27. april, leto 2021

Aleš Berger je nesporen pesniški dar in občutek za barvitost jezika prepletel s slabimi nameni. Ker sem ob represivnem ravnanju trenutne oblasti s pogumnimi in ničesar krivimi dijaki spomnil na ravnanje okupatorja v Kragujevcu leta 1941 in na pesem »Krvava bajka«, mi pripisuje zblojeno hudobijo in hudobno zblojenost, totalno nespoštljivost do mladih žrtev, ob dogodkih v preteklosti pa še klavrni molk.

Na kratko o preteklosti. Berger je leta 2019 zapisal »kako je sončnega pomladnega dne neskladno zarezalo vanj, ko je zagledal v šoli na Mostu na Soči ime padlega borca, narodnega heroja, Dušana Muniha. Ali ne gre za preostanek mitologije preteklega režima?« Na Bergerjevo pisanje sem se odzval in ga ocenil kot željo po brisanju najpomembnejšega časa slovenske zgodovine. Le kaj je zagrešil mladi borec proti fašizmu, ki je padel pri 21 letih, da Bergerja neprijetno spreleti ob njegovem imenu?

Na mojo oceno se je vsul plaz žaljivk, pri katerih je vrh dosegel Vasko Simoniti na TV Nova 24, ki me je označil za »revo, podtikovalca, potuhnjenca, človeka, katerega podlost in nizkotnost je neizrekljiva, pisanje pa značilno za udbovske ovaduhe.« Verjamem, da bo večina bralcev znala presoditi, ali je šlo za moj »klavrni molk« ob takih odzivih ali pa za odločitev, da sem razumnemu povedal dovolj in je nadaljevanje polemike nesmiselno.

O kragujevških žrtvah. Zanimivo je, da sva Živa Vidmar in jaz dobila podobne asociacije, gospa Vidmar z ustreljenimi otroki, ki so jih pobili fašisti pri Strunjanu, jaz s »Krvavo bajko«. Nihče ni primerjal dogodkov po izvedbi ali številu žrtev, pač pa po ideji. Prevlada take politike pripelje prej ali slej, če se ji ne upremo, do podobnih dogodkov, kjer primerjave po številu odpadejo. Z vidika dejanja in grozljivosti se ne more več tehtati, ali je bilo žrtev deset ali sto. O bližini take politike je dovolj, da se spomnimo, kako je slovenska vlada zlahka izbrisala mnoge otroke med več kot 25.000 vseh žrtev in se pri tem dobro počutila. Za vsak primer je zanje imela pripravljen še Jelinčičev puškomitraljez. Srebrenica ni daleč, Hrvaška še bliže. Povsod so načrtno ubijali tudi otroke.

Na žalost se močno moti, kdor misli, da se podobne stvari ne bi dogajale v Sloveniji, če bi razmere šle čez rob. Večkrat sem zapisal, da bi naše branitelje domovine prav tako čez desetletje izročali haaškemu sodišču, ko bi vojna pri nas trajala dlje. Še v domnevno mirnem času so se v samostojni Sloveniji dogajale nepojasnjene smrti ljudi, ki so preveč videli ali vedeli, in poskusi likvidacije takih. Vse to je popisano.

Končno, kako je Aleš Berger lahko tako sočuten do žrtev nacifašizma, hudo mrzek pa mu je borec proti fašizmu? Tako shizofreno občutje je videti težko razložljivo. Ali pa se motim v pristnosti njegovega občutenja.

Da se zavemo sedanjega zla in tega, kam lahko pelje, je treba spomniti na krvavo preteklost, ki zna biti bliže, kot bi si želeli.