»Janševa vlada je bila neoperativna«

Iz več kot 250 strani dolgega poročila računskega sodišča lahko razberemo, da se je vlada Marjana Šarca nabav lotila prav, potem pa je prišla vlada Janeza Janše in z njo kaos

Računsko sodišče v danes objavljeni reviziji nabave zaščitne opreme ravnanje vlade opisuje z besedami: nesistematično, neenotno, nepravočasno, neusklajeno, neučinkovito. Vlada Janeza Janše je s svojim delom, vzporedno z razglasitvijo epidemije začela na videz izredno organizirano, po vojaško, z ustanovitvijo kriznega štaba, poročilo računskega sodišča pa razkriva dejanski kaos.

Iz več kot 250 strani dolgega poročila lahko razberemo, da se je vlada Marjana Šarca nabav lotila prav: Za nabavo zaščitne opreme je namreč 11. marca določila, tako kot večina ostalih EU držav, ministrstvo za zdravje. Po oceni računskega sodišča bi bilo zdravstveno ministrstvo »primeren nabavni organ … Ocenjujemo namreč, da je MZ glede strokovnosti in kadrovske zasedbe ustrezen organ za nabave, saj pozna potrebe zdravstvenih zavodov po zaščitni opremi in ima usposobljene uslužbence za presojo karakteristik potrebne opreme. Ocenjujemo tudi, da je imelo MZ v času nabav opreme za to nalogo na voljo zadostno število razpoložljivega kadra, saj je pri postopkih, povezanih z nabavo opreme, sodelovalo vsaj 17 uslužbencev.« Na zavodu za blagovne rezerve se je z nabavami medicinske opreme kasneje ukvarjalo le 9 zaposlenih.

A potem, 13. marca, je prišla vlada Janeza Janše in z njo kaos. Takoj za tem je vlada določila, naj zaščitno opremo nabavlja Zavod za blagovne rezerve. »Pri tem je določila, da Zavod zagotovi izvedbo sklepa v sodelovanju z MGRT in MZ, vendar njunih vlog ni natančneje določila,« gotavljajo na računskem sodišču. Dalje: »V okviru postopkov javnega naročanja, za katere je bil sicer formalno odgovoren zavod kot gospodar postopkov javnega naročanja, je sodelovala tudi projektna skupina, ki jo je minister za gospodarski razvoj in tehnologijo ustanovil 25. 3. 2020 kot pomoč Zavodu, čeprav je Vlada za ta namen le dan pred tem ustanovila medresorsko delovno skupino.« Ločeno od tega pa se je v postopke vključevala še poslanka Jelka Godec (SDS), kot ločena institucija sui generis:: »Poslanka je tako prek enaslova, ki ga ima odprtega v okviru politične stranke, komunicirala z nekaterimi ponudniki opreme ter nekatere ponudbe in z njimi povezane usmeritve (kot na primer usmeritve v zvezi z izvedbo strokovnega pregleda tehnične ustreznosti ponudb) posredovala različnim deležnikom.«

»Razpršenost nalog in nedorečenost pristojnosti za izvedbo posameznih faz postopkov javnega naročanja sta prispevali k netransparentni obravnavi ponudb.«

To zmedo je mogoče ilustrirati že z objavo elektronskih naslovov, kamor so podjetja lahko pošiljala svoje ponudbe, niti ni bilo jasno, kateri je pravilni: Morda maske.mgrt@gov.si? Ali: proizvodnja.mgrt@gov.si? Pa respiratorji.mgrt@gov.si? Ali ponudbe@urszr.si.? Ali pa: info@dbr.si? Ministrstvo za gospodarstvo recimo za tri svoje e-naslove niti ni določilo skrbnikov. In ne samo to, če je kdo poslal ponudbo na njihove naslove, je ta bila očitno izgubljena, saj ponudbe niso bile posredovane k medresorski skupini, ki je v nekem trenutku odločala o nabavah.

Tako pišejo na računskem sodišču: »MGRT nobenega od e-sporočil, prispelih na uradne e-naslove MGRT v obdobju od njihove vzpostavitve, 19. 3. 2020, do ustanovitve MDS, 24. 3. 2020, ni obravnavalo, vrednotilo ali selekcioniralo ter prepošiljalo na druge naslove, ampak jih je na e-naslovih zgolj hranilo z namenom, da jih naknadno posreduje operativni skupini za pregled ponudb. Ugotovili smo, da MGRT tudi po ustanovitvi MDS (24. 3. 2020) ni nobenega v obdobju od 19. 3. 2020 do 24. 3. 2020 prejetega e-sporočila posredovalo MDS (na e-naslov ponudbe@urszr.si).« Evidenc elektronskih sporočil na Počivalškovem ministrstvu seveda niso vodili, vse skupaj je delovalo precej kaotično. Iz poročila računskega sodišča izhaja, da so na ministrstvu za gospodarstvo znane papirnate maske kupili kljub temu, da je Sova pri preverjanju podjerja Korez Sorting Group podala »varnostni zadržek.«

