Peter Petrovčič

16. 7. 2021  |  Mladina 28  |  Politika

Neonacisti in drugi protestniki

Enačenje protivladnih protestnikov z neonacističnimi vsiljivci je v neposrednem nasprotju z evropskimi zavezami in načeli

Trenutek, ko so na demonstracijah posredovali policisti in odstranili »domoljube«

Trenutek, ko so na demonstracijah posredovali policisti in odstranili »domoljube«
© Luka Dakskobler

Ko je generalni direktor policije Anton Olaj na zahtevo predsednika vlade Janeza Janše in notranjega ministra Aleša Hojsa odredil notranji (strokovni) nadzor nad policijsko odstranitvijo skupine neonacistov s protivladnega protesta, je kot razlog navedel sum, da policija vseh udeležencev shoda ni obravnavala enako. In nadzor je seveda to potrdil. Da poročilo nadzora ni strokovni, ampak predvsem politični dokument, kaže praksa evropskega sodišča in tudi zavezanost slovenske policije evropskim standardom, ki ne puščajo dvoma, da vsiljivcev na mirnih zborovanjih ni mogoče obravnavati enako kot udeležence zborovanja. Še več, nujno jih mora policija obravnavati neenako, različno. Zlasti če gre pri skupinah – kot v tem primeru – za demonstracijo nacističnih simbolov in ideologije.

V poročilu sicer piše, da je policija z odstranjevanjem samooklicanih rumenih jopičev začela, preden jih je k temu pozval protestniški govorec Jaša Jenull, in da je tudi sicer ravnala zakonito. Do drugačnega zaključka nadzorniki niti niso mogli priti. So pa zato zameglili prava vprašanja ter enačenje mirnih protestnikov z vsiljivci, češ da policija ni obravnavala enako prvih in drugih in da bi očitno morala kaznovati tudi protestnike, če je že vsiljivce. Ali kot je ob predstavitvi poročila dejal prvi mož policije, sicer pred tem politik, državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve: »Favorizirati ne smemo nikogar, to ni naša naloga. Če kateremu policistu to danes še ni jasno, mu bo jasno v prihodnjih dneh.«

»Poročilo je bistveno pomanjkljivo pri samem razumevanju, kaj pomeni ustavna pravica do mirnega zbiranja in združevanja iz 42. člena ustave, prav tako pri razumevanju, da mora policija pri zaščiti te pravice izhajati najprej iz ustavnega standarda ’javna varnost’, ne morda iz razlogov javnega reda in miru. Ti so sekundarnega pomena. Zato je tudi ocena delovanja policije, v delu, kjer nadzorniki postavljajo pod vprašaj enakost ukrepanja, povsem zgrešena,« pojasnjuje nekdanji kriminalist, vodja nadzora MNZ nad policijo in uslužbenec protikorupcijske komisije mag. Bećir Kečanović.

Merilo presoje, kako mora država, kar še posebej velja za policijo, varovati in kdaj sme omejevati ustavne pravice iz 42. člena ustave, so izrecno navedeni razlogi »državne ali javne varnosti ter varstva pred nalezljivimi boleznimi«, pojasnjuje Kečanović in dodaja, da nič od tega, kar bi lahko bilo razlog za očitke nadzora udeležencem mirnega zborovanja v počastitev dneva državnosti na ljubljanskem Prešernovem trgu, ni bilo podano: »Nihče, niti policija, torej ni imel ne pristojnosti in ne razlogov, da proti tej skupini kakorkoli ukrepa, jo omejuje in ovira pri ustavno zajamčenih pravicah iz 42. člena ustave.«

Rumeni jopiči so mirno zborovanje ogrožali že s svojim prihodom, ne le z nasilnim vedenjem in z vidno demonstracijo nacističnih simbolov in ideologije.

