Proti- ali pro- Janševo sodišče?

Ustavno sodišče zadnje čase doživlja vedno hujši politični pritisk. Predsednik vlade in vodilni predstavniki SDS ustavne sodnice in sodnike neposredno in prek svojih medijev ter aparata na družabnih omrežjih obtožujejo, da spodkopavajo vladna prizadevanja za zajezitev epidemije in s tem ogrožajo zdravje ljudi, zato jim grozijo, da bodo morali za svoje ravnanje prevzeti odgovornost. Vse to pa lahko sodnice in sodniki počno zato, ker je zdajšnja sestava ustavnega sodišča prevladujoče naklonjena političnim strankam, nasprotnicam SDS. Pa je res tako? Ima ne-Janševa politika na ustavnem sodišču res takšno moč, kot jo je pred leti imela Janševa? In ali ustavno sodišče res nagaja vladi?

Ukrepi za zajezitev epidemije so povsod po svetu dokaj grobi posegi v človekove pravice, kakršnih ljudje doslej marsikje niso bili vajeni. O tem ni dvoma. Vprašanje je le, kako nujni, utemeljeni, sorazmerni in s tem ustavni ali protiustavni so različni »epidemiološki« ukrepi. S temi vprašanji se ukvarjajo vsa najvišja in tudi druga sodišča v Evropi in po svetu. Nekatera zgolj legitimirajo oblastne ukrepe, druga oblasti postavljajo meje in razveljavljajo ukrepe ter zahtevajo spoštovanje človekovih pravic tudi v času epidemije. Med katere dejansko sodi slovensko ustavno sodišče?

Ko je lani spomladi vlada začela uveljavljati prve stroge ukrepe, so se na ustavnem sodišču začele kopičiti pobude in zahteve za presojo ustavnosti in ustavne pritožbe zoper te ukrepe in tudi zoper zakonodajo, na podlagi katere so se ukrepi izrekali. Ustavni sodnice in sodniki so kmalu po tem nakazali, da razumejo resnost razmer, zaradi katerih je nujno sprotno in prednostno odločanje o teh vprašanjih. Temu je tedaj javno in odločno nasprotoval le en ustavni sodnik, ddr.

Klemen Jaklič, pred leti izvoljen na izrecno željo SDS. Po njegovem mnenju bi ne glede na izjemne razmere morali ustavni sodniki pritožbe nad (represivnimi) ukrepi vlade presojati na ustaljeni način, kot doslej, šele po izčrpanju vseh drugih pravnih sredstev. Torej šele čez nekaj let. Vlada bi tako v miru sprejemala ukrepe, ki bi bili nepreklicni.

A leto kasneje se zdi, da se dogaja točno to. V tem času je bilo na ustavno sodišče vloženih približno 130 pobud in zahtev za ustavno presojo vseh mogočih odlokov, uredb in zakonov, izdanih v zvezi z epidemijo covid-19. Dobrih 30 jih je bilo zavrženih, okoli sto jih čaka v predalih, vsebinsko pa je ustavno sodišče odločilo le v treh zadevah. V eni je odločilo, da pod pretvezo protikoronskih ukrepov ni mogoče v nasprotju z zakonodajo podaljševati akreditacij (zasebnim) visokošolskim zavodom, ki so v rokah posameznikov blizu SDS. V drugi in edini, ki se v svojem bistvu dotika splošnih posegov v človekove pravice, je ovrglo očitke o protiustavnosti in potrdilo ustavnost ukrepov, ki se tičejo omejitev gibanja, kot sta prepoved gibanja zunaj občine prebivališča in policijska ura.

V edini zadevi, res povezani s covid-19, je večina ustavnih sodnikov potrdila vladne ukrepe (tudi omejitve gibanja) kot skladne z ustavo.