Zaradi razmer, v katerih se ni vedelo, kdo je odgovoren, so potem sledile vse že znane tragikomične zgodbe, kot je bil nakup ventilatorjev. Računsko sodišče piše, da v vladi dejanske potrebe po ventilatorjih določili šele konec marca, ali »18 dni po tem, ko je zavod že nabavil dva ventilatorja, oziroma 13 dni po tem, ko je zavod že sklenil prve štiri pogodbe za dobavo 326 ventilatorjev.« Zgolj pridobivanje točnih in popolnih podatkov o zlogah je trajalo kar dva meseca. Četudi je vlada nekako določila število potrebnih ventilatorjev, pa ob tem niso upoštevali ne prostorskih, ne kadrovskih zmogljivosti zdravstvenih zavodov. »Razpršenost nalog in nedorečenost pristojnosti za izvedbo posameznih faz postopkov javnega naročanja sta prispevali k netransparentni obravnavi ponudb,« piše računsko sodišče.

»Kljub upoštevanju izrednih okoliščin, v katerih so delovali, zaradi ugotovitev, ki jih navajamo v nadaljevanju, menimo, da Vlada, MZ, MGRT, MORS S in Zavod (vsak v okviru svojih pristojnosti) pri nabavah zaščitne in medicinske opreme niso bili učinkoviti.«

Ena izmed »cvetk« iz poročila računskega sodišče je zapisana glede organiziranosti vladne medresorske skupine. Namesto da bi se ta skupina osredotočila na pregledovanje ponudb – branjem elektronskih sporočil – naj bi kar osem od devetih članov skupine izvajalo druge naloge, eden izmed njih se je celo ukvarjal z izvozom zaščitne opreme, ki je je tedaj v Sloveniji primanjkovalo:

»Vsaj predstavniki MGRT, MzI in MZZ so se ukvarjali z nalogami, ki niso bile neposredno povezane z obravnavo ponudb zaščitne in medicinske opreme, temveč so se med drugim nanašale na donacije, prevzem in nameščanje ventilatorjev, spremljanje razpoložljivosti zrakoplovov in letališč, možnosti izvoza medicinske opreme v smislu dajanja izvoznih dovoljenj za opremo, ki jo Republika Slovenija nujno potrebuje,« je zapisalo računsko sodišče.

Še več, zgleda, da so se člani delovne skupine ukvarjali s svojimi posli: »Ugotovili smo tudi, da so se člani medresorske delovne skupine (MDS) ukvarjali s potrebami gospodarskih subjektov po prevozih opreme iz Kitajske, pri čemer niso izkazali, ali so se potrebe po prevozu nanašale na potencialne dobavitelje zaščitne in medicinske opreme za potrebe države ali tudi na potrebe drugih gospodarskih subjektov, ki so opremo nabavljali za naročnike izven državnega okvira. Pri tem opozarjamo, da so naloge v zvezi z letalsko logističnimi zadevami izvajali tako člani MDS kot tudi član projektne skupine, ki jo je imenoval minister za gospodarski razvoj in tehnologijo.«

»Ugotovili smo tudi, da so se člani medresorske delovne skupine (MDS) ukvarjali s potrebami gospodarskih subjektov po prevozih opreme iz Kitajske, pri čemer niso izkazali, ali so se potrebe po prevozu nanašale na potencialne dobavitelje zaščitne in medicinske opreme za potrebe države ali tudi na potrebe drugih gospodarskih subjektov, ki so opremo nabavljali za naročnike izven državnega okvira.«

Računsko sodišče RS

Razumljivo je, da je potem država kupovala zaščitno opremo brez preverjanja kakovost, ali pa so pogodbe celo sklenili s podjetji, katerih zaščitna oprema je bila označena za tehnično neustrezno, pa da so se pogodbe sproti spreminjanje, da so bili ponudniki obravnavani neenakopravno. Gledano iz vidika organizacije je vlada postopke in aktivnosti določila šele oktobra 2020 – pa še iz tega načrta naj ne bi bilo jasno razvidno »na katerih podlagah naj Vlada določi vrste in količine blaga, ki naj jih Zavod nabavi v okviru urgentnih nabav.«

Računsko sodišče je tako na koncu izdalo mnenje: »Kljub upoštevanju izrednih okoliščin, v katerih so delovali, zaradi ugotovitev, ki jih navajamo v nadaljevanju, menimo, da Vlada, MZ, MGRT, MORS S in Zavod (vsak v okviru svojih pristojnosti) pri nabavah zaščitne in medicinske opreme niso bili učinkoviti.« Beseda neučinkovitost se sicer lahko sliši blago, a je dejansko najslabša ocena, ki jo računsko sodišče lahko poda in zaradi katere so v preteklosti ministri tudi odstopali.