Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

14. 5. 2021  |  Mladina 19  |  Družba

Sušifikacija žuželk

Odpravili smo se na degustacijo hrustljavih ličink hrošča mokarja – hrane jutrišnjega dne, ki nas lahko reši pred okoljsko pogubo

Ličinke hrošča mokarja, ki jih je evropska komisija te dni zakonodajno odobrila kot primerne za prehrano.

Ličinke hrošča mokarja, ki jih je evropska komisija te dni zakonodajno odobrila kot primerne za prehrano.
© Borut Krajnc

Znanstvenofantastični spektakel Iztrebljevalec: 2049 v uvodni špici prikazuje neskončne kalifornijske farme, prekrite z gostimi oblaki megle, kjer kmetje ne vzgajajo živine, temveč debele ličinke še debelejših hroščev, ki v tej mrki viziji prihodnosti človeku pomenijo glavni vir beljakovin. Množična proizvodnja žuželk kot hrane za ljudi ima v filmu jasen namen: bližnjo prihodnost naše civilizacije predstaviti kot distopijo, ob kateri se gledalec zgrozi. A pravzaprav se ob tem prizoru želodci obračajo predvsem zahodnjakom: dobri dve milijardi ljudi po vsem nezahodnem svetu ima namreč najrazličnejše žuželke tako rekoč na dnevnem jedilniku. Najrazličnejše kulture po vsem svetu že od človeške zore glodajo čričke, gosenice, kobilice, črve in druge vrste malih gomazečih bitij. Ta bodo morda kmalu pristala tudi na naših krožnikih: številni okoljevarstveniki v žuželčjih obedih prepoznavajo rešitev za naš planet, ki (tudi) po zaslugi množične živinoreje naglo tone v okoljsko pogubo. Uslišala jih je evropska komisija, ki je te dni posušene ličinke hrošča mokarja zakonodajno odobrila kot primerne za prehrano. Podjetni posamezniki tudi pri nas že gojijo črvičke, ki bodo morda v naslednjih letih začeli polniti police vaših najljubših veleblagovnic. Dober tek vsem skupaj.

Proizvodnja hrane je danes odgovorna za četrtino toplogrednih plinov, ki vodijo v okoljsko katastrofo: kulturno smo odvisni od običajnih virov mesa, kot so govedina, svinjina in perutnina, in nikakršna skrivnost ni, da živalska agrikulturna industrija poleg zrezkov proizvaja ogromne količine emisij ogljika, ki so za naš planet na dolgi rok uničujoče. Žuželke imajo po drugi strani mnogo manjši ogljični odtis kot živina, ne proizvajajo metana, razmnožujejo in razvijajo se veliko hitreje kot vretenčarji, porabijo bistveno manj naravnih virov (vode, energije in prostora) in so izjemno hranljive. Že več kot devetsto različnih vrst žuželk je prepoznanih kot izjemno obetaven alternativni vir beljakovin, maščob in vlaknin, ki je mnogo bolj trajnosten kot živinoreja: po mnenju mnogih naj bi bile žuželke zato hrana prihodnosti.

Degustacija avtohtonih šoštanjskih mokarjev

Davorin Tonkli, eden lokalnih pionirjev vzgajanja ličink mokarjev, v industrijski coni v Šoštanju – v neposredni bližini zloglasne termoelektrarne TEŠ – goji svojo prvo kolonijo užitnih črvičkov. »Vsi so prepričani, da je v tem prihodnost,« pravi Tonkli, ko nam predstavlja svojo butično farmo žuželčjih prigrizkov, ki je v nekdanjem hladilnem kontejnerju, skritim na dvorišču za industrijsko halo. »To je izjemno hranljivo živilo za ljudi in tudi za živali, je močan vir beljakovin in ima več vlaknin kot brokoli,« entuziastično razlaga Tonkli in poudarja, kako trajnostna je industrija žuželčje hrane v primerjavi z živinorejo.

Tonkli je sicer po izobrazbi strojnik, njegov primarni poklic pa je trenutno tiskarstvo, a odkar pomni, se preizkuša tudi v najrazličnejših priložnostnih poslih: »Že pred dvajsetimi leti smo v Vietnamu odprli podjetje za pridelavo kokosovega olja, a zadeve smo se na žalost lotili prezgodaj, še preden je kokosovo olje postalo trendovsko,« se spominja. Lokalni pionir pridelave kokosovega olja je tudi lokalni pionir pridelave žuželčjih prigrizkov, a vprašanje je, ali ni tudi tokrat prezgoden. Navsezadnje gre za čudežno hrano jutrišnjega dne in ne današnjega. Butično operacijo, ki je sicer še v povojih, finančno napaja s svojo tiskarno in črvičke goji tudi zaradi gurmanskih vzgibov.

Žuželke imajo mnogo manjši ogljični odtis kot živina, ne proizvajajo metana, razmnožujejo in razvijajo se veliko hitreje kot vretenčarji, porabijo bistveno manj naravnih virov in so izjemno hranljive.