V tretji pa se je večina ustavnih sodnic in sodnikov sicer strinjala, da gre za kršitev ustave, a ne gre za klasično vsebinsko odločitev, saj so kršitev našli v tem, da vlada sklepov, s katerimi podaljšuje veljavnost svojih odlokov, ne objavlja v Uradnem listu. Zaradi tega nekateri odloki (in v njih določeni vladni ukrepi) nekaj časa niso veljali. Sodnicam in sodnikom se je torej uspelo zediniti zgolj o tem, da mora vlada ukrepe sprejemati in uveljavljati na pravno veljaven način. To seveda velja za smiselne in epidemiološko utemeljene ukrepe in tudi za vse druge, namenjene zgolj utrjevanju oblasti in discipliniranju posameznikov in družbe, ki jih vlada lahko sprejema še naprej. In tudi jih.

Obravnavi zadev, povezanih s covid-19, na ustavnem sodišču se je sicer med drugimi posvetil tudi odvetnik mag. Miha Šipec v obsežnejšem prispevku v pravniški publikaciji Pravna praksa. Tam je razčlenil odločanje ustavnega sodišča o dejansko najpomembnejši (vsebinski) odločitvi, s katero je že pred časom potrdilo vladne ukrepe in vladi s tem sporočilo, da lahko ukrepe sprejema še naprej, jih še stopnjuje. Šipec utemeljuje, da je ustavno sodišče (torej večina na ustavnem sodišču oziroma v tem primeru pet sodnikov) namenoma izbralo prav to zadevo, ker se je bilo v njej zaradi pobudnikove neprevidnosti ali površnosti mogoče izogniti odločanju o zakonu o nalezljivih boleznih. Ta zakon je namreč podlaga za številne najbolj grobe posege v človekove pravice, hkrati pa je prav v tem delu že na prvi pogled neustaven. Če bi ustavni sodniki o zakonu vsebinsko odločali, ne bi imeli nobene druge izbire, kot da ga razveljavijo. S tem pa bi (tudi za nazaj) padli vsi mogoči vladni ukrepi in vlada bi se vladanja v času epidemije morala lotiti tako, kot bi bilo treba, kot recimo v sosednji Avstriji.

Tam je ustavno sodišče že julija lani, torej kmalu po začetku epidemije, razveljavilo številne vladne ukrepe (tudi omejitve gibanja). »Tem odločbam avstrijskega ustavnega sodišča pa je nato sledila široka debata o covid ukrepih v parlamentu in strokovni javnosti z rezultatom v obliki zakona, na podlagi katerega bistveni del ukrepov določa parlament z zakonom, in ne (več) vlada ali zgolj minister, in ki med drugim jasno razmejuje pooblastila parlamenta ter vlade in ministrov,« dodaja Šipec. Vsemu temu so se slovenski ustavni sodniki, točneje večina ustavnih sodnikov, po Šipčevem mnenju želeli načrtno izogniti. Ali kot je bilo zapisano v odklonilnem ločenem mnenju enega izmed preglasovanih sodnikov v zadevah covid-19, dr. Roka Čeferina: »Ustavnega sodišča, ki pri presoji dopustnosti ukrepov izvršilne veje oblasti izhaja iz predpostavke, da ji je treba zaupati, ker njeni organi najbolj vedo, kaj je prav in kaj ne, v ustavni demokraciji ne potrebujemo.«

Včasih se najde zadostna večina ustavnih sodnikov, da vladi z začasno odredbo namigne, naj omili ali odpravi kak protiustavni ukrep.

Zelo podobno, opozarja Šipec, očitno poteka tudi odločanje ustavnega sodišča v preostali množici zadev, povezanih z epidemijo. Zadeve nekako ne pridejo na dnevni red. Ali tako, da tja sploh niso uvrščene, ali pa je tak predlog podan, a ga večina ustavnih sodnikov preglasuje. »Večina sodnikov sedaj že celih osem mesecev vzdržuje stanje, v katerem je zadeva, s katero so potrdili vladne ukrepe, edina, o kateri je vsebinsko odločeno, vse ostale zadeve pa ’stojijo’,« opozarja Šipec in dodaja, da se »s takšno manipulacijo sistema ustvarja vtis, da je bilo s to odločitvijo odločeno o vsem, kar je za odločanje o covid ukrepih ustavnopravno pomembnega. Vendar pa je težko sploh kaj bolj oddaljeno od resnice. Med vsaj 130 odprtimi covid pobudami je ta zadeva namreč edina ali ena od zelo redkih, ki sploh omogoča neuspeh ustavne pobude.«