»V danih razmerah je bila edina nevarnost, tako kot smiselno ugotavlja nadzor, na nasprotni strani t. i. ’rumenih jopičev’. Ti so mirno zborovanje prej omenjene skupine ogrožali že s svojim prihodom. Ne le s tem, kar nadzor ugotavlja glede njihovega nasilnega vedenja, ampak oz. celo bolj z vidno demonstracijo nacističnih simbolov in ideologije,« opozarja Kečanović. Dodaja, da se sicer policija na pravice mirnega združevanja in zbiranja, ki jih na mednarodni ravni jamčijo konvekcijske določbe in mednarodni akti v svojih »Nasvetih za mirno zbiranje«, sklicuje tudi sama. Prihod »rumenih jopičev«, kar ugotavlja tudi nadzor, pa je v popolnem nasprotju z vsem tem, »saj so pravice do mirnega zbiranja in združevanja naravnost poteptali. Zato nadzor povsem napačno sklepa, da pri intervenciji policije niso bila uporabljena enaka merila. Kako naj bodo?!« sprašuje Kečanović.

Doktrina ustavnega prava in praksa najvišjih sodišč, začenši z našim ustavnim in vrhovnim sodiščem, pritrjuje načelu enakosti tako, da je treba »enako obravnavati enako«, »različno pa različno«. »In ravnanje rumenih jopičev ni enako temu, kar policija glede pravice do mirnega zbiranja in druženja sporoča na svojih spletnih straneh, sklicujoč se na 42. člen ustave in mednarodno varstvo človekovih pravic. Zato jih policija ni obravnavala in jih ne sme obravnavati pod enakimi pogoji,« poudarja Kečanović.

Ustava pod enakimi pogoji jamči pravico do zbiranja in združevanja vsakomur, ki se javnih zbiranj udeležuje na miren in dostojen način. »Načelo enakosti pri nasilnežih, ki teptajo pravice iz 42. člena ustave, kvečjemu pomeni, da mora policija proti njim ukrepati sorazmerno tako, kot velja za vse nasilneže, ki se pri ustrahovanju drugih, ki mirno uresničujejo svojo pravico do združevanja, poleg nasilja poslužujejo nacistične ikonografije in ideologije,« pravi Kečanović in dodaja, da je vse to »večkrat že reklo tudi evropsko sodišče za človekove pravice. In točno tako je v danem primeru ukrepala tudi Slovenska policija.« 

***

PRIKAZ NASPROTNIH DEJSTEV

Spoštovani.

V reviji Mladina z dne 16. 7. 2021, pa tudi na spletni strani Mladina.si je bil objavljen prispevek z naslovom >Neonacisti in drugi protestniki<, novinarja Petra Petrovčiča.

V članku je med drugim izpostavljeno, da je "Olaj na zahtevo predsednika vlade Janeza Janše in notranjega ministra Aleša Hojsa odredil notranji (strokovni) nadzor nad policijsko odstranitvijo skupine neonacistov s protivladnega protesta". Zaradi objektivne obveščenosti javnosti zahtevamo, da v skladu z določili 42. člena Zakona o medijih objavite naslednji odgovor Policije:

Generalni direktor policije dr. Anton Olaj ni odredil nadzor na zahtevo predsednika vlade ali notranjega ministra. To nikakor ne drži.

Izključen razlog, da je generalni direktor policije dr. Anton Olaj odredil strokovni nadzor je bil izražen dvom v javnosti glede ukrepanje policije v konkretnem primeru. Da bi lahko odgovorili na dvome in ugibanja v javnosti, pa je bilo potrebno ugotoviti relevantna dejstva, ki pa se jih lahko korektno preveri preko nadzora. Nenazadnje je tudi pravica in dolžnost generalnega direktorja policije, da nadzoruje delo policijskih enot, ugotovitve nadzora pa v nadaljevanju omogočajo še učinkovitejše delo policije.

Lepo pozdravljeni.

Maja Ciperle Adlešič

Predstavnica Policije za odnose z javnostmi

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Maja Ciperle Adlešič, predstavnica Policije za odnose z javnostmi

    Neonacisti in drugi protestniki

    Generalni direktor policije dr. Anton Olaj ni odredil nadzora na zahtevo predsednika vlade ali notranjega ministra. To nikakor ne drži. Več