Ukinimo stranke!

Zakaj je Simone Weil menila, da je totalitarizem produkt političnih strank in da bi bila ukinitev teh blizu čistemu dobremu

Ko gledate, kako stranke delijo Slovenijo (in kako si jo delijo kot vojni plen), kako trgujejo z našim življenjem in našo prihodnostjo, kako se okoriščajo, kako nenehno blefirajo, lažejo, se sprenevedajo in manipulirajo, kako izdajajo volivce, kako se predajajo korupciji, kako so vse bolj zastarele in oligarhične, kako degradirajo politiko, kako hromijo demokracijo in kako histerizirajo ljudstvo, vas ima, da bi vzkliknili: Ukinimo politične stranke!

Natanko to je pred mnogimi leti vzkliknila Simone Weil, francoska filozofinja, ena izmed prvih diplomantk na sloviti École Normale Supérieure, aktivistka, španska borka (pri anarhistih), tovarniška delavka, predana kristjanka ( judovskega rodu), mistična svetnica, ki je umrla leta 1943, pri štiriintridesetih – leta 1942 je emigrirala najprej v Ameriko in potem v Britanijo, tam pa se je med tuberkulozo menda iz solidarnosti do domovine, Francije, ki je trpela pod nacistično okupacijo, izstradala in umrla. V eseju O ukinitvi političnih strank, ki ga je napisala v Londonu malo pred smrtjo (in ki je v prevodu Primoža Viteza zdaj v knjižni, sanjavi obliki izšel tudi pri nas), je namreč poudarila: »Natančen in pozoren preudarek ne razkrije nobenega zadržka za vsesplošno ukinitev političnih strank.«

Njen esej je prekleto aktualen. Kot rečeno: ko pogledamo okrog sebe, vidimo, kako se kruši in ruši demokracija – in kako vstajajo antidemokracija, neliberalna demokracija, avtokracija, fašistoidni populizem, stranke in politiki, ki uporabljajo totalitarne prijeme. Simone Weil je esej O ukinitvi političnih strank napisala leta 1942 – v času, ko je svet bil strahovito vojno proti totalitarizmu, potemtakem v času nacizma, fašizma, antidemokracije, avtokracije in diktatorjev, ki so zasvojili in okužili vse pore družbenega življenja. In Simone Weil ni puščala nobenega dvoma, da je totalitarizem produkt političnih strank. »Na evropskem kontinentu je totalitarizem izvirni greh političnih strank.« Menite, da je danes kaj drugače? Da sodobni totalitarizem – zmes ekstremnega populizma, antidemokracij, neliberalnih demokracij in avtokracij, ki jih gledamo – ni produkt političnih strank, njihov izvirni greh?

Demokracija je mehanizem, ki naj bi zagotavljal, da sta resnica in pravičnost močnejši od zločinov in zablod. Toda: kaj če zločini in zablode postanejo močnejši od resnice in pravičnosti?

Rekli boste: že, toda brez strank ni demokracije, politike, družbe, življenja! Demokracija ne bi preživela brez strank! Brez strank bi vladal kaos! Oh, ne da to res kaj pomeni. Stranke niso nič naravnega. »Dejstvo, da stranke obstajajo, ni nikakršen razlog, da bi jih ohranili pri življenju.« No, manjši razlog za njihovo ohranitev vendarle obstaja. »Le načelo dobrega bi lahko bilo legitimen motiv za njihovo ohranitev.« A tu je problem – strank ne vodi načelo dobrega. »Zlo političnih strank bode v oči.« In to na odprti sceni. Zato bi bilo treba ugotoviti tole: »Ali je v njih dovolj dobrega, da bi zmoglo prevladati nad zlom in upravičilo njihov obstoj.« Smo prekruti do političnih strank? Mar od njih pričakujemo in zahtevamo preveč? Morda bi se morali milostno vprašati: »Ali je v njih vsaj neskončno majhen drobec dobrega? Ali pa so, nasprotno, zlo v bolj ali manj čisti obliki?«