To je torej prolevičarsko ustavno sodišče, ki nagaja Janezu Janši in njegovi vladi? Ali če pogledamo na to drugače – to je sodišče, ki Janši in njegovi vladi postavlja meje in preprečuje avtokracijo in represijo po zgledu višegrajskih republik? Ne. Lahko bi zatrdili prav nasprotno – da večina na ustavnem sodišču podpira vlado in njeno politiko ter s tem omogoča njen slog vladanja in kratkoročne in dolgoročne negativne posledice za ljudi, družbo, državo.

A tudi tak pogled na sedanjo sestavo ustavnega sodišča potrebuje dodatno pojasnilo. Sestava bi vsekakor lahko bila še bolj naklonjena Janezu Janši. Dva sodnika, ki nista zgolj konservativna, ampak sta neposredno povezana s SDS, ddr. Klemen Jaklič in Marko Šorli, v zadevah, povezanih s covid-19, brez izjeme glasujeta tako, da v ničimer ne obremenjujeta vlade pri njenem delu. Res je, da so na sodišču trije ali štirje sodniki, ki si pogosto prizadevajo za odločbe v prid človekovim pravicam, s katerimi bi vlado omejili pri sedanjem vladanju z dekreti. Ni skrivnost, da so to dr. Rok Čeferin, dr. Katja Šugman Stubbs, dr. Špelca Mežnar in dr. Matej Accetto. A iz doslej povedanega je jasno, da nikakor ne sestavljajo večine na ustavnem sodišču, ampak prej manjšino. Kar zadeva pomembne odločitve, predvsem tiste, povezane s covid-19, peti glas zelo redko prispeva kateri izmed preostalih treh sodnikov, ki jih še nismo omenili – dr. Marijan Pavčnik, dr. Rajko Knez ali dr. Dunja Jadek Pensa.

Čeprav bi torej objektivno gledano predsednik vlade in vlada nasploh morala biti presrečna zaradi tega, kako se je na njuno vladanje zadnje leto odzivalo ustavno sodišče, ga, nasprotno, zelo grobo napadata. Razlog moramo iskati v tem, da je to ustavno sodišče, ki doslej ni bilo zmožno vsebinskih odločitev zoper vladne ukrepe in v prid človekovim pravicam, hkrati tudi ustavno sodišče, ki je zmoglo nekaj začasnih odredb, ki vladi niso bile všeč. Za takšne, previdne in delne posege v vladne ukrepe se sem in tja najde dovolj velika večina. Peti ali šesti glas prispevajo nazadnje omenjeni trije sodniki.

Največ pozornosti sta zbudili najnedavnejši odločitvi. Z njima so recimo prisilili vlado, da je umaknila ukrep prepovedi potovanja v tujino oziroma v sosednje države, saj je bil očitno protiustaven in tudi diskriminatoren do državljanov in prebivalcev Slovenije, ki so po izvoru iz držav nekdanje Jugoslavije. Enako, z začasno odredbo, so vlado oziroma notranjega ministra Aleša Hojsa prisilili, da je umaknil popolno prepoved združevanja na javnem kraju z namenom izražanja do vlade kritičnih mnenj.

Slovensko ustavno sodišče torej v času epidemije vladi ni postavilo jasnih meja delovanja v okvirih ustave in zakonov, kot so to storila nekatera druga (evropska) ustavna sodišča. Hkrati pa je v nekaterih trenutkih vendarle pokazalo nekaj odločnosti zoper vsaj nekatere, najavtoritarnejše vladne ukrepe. Sodniki so odločali v skladu s sedanjo sestavo, ki torej nikakor ni večinsko naravnana proti Janezu Janši, o čemer skuša ta že dalj časa prepričati javnost.

POVEZANI ČLANKI:

• Na kateri strani zgodovine?