Njegov navdih za vzgajanje mokarjev v prvi vrsti ne izhaja iz okoljskega aktivizma, temveč iz vtisov na številnih potovanjih po državah, kjer so žuželke sestavni del tradicionalne kulinarike. »Veliko potujem po Aziji, kjer sem poskusil že marsikaj, od tarantel do račjih zarodkov,« pravi. Nekatere eksotične specialitete so ga prepričale bolj kot druge: »Tarantela ni nič kaj okusna, pa še njene dlačice se ti zataknejo med zobe in za dlesni. Precej ogabne so bile tudi velike bambusove gosenice, iz katerih ob ugrizu tudi močno špricne,« razlaga. Izkušnja glodanja ocvrtih ličink mokarjev – ki je v primerjavi s tarantelo, kot pravi, »prava milina« – pa ga je po drugi strani tako zelo prepričala, da jih je začel gojiti tudi sam.

O njihovi gurmanski kakovosti je skušal prepričati tudi Mladinino odpravo: njegova žena je posebej z naju s fotoKrajncem spekla hrustljave mokarje, začinjene s kajenskim poprom, čilijem in soljo. Ker je v neprodušnem kontejnerju, v katerem kolonija mokarjev proizvaja tudi pravo kolonijo iztrebkov, precej smrdelo, smo se za degustacijo hrane prihodnosti rajši prestavili na zrak, ki kljub neposredni bližini termoelektrarne Šoštanj – v primerjavi z ozračjem na farmi črvov – deluje tako sveže kot jutranji piš vetriča v Triglavskem narodnem parku. Gomazeče ličinke so načelno nevšečnost, ki jo od rastlinske hrane, ki jo imamo sicer radi, odganjamo s pesticidi: v miselnosti zahodnjakov so preprosto odvratne in na prvi ugriz se je bilo precej težko pripraviti. »Večina ljudi ima pred hranjenjem z žuželkami velik predsodek, ko jih poizkusijo, pa vidijo, da pravzaprav sploh niso tako zanič,« je rekel Tonkli, medtem ko je odvijal pokrov kozarčka s hrustljavimi, rahlo pekočimi ličinkami.

Davorin Tonkli, eden lokalnih pionirjev vzgajanja ličink mokarjev.

Davorin Tonkli, eden lokalnih pionirjev vzgajanja ličink mokarjev.
© Borut Krajnc

»Najbolj se priležejo ob hladnem pivu,« je dodal, a za popivanje je bila ura še prezgodnja. Črve smo glodali tako rekoč za zajtrk, na tešče, ko se je po naših ustih še vedno valjal priokus jutranje kave, kar resnično niso bile najboljše okoliščine za degustacijo teh eksotičnih prigrizkov. A kljub temu niso bili tako gnusni, kot bi si človek sprva mislil: tekstura je spominjala na pražena semena, po okusu so se zdeli nekje na presečišču med oreščki in semeni, prvi vtis pa je močno popestrila aroma kajenskega popra. Kljub razmeroma pozitivnemu vtisu si s fotoKrajncem nisva privoščila več kot peščice hrustljavih črvičkov, in ko človek pomisli, da bi za zadostno količino dnevnega vnosa beljakovin moral pojesti celo armado posušenih ličink, se sprijazni s krutim dejstvom, da bo še naprej egoistično glodal piščance.

Sušifikacija insektov

Ja, insekti imajo očitno resničen potencial, da rešijo svet, a predsodki, ki bi jih morali preseči zato, da bi žužki postali del naših prehranskih navad, so izjemno močni. Že sama zamisel žuželk na krožniku se nam zdi nagnusna, zato pionirski poslovneži in tudi okoljski aktivisti in znanstveniki vztrajno iščejo načine, kako zahodnjake prepričati o trajnostni dieti jutrišnjega dne. »Mokarji so bili všeč tudi moji mami, ki sicer nikoli v življenju ni jedla školjk ali rakov, a rekel sem ji, naj jih poskusi, ne da bi jih gledala,« pravi Tonkli. Lahko torej zamižimo in si zamislimo, da pravzaprav glodamo bučna semena, vendar obstajajo še boljše rešitve.

Najobetavnejši pristop je ta, da žuželke zakamufliramo v oblike jedi, ki jih že jemo in smo nanje navajeni: denimo testenine, kruh, polpete, proteinski šejke in energijske tablice. V slednjem sta se preizkusila tudi dvojčka Bojan in Aleš Kujavec, ki sta pri nas absolutna pionirja gojenja mokarjev. »Mokarje sem začel vzgajati in pripravljati iz gole radovednosti in bili so presenetljivo slastni,« se v pogovoru za Mladino spominja Bojan Kujavec in dodaja, da so »zelo zanimivega okusa, ki ga lahko primerjam z bučnimi semeni in arašidi«. Brata Kujavec sta želela že leta 2018 zagnati proizvodnjo proteinskih čokoladic, narejenih iz ličink mokarjev, a ker zakonodaja ob začetkih njunih kmetovalskih podvigov še ni dovoljevala človeškega uživanja žuželk, sta dobičkonosen potencial prepoznala v iztrebkih mokarjev, ki so se izkazali za učinkovito gnojilo: ustanovila sta podjetje Organics Nutrients, ki vrtičkarjem še danes uspešno prodaja iztrebke teh vsestransko koristnih črvičkov.

