Ministrica Simona pa nič

Na Nizozemskem so bile lansko pomlad šole zaradi epidemije covid-19 zaprte osem tednov. Nizozemska je razvita dežela s hitro delujočimi internetnimi povezavami in dobrim šolskim sistemom. A kljub temu je bil, kot je pokazala študija, objavljena v reviji Pnas, upad znanja otrok zaradi šolanja na daljavo zelo velik. Ko so raziskovalci primerjali rezultate nacionalnih preizkusov znanja v različni letih, so ugotovili, da je lanski upad znanja enak času zaprtja šol, na primeru Nizozemske torej petini šolskega leta. Ugotovili so tudi, da so »izgube znanja še za 60 % višje med tistimi, ki prihajajo iz okolij, kjer so starši slabše izobraženi«. Raziskava, ki je obravnavala obdobje prvega vala epidemije, je skratka pokazala, da so »učenci med učenjem od doma napredovali zelo malo ali celo nič«.

Sklep raziskave se ponuja sam od sebe: v okoljih, ker so bile na eni strani šole zaprte daljši čas kot na Nizozemskem, na drugi pa šolski sistem ni bil dobro pripravljen na šolanje na daljavo – kar vključuje tako težave šol kot neustrezna okolja, v katerih so se šolali nekateri učenci – je ta izguba, ta upad znanja znatno večji. Takšno okolje je Slovenija.

Zveza društev pedagoških delavcev, ki jo vodi dr. Danijela Makovec Radovan, profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti, je pred tedni ministrstvu za izobraževanje poslala ostro pismo. »Lahko sicer razumemo, da skrb za javno zdravje narekuje tudi sprejetje ukrepov, ki vplivajo na izvajanje izobraževalnih programov. A smo prav zato tudi pričakovali, da se bo šolska politika na krizne okoliščine odzvala proaktivno, strateško in dovolj hitro – ter tako v kar največji meri skušala omejiti negativne učinke zapiranja šol in izobraževanja na daljavo,« so zapisali. Nadaljevali so, da šolska politika žal ni »vzpostavila kompetentne ekspertne komisije«, ki bi na ravni države vodila dialog z vladno svetovalno skupino o pedagoško sprejemljivih ukrepih na področju vzgoje in izobraževanja. Šolska politika prav tako ni pripravila dovolj »operativnih« in jasnih modelov izobraževanja na daljavo, ni zagotovila zbiranja »vseh relevantnih podatkov« o tem, kako v času epidemije dosegajo cilje znanja po različnih šolah, hkrati pa »niti strokovni niti širši javnosti ni predstavila kakršne koli izhodne strategije, s katero bi se predvidelo, kako bodo šole nadomestile izpad doseganja standardov znanja po vrnitvi učencev in dijakov v šolske klopi in kako se bo blažilo negativne posledice morebitnega ponovnega zapiranja«. Pismo zveze pedagoških delavcev se konča z ugotovitvijo, ki je podobna izsledkom raziskave o ravni znanja nizozemskih učencev. »S tem, ko šolska politika v kriznih razmerah ne opravlja svojih ključnih nalog in pušča vtis, da bolj ali manj pasivno čaka na konec epidemije, se razlike med šolami, zlasti pa razlike med učenci oz. dijaki vse bolj povečujejo, pričakovanja do doseganja zlasti zahtevnejšega znanja pa vse bolj znižujejo.« Takšno grobo diletantsko vodenje šolskega sistema lahko pripelje k resnim in negativnim posledicam, tako s stališča manjše pravičnosti izobraževalnega sistema kot nižje kakovosti znanja in izobrazbe mladih.

»Nihče ni reagiral, nič nismo dobili od ministrstva za izobraževanje, nobenega resnega odziva v tem času še ni bilo,« pravi Danijela Makovec Radovan. »Zdaj smo pismo poslali še enkrat. Ministrstvo za izobraževanje je tiho, v šolstvu pa vlada popolna zmeda, kar lahko vodi v razgradnjo sistema, ki zagotavlja enake možnosti vsem otrokom in mladostnikom.«

»Nimamo šolske ministrice, temveč ministra. Uradna ministrica izkazuje popolno pasivnost, nekompetentnost in predanost sledenju političnim odločitvam vlade.«

Ni sicer res, da na ministrstvu za izobraževanje ne delajo; ministrica za izobraževanje Simona Kustec je na vprašanje, kako izvesti letošnjo maturo, če pa bodo nekateri dijaki v karanteni, lakonično odgovorila, da je treba biti pozitiven, saj so se tudi lani ta vprašanja »kar nekako sama od sebe razrešila«.

