»Moja zahteva do politike je, da ti ljudje živijo podobno kot jaz«

IZJAVA DNEVA

"Dostojno življenje je, da so tudi moji ljudje siti in da imajo plačane položnice, da si lahko enkrat ali dvakrat na leto privoščijo dopust; poleti na morju, ker je tam za starostnike zelo ugodna klima, pozimi pa v toplicah. Frizer, gledališče, knjižnica in knjigarna ne morejo biti luksuz, pač pa sestavni del življenja. Zavedati se moramo, da so to ljudje, ki so oddelali 35 do 40 let in ki niso umrli, ko so šli v pokoj, pač pa so šele začeli živeti v tretjem življenjskem obdobju. To je obdobje, ki ljudem omogoča, da se poglobijo vase, da imajo čas za umetnost, za kulturo, za sprostitev in zabavo. Sprostitev in zabava ne moreta biti luksuz. Merilo dostojnega življenja je moje življenje. Moja zahteva do politike je, da ti ljudje živijo podobno kot jaz. Šele temu lahko rečemo dostojno življenje."

"To je filozofija turbokapitalizma, po kateri je treba človeku dati toliko, da ne umre od lakote, hkrati pa toliko, da ne bo sit. Tako ga imajo ves čas v poziciji strahu. Ne dajo mu treh sendvičev, da bo sit. Dajo mu enega in ga znova in znova prepričujejo, da mu lahko vzamejo tudi tega. Tako so ljudje pohlevni, tiho, ne bodo se uprli, ampak bodo ždeli med štirimi stenami v upanju, da ne bodo izgubili tega minimuma, ki ga še imajo. To je tipična zgodba kapitalističnih družb."

(Boris Krabonja, profesor zgodovine na mariborski ekonomski srednji šoli in gimnaziji, že 12 let lajša stiske ljudi, ki nimajo dovolj dohodkov za dostojno preživetje; najprej je to počel v duštvu Žvižgač, zadnja leta pa vodi humanitarno društvo UP-ornik; v intervjuju za 1. program Radia Slovenija)