A ko govorimo o žuželčjih proizvodih, je gnojilo ljudem vsekakor lažje prodati kot hrano iz črvov, tudi če jo zapakiramo v proteinsko čokoladico, makarone ali burger. Nemški in švicarski strokovnjaki z različnih znanstvenih področij – od kmetijstva do psihologije – so pred tremi leti opravili raziskavo o tem, kaj naj bi bil najoptimalnejši marketinški pristop, ki bi žuželčjo hrano približal tudi zahodnjakom. Ugotovili so, da moralistično vsiljevanje žuželk kot trajnostne alternative živinoreji in rešitve za podnebno krizo ni tako učinkovito, kot je promocija žuželk kot trendovske, gurmanske specialitete.

Hrustljavi mokarji, začinjeni s kajenskim poprom, čilijem in soljo.

Hrustljavi mokarji, začinjeni s kajenskim poprom, čilijem in soljo.
© Borut Krajnc

Žuželke kot človeška hrana so torej po ugotovitvah raziskave mnogo privlačnejše, če jih promoviramo kot hedonizem – in ne kot altruizem. V Veliki Britaniji in Švici – evropskih državah, kjer je uživanje raznih vrst žuželk dovoljeno že leta – žužke v njihovi naravni obliki strežejo nekatere trendovske restavracije, katerih ciljno občinstvo so avanturistični gurmani, željni ekstravagantnih kulinaričnih izkušenj. Gre za fenomen, ki ga Sebastian Berger, vodja omenjene raziskave, opisuje kot »sušifikacija« žuželk, saj smo zahodnjaki surove ribe še pred nekaj desetletji doživljali kot neužitno, nagnusno hrano, danes pa je suši tudi na Zahodu uveljavljen kot ena najpopularnejših gurmanskih jedi.

Etične dileme glodanja črvov

Industrijo žuželčje hrane spremljajo tudi številni etični pomisleki. Temeljna dilema se vrti okoli vprašanja vrednotenja življenj različnih živih bitij: je življenje žuželk vredno manj od življenja drugih živali? Je odsotnost sočutja do žuželk upravičena? Če bi nam živinorejsko industrijo uspelo zamenjati z vzrejo žuželk, bi vsak dan vzeli stotine milijard življenj več kot danes. Je to sploh težava?

Žuželke kot človeška hrana se zdijo mnogo privlačnejše, če jih promoviramo kot hedonizem. Podobno neužitne so se sprva zdele surove ribe, danes pa je suši tudi na Zahodu ena najpopularnejših gurmanskih jedi.

Luka Omladič z ljubljanske Filozofske fakultete, filozof, okoljevarstvenik in strokovnjak na področju okoljske etike, pravi, da industrijo žuželčje prehrane spremlja zelo malo etičnih pomislekov, in v tem kontekstu poudarja definiranje vrednosti življenja: »Če v tej dilemi vrednost življenja vzpostaviš s sposobnostjo čutenja in trpljenja, postane argument absurden, saj žuželke in vretenčarji nimajo primerljivega živčnega sistema,« pravi. In dodaja, da žuželčja prehrana »z vidika klasičnega vprašanja dobrobiti živali ni etično sporna, saj žuželkam po analogiji z vretenčarji ne moremo pripisovati podobne ravni čutenja«. Omladič še pravi, da bi bilo lahko uživanje žuželk težavno zgolj z ekosistemskega vidika: »Če bi tovrstna prehrana resno posegala v naravne populacije nekaterih vrst žuželk, bi to bilo sporno, dokler pa gre za gojene žuželke, je to v smislu širše slike celo dobra rešitev,« pravi.

Omladič tudi opozarja, da je uživanje žuželk lahko problematično z religioznega vidika: kot zgovoren primer omeni džainizem, eno izmed večjih azijskih religij. Ta zapoveduje izjemno strogo vegetarijanstvo, ki prepoveduje tudi ubijanje žuželk, in to celo takrat, ko je nenamerno: nekateri najbolj goreči pripadniki džainistične vere to jemljejo tako resno, da prek ust nosijo gazo, ki preprečuje nenamerno goltanje letečih insektov.

Davorin Tonkli je po drugi strani etično dilemo razrešil v bolj neposredni maniri: iz enega od predalov, v katerem gomazijo mokarji, je prijel ličinko, pokazal nanjo in rekel: »Poglejte ga, črva, saj mu ne vidiš niti oči. Tehnično gledano je to žival, ampak vprašanje, kakšne možgane ima. Jaz prašiča nikoli ne bi mogel zaklati, te črve pa dam v skrinjo, zmrznjene jih vržem v krop, in to je to.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.