Dan po tem

V šolskem sistemu v resnici vlada veliko negotovosti, zmede, tudi jeze. Osnovnošolska učiteljica, ki ne želi biti imenovana, je tako dejala, da sta oblast in predvsem ministrstvo za izobraževanje pozabila na mlade. »Prav žrtvovali so jih, kot da bi bilo to namenoma.« To se vsakodnevno vidi tudi v šolah. »Poglejte si samo ocenjevanje. Osnovni problem je, da je ministrica zmanjšala število zahtevanih ocen, na državni ravni pa so standardi znanja ostali praktično enaki, kar pomeni, da bi morali učitelji od učencev zahtevati enako raven znanja kot pred leti. Morda imajo učitelji pri tistih predmetih, ki niso redno preverjani preko Nacionalnih preizkusov znanja, malo več svobode, a to za slovenščino, angleščino, matematiko ne velja. Žal pa na nivoju države nimamo nobene strategije, kaj lahko prenesemo v naslednjo leto, česa pa ne smemo. Vse to je prepuščeno občutkom posameznih učiteljev, kar bo na koncu privedlo do velikanskih razlik med posameznimi šolami.«

V nekaterih šolah so se tako učiteljski kolektivi odločili, da po vrnitvi v šole nekaj tednov ne bodo preverjali znanja, saj so želeli utrditi tisto, kar so se učenci površno naučili na daljavo. Na drugih šolah so ravnali nasprotno – tudi zaradi strahu pred novimi zaprtji so namenoma pohiteli s pisnim testiranjem. V šolstvu imamo torej dva ekstrema: ponekod učenci dobijo visoke ocene že zato, ker so si med šolanjem na daljavo redno zapisovali snov, pridno reševali domače naloge ter polnili delovne zvezke, spet drugje učenci pišejo obsežne teste, ki zajemajo vso do tedaj pridobljeno snov, torej vse, kar naj bi se otroci naučili od septembra pa do aprila. Ker gre za obsežno snov in samo eno oceno, je tako pritisk na učence zelo velik. »Nekateri otroci so res v stresu, živijo v slabih razmerah, starši jim ne pomagajo,« še pojasnjuje omenjena učiteljica. »Priznajmo pa si, da obstajajo tudi otroci, ki med epidemijo niso delali ničesar, zdaj pa njihovi starši jezno zahtevajo, da se v šolah ne ocenjuje. Ti starši so zelo glasni, nekateri učitelji pa pod tem pritiskom klonejo.« Epidemija je prepad, ki je že prej zeval med otroki, le poglobila. »Razlika v znanju je vedno večja. Težko je bilo že v času šolanja na daljavo, stali smo pred vrati svetovalnih delavk in iskali pomoč, zdaj pa se vsi ti problemi samo še kopičijo.«

Seveda ne gre le za osnovno šolo; podobna situacija je na srednjih šolah. Po svoje so tam problemi še večji, saj se del dijakov še vedno izobražuje od doma. V praksi to pomeni, da tisti teden, ko dijaki obiskujejo šolo, pišejo preizkuse znanja, v tednu, ko so doma, pa naj bi osvajali novo snov. Odvzeta jim je možnost utrjevanja in poglabljanja snovi, živijo v programiranem svetu kopičenja. Tako so dijaki še dodatno oškodovani.

V tem programiranem svetu, v svetu, kjer ni naključij, naključnega srečevanja na hodnikih, v predavalnicah, v knjižnicah, na kavah, v kabinetih, živijo tudi študentke in študentje, mladi, ki že mesece ne obiskujejo fakultet. Država je nanje v resnici najbolj pozabila; so prezrta družbena skupina, nekateri trdijo, da celo namenoma. Študijski proces zelo težko deluje po principu mehurčka, na predavanjih iz občih predmetov se zamenja veliko število študentov različnih študijskih smeri. Vendar to ne pomeni, da teh predavanj v času epidemije ne bi bilo mogoče izvesti v živo. Lahko bi na primer po vzoru Dunaja, kjer je univerza za izvedbo predavanj najela neko cerkveno stavbo, najemale večje prostore tudi slovenske fakultete in v njih ob nadzorovanih epidemioloških ukrepih izvajale predavanja.

