Vasko, vse najboljše!

Pravijo, da ni ravno po bontonu, če se ne odzoveš na rojstnodnevno vabilo – kaj šele, če gre za vabilo na praznovanje 70. rojstnega dne ministra za kulturo. Ravno zato se nismo mogli upreti, ko je nenavadno vabilo na spletno praznovanje, ki ga je poslal novi direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jože Dežman, priromalo v uredništvo. V ponedeljek, 22. marca – dan pred ministrovim rojstnim dnem in dva dni pred interpelacijo – smo imeli privilegij, da smo se udeležili enournega, prosto po Dežmanu, »mavričnega pregleda vtisov« o Vasku Simonitiju.

Morda nekoliko nenavadno, a minister na praznovanju svojega rojstnega dne ni bil prisoten. Kot je hitel razlagati Dežman, je bil primoran biti »na obrambi svojih pozicij v državnem zboru«. Njegove pozdrave je zato sporočila državna sekretarka Ignacija Fridl Jarc, ki je v tistem trenutku z ministrom ravno govorila po telefonu: »Vse vas prav lepo pozdravlja, aktiven kot zmeraj in seveda počaščen, da smo se danes zbrali ob tej priložnosti.« Z nami je najprej nekaj utrinkov iz ministrovih študijskih let delil Ignacij Voje, nekdanji profesor zgodovine, ki si je Simonitija izbral za asistenta na Filozofski fakulteti in mu kasneje pomagal pri izbiri teme za doktorsko disertacijo. Tako se je minister poglobil v zgodovino turških vpadov – temu je sledila publikacija Turki so v deželi že. »Za Vaskota je značilno, da ima odličen stil, odlično govorno izražanje, ima polno domislic. Skratka, nujno bi bilo to knjigo ponatisniti,« je povedal Voje.

Hvalnico ministru je nadaljeval umetnostni zgodovinar Milček Komelj, ki ga je opisal kot »izrazito pokončnega človeka velike kulturne širine in svobodnega duha«. Pri tem ni skrival, da je od nekdaj občudoval njegov človeški značaj, ki je menda »odločen, čeprav odrezav, temperamenten in vseskozi možat«.

Minister naj bi pri svojih mnenjih »izstopal po jasnosti, kakršno razbiramo že v njegovih aristokratskih, renesančno izklesanih obraznih potezah«. Živo pa se ga spominja tudi iz čitalnice Arhiva Slovenije, kamor je sedanji minister hodil študirat in razpravljat z zgodovinarji, pred njo pa je bil po Komeljevih besedah pogosto deležen občudovanja obiskovalk.

Simonitiju je bila kultura po njegovem položena v zibelko, saj je sin umetnika, vsa njegova izobrazba pa »sega v kulturne širine, globine in višine«. Pri tem je Komelj izrazil veselje, da se z ministrom o zadevah, ki se tičejo kulture, strinjata še iz časa, ko mu je ta prvič zaupal mesto v strokovni komisiji ministrstva. Enaka občutja si delita še danes: »Ko velja za umetnost tudi že vsakršno aktivistično izrekanje političnih stališč, pa povsem razumem njegovo odločnost, da je v okrilju umetnosti vendar potrebna selekcija in da take anomalije uredi in postavi na pravo mesto.« Tako po njegovem odzivi na rošade po kulturnih ustanovah, ki jih je sprožil minister, »kažejo samo na to, kako zabetonirano je pri nas že apriorno prepričanje, da morajo biti vse vlade in celo usmeritve ustanov ideološko leve, da morajo mediji oznanjati le levičarska gesla in da mora ves državni denar pripadati levičarski agendi«.

Vasko Simoniti – odločen, čeprav odrezav, temperamenten in vseskozi možat, pa še pogosto občudovan.

Po tem nazornem pregledu vtisov nas je nagovorila še ministrova doktorantka Lilijana Žnidaršič Golec, ki se je posvetila predvsem Simonitijevemu zgodovinopisju, »ki so mu kos le redki«, sinteza njegovega opusa pa se je pokazala s povzpetjem na ministrski položaj v prvi Janševi vladi. Potem nas je z »insajdersko informacijo« razveselila njegova stalna ministrska sopotnica Jelka Pirkovič, danes v. d. generalne direktorice Direktorata za kulturno dediščino. »Kar se mi zdi pomembno pri njem, je to, da gleda na kulturo in njeno poslanstvo izredno široko,« ga je pohvalila, pri tem pa hitro poudarila, da vseeno »ne na tak način, kjer lahko kultura postane tudi vse«.