Simone Weil ni imela leta 1942 – sredi totalne klavnice, globalne morije, pogroma, holokavsta – prav nobenih iluzij: demokracijo, »vlado številnejših«, je mogoče zlahka zlorabiti. »Če bi se weimarska republika, in ne Hitler, po strogo parlamentarnih poteh odločila, da bo Jude pošiljala v koncentracijska taborišča in jih premišljeno izmučila do smrti, mučenje ne bi imelo niti atoma več legitimnosti, kot je ima zdaj.« Ha! Še huje: »Kaj takega namreč ni niti malo nemogoče.«

Rekli boste: mar ni demokracija naravnana k resnici, pravičnosti, razumnosti? Mar ne stremi k dobremu? Vsekakor, pravi Simone Weil: demokracija je mehanizem, ki naj bi zagotavljal, da sta resnica in pravičnost močnejši od zločinov in zablod. Toda: kaj če zločini in zablode postanejo močnejši od resnice in pravičnosti? Kaj če ljudstvo – njegovo tako pregovorno in tako slavljeno »voljo« – zgrabi »kolektivna strast«, kombinacija zločinov in zablod? »Kolektivna strast je vzmet zločina in laži, neskončno močnejša od kakršne koli posamezne strasti. Zlohotni impulzi se v tem primeru med seboj ne izničujejo, temveč se verižno množijo na tisočo potenco.« In posameznik tega strašanskega, strahovitega, strašnega pritiska ne vzdrži – ne, ne more ga ustaviti. »Razen če ni avtentičen svetnik.« Ljudje pa niso svetniki. »Če ena sama kolektivna strast preplavi deželo, bo vsa dežela enoglasna v zločinu. Če si jo hkrati podredi pet, sedem ali deset kolektivnih strasti, bo zgolj razklana na več zločinskih tolp.«

Vprašanje je le: ali lahko politične stranke ustavijo silovite, strašne, pogubne kolektivne strasti? Jih lahko preprečijo? Lahko odpravijo možnost, da bi med ljudmi krožile kolektivne strasti? Ne, au contraire: stranke kolektivne strasti ustvarjajo. Podžigajo. Podpihujejo. »Politična stranka je stroj za proizvajanje kolektivnih strasti.« Kar je seveda problem. In zagata. A če vprašate Simone Weil, je to le ena izmed zagat, ki bi se rešile z ukinitvijo političnih strank.

Strankarski duh ljudi deli, straši, histerizira, radikalizira – in militarizira. Vse huje. Ta »kužna gobavost« se je zaredila v politiki in se potem razširila na vsa področja človeške dejavnosti.

Ubijanje čuta za resnico in pravičnost

Jasno, problem ni le v tem, da so stranke »stroji za proizvajanje kolektivnih strasti«. Stranke imajo tudi druge hibe. »Politična stranka je organizacija, zgrajena tako, da izvaja kolektivni pritisk na mišljenje vsakega človeškega bitja, ki je njen član ali privrženec.« In dalje: »Najvišji in v končnem razmisleku tudi edini cilj vsake politične stranke je njena rast, in sicer brez vsake omejitve.« Z eno besedo: politično stranko zanimajo le njena gospodarska rast, le njena blaginja, le njena resnica, le njeni interesi. To, kar je v interesu stranke, pa običajno ni v interesu države. Toda ta trojni značaj strank – proizvajanje kolektivnih strasti, pritisk na mišljenje vsakega človeškega bitja in obsedenost z brezmejno rastjo – nima nobene zveze z demokracijo. Daleč od tega. »S takšnim trojnim značajem je vsaka stranka totalitarna že v zametku in nič manj v svojih težnjah.«

Stranka hoče zavladati čim več ljudem – po možnosti vsem. To je njena totalitarna težnja. In to je obenem tudi njen ultimativni cilj. Njen cilj ni resnica, pravica, dobro. Zato ne preseneča, da odnos med sredstvom in ciljem obrne na glavo in da sredstvo razglaša za absolutno dobro, da torej za javno dobro razglaša le javno dobro, ki se ujema z njenim ozkim političnim interesom. In zato ne preseneča, da »stranka postane sama svoj cilj«.