»Zaradi stresa študija in drugih okoliščin doma se veliko več samopoškodujem, ne jem toliko, kot bi morala, ker nimam dovolj velikih dohodkov, ker ni študentskega dela – stradam, da lahko plačam najemnino; včasih razmišljam tudi o samomoru.«

Gorazd Kovačič na ljubljanski Filozofski fakulteti poučuje sociologijo. »Po novem naj bi se študentje v predavalnice vrnili, ko bo napočila oranžna faza. Morda bo to v maju. A še vedno bo treba upoštevati osnovni ukrep ohranjanja fizične razdalje, in ker pri nas predavalnice niso dovolj velike, to pomeni zelo razredčen sedežni red. Uvajali naj bi torej že oktobra preizkušen hibridni model, kar pa pomeni, kot kažejo ankete, da bo obiska v predavalnicah še manj kot jeseni. Zato se bojim, da bodo predavanja praviloma obiskovali le tisti, ki živijo v Ljubljani, ali oni, ki imajo dovolj denarja. Veliko študentov namreč zaradi negotovosti sploh ni najelo sob v Ljubljani in jih tudi ne bodo, dokler se bodo ukrepi nenehno spreminjali. V Ljubljani so od jeseni ostali le tisti neljubljančani, ki so tu obdržali študentsko delo, a veliko jih je ostalo brez njega.« Hibridni model je verjeten tudi v naslednjem študijskem letu, če študentje do oktobra še ne bodo cepljeni. Izognili bi se mu lahko z najemom kinodvoran, pa tudi z uvajanjem hitrih testov za študente. Če bi bili ukrepi modro izpeljani, bi odpadli tudi argumenti tistih profesorjev, ki se zaradi lagodja ali pa zaradi strahu pred okužbo bolje počutijo pred računalniškimi zasloni.

»Razmišljam o samomoru«

Programirana realnost ima neposredne posledice. Mladi, ki so izgnani nazaj v svoje otroške sobe, če jih sploh imajo, ki so bili oropani svobode in mladosti, vedno težje prenašajo pritisk epidemije in prisilne izolacije. Nedavno objavljena raziskava NIJZ je razkrila poslabšanje stanja na področju duševnega zdravja med študenti. Enako opaža tudi Gorazd Kovačič. »Kadar sem imel izpite v času strožjih omejitvenih ukrepov, torej v lockdownu, sem imel manj študentov, pa tudi ocene so bile slabe. Ko pa sem imel izpite nekaj tednov kasneje, ko je bila družba v fazi odpiranja, je bila situacija bistveno boljša. To povezavo med nihanjem psihološkega razpoloženja študentov s fazami epidemije zaznavam že eno leto.«

Tadej Rajgelj, študent ljubljanske medicinske fakultete, je začel zbirati pričevanja študentov o tem, kako so bili zaradi zaprtja fakultet oškodovani. Napoveduje pobudo za ustavno presojo odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi na univerzah in v samostojnih visokošolskih zavodih. Iz zapisov, ki jih zbira na posebnem elektronskem naslovu, je mogoče hitro prepoznati vse stiske, v katere je epidemija pahnila študente. Tako neka študentka Fakultete za gradbeništvo in geodezijo piše: »Letos sploh nismo šli na teren, četudi ves naš študij temelji na izvajanju terenskih raziskav. Prikrajšani smo za skoraj vse praktične izvedbe laboratorijskih vaj, strokovnih ekskurzij in terenskih vaj. Nekatere sicer nadomeščamo z videoposnetki, kar pa nima enakega učinka.« Zaradi takšne interpasivnosti študenti izgubljajo motivacijo, žar, željo po znanju. Neki študent priznava, da je zaradi predavanj prek interneta v zadnjih mesecih »izgubil zanimanje za elektrotehniko, hkrati pa nisem mogel slediti in biti (mentalno) prisoten pri predavanjih«. Ni edini. »Največja tragedija je, da smo počasi postali apatični, nezainteresirani in nezbrani. Še tisti, ki nas je študij zanimal in smo obveznosti z veseljem opravljali, ne najdemo več motivacije, niti koncentracije za spremljanje predavanj. S komerkoli sem govorila, mi je rekel, da ne more več tako naprej. Tudi sama sem letos postala tako apatična, da sem se težko spravila iz postelje in se nisem niti prepoznala,« pravi študentka Naravoslovno-tehnične fakultete. Znane so še hujše zgodbe. Neka študentka Filozofske fakultete trdi, da je študij na daljavo izjemno poslabšal njeno duševno stanje. »Zaradi stresa študija in drugih okoliščin doma se veliko več samopoškodujem, ne jem toliko, kot bi morala, ker nimam dovolj velikih dohodkov, ker ni študentskega dela – stradam, da lahko plačam najemnino; včasih razmišljam tudi o samomoru.«