»Ni problema, če ga ne naredijo ženske,« je naslednjo govornico napovedal Dežman – »problemski venček o uporni generaciji, ki je upala pogledati na temno stran meseca,« je za nas pripravila novinarka Alenka Puhar. Ta se je predvsem spominjala razstave Temna stran meseca iz leta 1998 in šikaniranja, ki naj bi ga bil Simoniti takrat deležen. Podobne obravnave je po njenem deležen tudi danes. A »politika je pravzaprav njegova državljanska lastnost in obveznost«, zato se na vse to ne bi smel preveč ozirati, je zgodovinar Stane Granda ugotavljal o svojem prijatelju »Vasu«.

Dežman je na koncu dodal, da verjetno malokdo praznuje tako visok jubilej z interpelacijo, za naše druženje pa dejal, da je bilo to »nekaj kvasa, ki bo vzhajal«. Ravno zato bo skupina ministrovih sodelavcev in prijateljev v prihodnje s pisateljem Dragom Jančarjem na čelu slavljencu v čast zasnovala kar tematski zbornik.

Naj minister ob tej priložnosti prejme čestitke ob jubileju tudi od nas, Jožetu Dežmanu pa se iskreno zahvaljujemo za povabilo.

»Brazde Vaska Simonitija so rodovitne«

Venček hvalospevov ministru, ki so jih izlili nekateri udeleženci praznovanja rojstnega dne

»Še iz časov njegovega prvega ministrovanja se posebej spominjam še njegovih odličnih in celovitih, široko zajemajočih govorov z otvoritev nekaterih pomembnih razstav. Ko so se ljudje vedno znova spraševali, le kdo mu jih je napisal, sem jim zagotavljal, da jih s samoumevno lahkoto tako elokventno piše sam, in ko sem ga nato vseeno povprašal, mi je to seveda potrdil.«
Umetnostni zgodovinar Milček Komelj o ministrovih odličnih retoričnih sposobnostih

»Že takrat pa so se vsi tako imenovani kulturniki nenehno obračali nanj. To sem doživel nekoč celo po neki prireditvi pred jamo Vilenico, kjer je bil prav ves čas tako nenehno oblegan s prošnjami, da mi je pomignil, naj nekaj časa stojim ob njem, kot da se pogovarjava, da si je lahko vsaj za hipec oddahnil.«
Milček Komelj o ministrovi priljubljenosti

»Dragi Vasko Simoniti, ne pusti se raniti ne ubiti! Ne obupuj, ampak vesel praznuj. Kulturnega snovanja niti usklajuj in nad nasiljem še naprej zmaguj!«
Milček Komelj poetično ob zaključku svojega hvalospeva

»Ko so nam v šolah desetletja dolgo prali možgane, si Simoniti očitno ni pustil zmočiti niti las.«
Milček Komelj o ministrovi nenavadni sposobnosti, da ostane suh

»V svojem premišljujočem pisanju o zgodovinopisju se je izkazal tudi kot pravcati filozof.«
Milček Komelj o ministru kot čisto pravem filozofu

»Brazde Vaska Simonitija so rodovitne. Iz njih rase svet, ki mu je prispevek vsakogar dragocen.«
Literarni zgodovinar Igor Grdina, sicer fizično odsoten na praznovanju, o ministrovih rodovitnih brazdah

»Jaz mislim, da Vasko zasluži knjigo, ne samo tako zoomovsko besedovanje.«
Novinarka Alenka Puhar o tem, da si minister zasluži kar celo knjigo lastne hvale

»Kar vem, ima vsaj kakšni dve knjigi v rezervi.«
Direktor Muzeja novejše zgodovine Jože Dežman med miritvijo udeležencev, ki so prosili za ministrove nove literarne podvige

»Ima intelektualno razvit odnos do tega, da je kultura po eni strani odličnost – ne gre za nekaj, kar lahko nekdo počne kar tako – in drugič, da ima kot zgodovinar izostren odnos do tega, kakšna je povezava med preteklostjo, dediščino in sedanjim časom.«
Vršilka dolžnosti generalne direktorice Direktorata za kulturno dediščino Jelka Pirkovič o ministrovem izostrenem odnosu do kulture

»Jubilantu želim tudi za naslednjih 70 let, da pridejo nenadoma.«
Jelka Pirkovič o ministrovi nesmrtnosti

»Vse poti so mu bile odprte in takih talentov, kot je Vasko, slovenska nekdanja politika ni imela.«
Zgodovinar Stane Granda o ministrovi nadarjenosti

»Slovenska kultura je tako neodgovorna, da zanjo tudi ameriški vojaški proračun ne bi zadostoval več kot za tri mesece. Tukaj pa Vaso vodi visoko intelektualno politiko.« 
Stane Granda o visoki intelektualni politiki prijatelja Vasa

»V vrsti ministrov za kulturo je verjetno najboljši, saj velike konkurence nima.«
Stane Granda o ministrovi neprekosljivosti