Bo Jambreku izjava, da so kolesarji fašisti, koristila? 

Jambrek v paniki

Peter Jambrek ima problem. Med letoma 2004 in 2008 je kljub kritikam stroke in javnosti prišel do akreditacij in koncesij za svoje zasebne fakultete. Njegove Evropska pravna fakulteta, Fakulteta za državne in evropske študije in Fakulteta za slovenske in mednarodne študije so na tej podlagi doslej od države dobile preko 20 milijonov evrov koncesij. A ta konstanten dotok denarja je pod vprašajem.

Razlogov je več. Država recimo »Jambreku« še naprej plačuje iste zneske za programe, na katere se študenti več ne vpisujejo. Rešitev za ta problem bi bila nova koncesija za študijske programe v Ljubljani. Da bi pridobil večji vpliv ter si izboljšal status in položaj v rektorski konferenci, je Jambrek leta 2017 svoje fakultete združil v Novo univerzo. A Nova univerza zaradi sprememb zakona o visokem šolstvu več kriterijev za status univerze ne izpolnjuje in bi morala akreditacijo izgubiti.

Jambrek zaradi tega v zadnjem času s sodelavci uporablja različne metode pritiska. Tako je lani oktobra skupaj z rektorjem Nove univerze Matejem Avbljem ministrstvo za izobraževanje prepričeval, naj spremenijo zakon o visokem šolstvu. Iz tega je nastal kompromis: vlada je v šesti PKP vnesla določbo o podaljšanju akreditacij visokošolskim zavodom zaradi »izrednih razmer« – a kaj ko je ustavno sodišče aprila določbo razveljavilo. Jambrek je tako zdaj svojo lobistično kampanjo vse tesnejšega približevanja vladi Janeza Janše prestavil v še višjo prestavo.

Številni gledalci RTV Slovenija so bili tako prejšnji teden presenečeni nad njegovimi izjavami v intervjuju z Jožetom Možino. Petkove kolesarje je primerjal s fašisti, protesti spominjajo »na rjave srajce, preden je Hitler prevzel oblast«, je dejal v intervjuju, v katerem je sicer na široko razpredal o grožnji komunizma, komunističnih metodah in podobno – RTV Slovenija je celo v njenem studiu označil za »partijski medij«.

Marsikdo je bil nad njegovimi izjavami zgrožen, ne samo zato, ker je Jambrek znan kot avtor marksističnega učbenika, knjige (Sociologija) iz leta 1990, ampak tudi zato, ker se je kot profesor na ljubljanski pravni fakulteti do zadnjega oklepal vseh mogočih komunističnih funkcij. A Jambrekovo novo, tokrat že bolj goreče izkazovanje pravovernosti je razumljivo, saj se je po letu 2008 od Janeza Janše oddaljil. Leta 2014 je v intervjuju za Mladino dejal, da se je »na stara leta« spametoval in da takšnemu politiku, kot je Janez Janša, na volitvah ne bi zaupal še enega mandata. Zdaj mora to (znova) popraviti.

Jambrekovi kritiki seveda nimajo prav, Jambrek nikoli ni bil komunist, a tudi ne ideolog desnice. Njegov bivši kolega, filozof Tine Hribar, ravno tako prizadet ob Jambrekovem konvertitstvu, ga je nedavno v članku za Delo označil takole: »Jambrek ni običajen janševec, saj v svojem janšizmu presega, namreč po svoji zvijačnosti in zmuzljivosti, tudi Janšo.« Jambrek je podjetnik. Če je treba, bo komunist, če je treba, bo disident, pač glede na višino marže. In v tem je zelo dober. Zna se prodati. Njegovih izjav in teorij pa ne jemljimo preveč resno.