Janez Vogrinc je dekan ljubljanske Pedagoške fakultete in tudi član Strokovnega sveta za splošno izobraževanje; med drugim dela v strokovni skupini za osnovno šolstvo. »Prav je, da so se otroci vrnili v šole, tudi vsi dijaki bi se morali, prav tako študenti, na katere se pozablja. Vračanje je bilo prepozno, ta zadnji lockdown je bil, vsaj glede na način izvedbe, nepotreben. Zaprli so tisto, kar si mislijo, da lahko zaprejo, ne pa tistega, kar bi morali. Sam sem sicer pričakoval, da bodo šolam v protikoronskih ukrepih namenili dodatna sredstva, da bi lahko delali tisto, kar učenci potrebujejo.« Vsa ta sredstva, ki pa jih ni bilo, bi lahko šole izkoristile za zaposlitev dodatnih ljudi za pomoč posameznikom, ki so v času epidemije najbolj deprivilegirani. S tem denarjem bi lahko zgradili prezračevalne sisteme ali pa uredili drugačno organizacijo pouka. A to se ni zgodilo.

S stališča učencev je vračanje v šole s preizkusi znanja, ki mu sledijo, krivično. »V vsem tem času, v vseh teh mesecih ni bilo narejenih nobenih priporočil, da bi se spuščali standardi znanja. A po vseh teh mesecih šolanja na daljavo moramo vseeno odkrito povedati, da ta generacija predvidene standarde znanja zelo težko dosega ali pa jih sploh ne more doseči,« še pravi Vogrinc. »Zato bi morale šole dobiti najprej dodatna finančna sredstva in spremembe normativov, da bi lahko vsaj poskušale pomagati učencem pri odpravljanju njihovega primanjkljaja. In šele takrat, ko bi se to zgodilo, bi nastopil čas za preverjanje znanja. Nič prej.« Pri organiziranju pouka na daljavo so bile med šolami v resnici velikanske razlike – ne moremo primerjati znanja tistih, ki so se vsak dan preko zaslona srečali z učitelji, in znanja onih, ki so jih videli le enkrat na teden. Ministrstvo teh podatkov nima. Vsaj za zdaj ne, objavljen pa je bil razpis za evalvacijsko študijo o poučevanju v času epidemije; zbirali bodo torej podatke, ki bi jih ministrstvo že moralo imeti.

Učenje na daljavo, termin, s katerim se rada hvali ministrica za izobraževanje, je iluzija. V Sloveniji v zadnjih mesecih kljub trudu učiteljev (in učencev) ni potekalo učenje na daljavo, pač pa v najboljšem primeru bolj ali manj vodeno samostojno učenje. Dejstvo, da več kot leto dni po izbruhu epidemije ministrstvo za izobraževanje še vedno nima ne strategije, kako naprej, ne relevantnih podatkov, kaj se je v vsem tem času dogajalo s šolskim sistemom, je žaljivo do vseh, ki so del tega sistema. Nobenih resnih vprašanj ni, nobene samorefleksije, kaj šele premislekov o tem, ali so izobraževalni sistemi res tovarne in ali ni tako, da izredno stanje kot epidemija ponuja tudi možnost za presojo, kakšna je vloga šol v družbi.

»Nimamo šolske ministrice, temveč ministra. Uradna ministrica izkazuje popolno pasivnost, nekompetentnost in predanost sledenju političnim odločitvam vlade,« o delu ministrice razmišlja Gorazd Kovačič. »V izobraževanju nismo zaznali, da bi se ministrica v okviru vlade kakorkoli borila za področje izobraževanja, za njegove interese. Ministrica kot da ne obstaja. Sproščanje in delno popuščanje, ki smo mu bili priča zdaj in januarja, ni rezultat zavzemanja ministrice, pač pa javnega pritiska vodstev univerz, učiteljev, nekaterih profesorjev in ljudi. Predvsem naraščajoče jeze ljudi se vlada boji.«

Odgovor, kako do boljšega in bolj pravičnega šolskega sistema tudi v času izrednih razmer, je jasen. Odgovornost vseh, ki vstopajo v ta sistem, naj bodo to učenci in dijaki ali pa profesorji in raziskovalci, je, da si izborijo spremembe. Enkrat je ministrica v parlamentu že dobila politično podporo, ob splošnem pritisku laične in strokovne javnosti pa jo bo drugič težko.