplačala policistom, na Nizozemskem je zdravstveni kader, ki dela s koronavirusnimi bolniki, za leto 2020 prejel 1000 evrov nagrade, v letu 2021 pa 500. Na seznamu 1049 ukrepov nismo zasledili takšnega, s katerim bi države tako sistematično z dodatki spodbujale prezentizem, torej prisotnost na delovnem mestu kljub bolezenskim znakom.

Zgodb o tem, kako v Sloveniji delavci delajo kljub okužbi, je že ogromno. Ena zadnjih je prišla iz Krke. Zapisali so jo sicer anonimni pošiljatelji. (fotografija je bila posneta v Krki pred epidemijo)

Zgodb o tem, kako v Sloveniji delavci delajo kljub okužbi, je že ogromno. Ena zadnjih je prišla iz Krke. Zapisali so jo sicer anonimni pošiljatelji. (fotografija je bila posneta v Krki pred epidemijo)

Je to razlog, da v Sloveniji epidemije ne zmoremo nadzorovati? Direktor NIJZ Milan Krek je ta teden na redni vladni tiskovni konferenci poskušal z grafi prikazati, češ da so slovenski ukrepi še mili v primerjavi z drugimi državami. Te trditve lahko po novem na enostaven način preverimo, saj Google s pomočjo svoje ogromne baze lokacijskih podatkov, ki jih pridobiva od uporabnikov pametnih telefonov, redno objavlja tako imenovana poročila o mobilnosti za vsako posamezno državo in regijo. Če Slovenijo primerjamo z Avstrijo, lahko ugotovimo, da je pri nas, glede na december 2019, gibanje v trgovskih središčih upadlo podobno kot v Avstriji. Pri nas je gibanje na teh mestih upadlo za 14 odstotkov, v Avstriji za 15. Na postajah javnega prometa spet dobimo podobne številke: v Sloveniji minus 48 odstotkov, v Avstriji minus 49 odstotkov. Tukaj smo po »strogosti« dejansko primerljivi z Avstrijo.

Se pa razlikujemo pri delovnih mestih. V Sloveniji je mobilnost na tem področju padla za 29 odstotkov, v Avstriji pa za 36 odstotkov. Tudi na Slovaškem, če vzamemo raje kakšno primerljivejšo višegrajsko državo, je mobilnost na delovnih mestih upadla za 36 odstotkov. Na področjih, kjer so glavni viri okužb – to so v Sloveniji delovna mesta –, ukrepov v Sloveniji ni. Ta razlika med 29 odstotki v Sloveniji in 36 odstotki je lahko ključna, saj kaže na število ljudi, ki bi lahko delali od doma, pa raje v Sloveniji hodijo v službo. Tudi ostali podatki kažejo podobno. V Sloveniji od doma dela le petina vseh zaposlenih, tu smo na repu evropskih držav.

V Sloveniji so epidemiologi v drugem planu, bolj kot ministrstvo za zdravje ukrepe kroji ministrstvo za gospodarstvo, strategije boja proti virusu dejansko nimamo, v PKP-jih imamo le državne subvencije za najbolj prizadete. PKP-ukrepi so zato bolj na horuk: sliši se lepo, če država zapre smučišča – a žarišča okužb na smučiščih so bila seveda v zaprtih gostilnah na tako imenovanih afterpartyjih –, zapreti avtopralnice, trgovine s tehničnim blagom in seveda šole pa je nesmiselno. Na drugi strani pa država sprejema še ukrepe, ki okuževanje spodbujajo. Na področju, kjer bi država morala odigrati svojo vlogo, je ne odigra. Represijo na drugi strani kaže tam, kjer je to tradicionalno najlažje. Na zadnjih protestih na Dunaju na primer, kjer se je zbralo 10 tisoč ljudi, je policija izdala sedem plačilnih nalogov v višini 50 evrov, ker posameznik ni nosil maske, ali 25 evrov, ker posameznik ni vzdrževal predpisane razdalje.

V istem času je v Trbovljah policija enemu od staršev, ki so protestirali zaradi zaprtja šol, izstavila plačilni nalog v višini 400 evrov. Trboveljčan je torej plačal več kot vsi avstrijski protestniki.

Poleg tega pa še to: zavzemal se je za odprtje šol, v Avstriji pa so nasprotovali nošenju mask.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.