Kar seveda ni legitimno. To še najbolj spominja na blodnjo, navsezadnje, stranke si domišljajo in nas prepričujejo, da bodo lahko javnemu dobremu služile le, če bodo imele veliko, res velikansko količino oblasti. »Vendar se izkaže, da nobena končna količina oblasti ni zares zadostna, zlasti takrat, ko si jo je stranka že prisvojila.« Stranka vedno znova oznanja, da je nemočna, da nič ne more, da je vse polno ovir, da ne more izpeljati tega, kar si je zadala, da ne more izpolniti predvolilnega programa, ker nima dovolj glasov, dovolj oblasti. Svojo nemoč vedno znova »pripiše nezadostni količini oblasti, s katero razpolaga«. In logično: »Če bi bila absolutni gospodar v svoji deželi, bi jo utesnjevale mednarodne razmere.« Vedno jo kaj utesnjuje.

A svoje totalitarne težnje ne more skriti. »Ker je koncept javnega dobrega pri kateri koli stranki totalna, prazna in nerealna izmišljotina, si stranke prizadevajo za totalno oblast.« Brez omejitev. Vodstvo in članstvo stranke zanima le eno: rast stranke. Treba je dodajati nove in nove člane. Pa letos spet nove in nove. Stranke poteši le rast. Le rast jih pomirja. Le rast jih vzburja. Rast jih podžiga. Rast zagotavlja »kolektivno strast«. Vedno znova si želijo, da bi se ta rast nadaljevala in nadaljevala – »v nedogled, v isto smer«. Ne, nikoli si ne rečejo: Joj, stranka ima preveč članov, preveč volivcev, preveč denarja! Materialna rast stranke postane edino merilo. Če raste, je to dobro za javno dobro. Če ne raste, je javno dobro ogroženo, dežela pa na robu propada – pokličite trojko! Zdi se, »kot bi bila stranka pitana žival in bi bilo vse vesolje ustvarjeno za to, da se stranka spita, dokler gre«.

Nič, politične stranke – organizmi, ki so »javno in uradno zasnovani tako, da v človeških dušah ubijajo čut za resnico in pravičnost« – imajo vgrajen »revolucionarni temperament«, ta pa vodi k »ideji totalnosti«. Če bi se stranki izpolnile sanje in bi na volitvah dobila totalno večino, bi se potem tudi obnašala tako – totalitarno. Ali bolje rečeno: »Kadar je rast stranke vzpostavljena kot merilo dobrega, neizogibno sledi kolektivni pritisk stranke na mišljenje ljudi.« In da ne bo kakega nesporazuma: »Ta pritisk se dejansko izvaja. Širi se v javnost. Stranka ga izvaja javno, izrecno, brez zadržkov.« Stranke ne izobražujejo niti ne razsvetljujejo, temveč prepričujejo. Že Hitler je vedel, da si človeškega duha najlažje podrediš s propagando – zdaj to počnejo vse stranke. Izvajajo propagando, ki pa je več kot to. »Gre za dresuro, s katero bo mogoče člane in njihovo mišljenje še močneje stisniti in utiriti.«

Zato je povsem nemogoče, da bi kateri član stranke – magari njen poslanec ali njen minister – ljudstvu slavnostno obljubil: »Zavezujem se, da bom vsakokrat, ko bom proučeval katero koli politično ali družbeno vprašanje, brezpogojno zanemaril dejstvo, da sem član te ali one politične skupine, in si prizadeval za rešitev vprašanja izključno v interesu javnega dobrega in pravičnosti.« Ne, tega ne boste slišali. Vodstvo stranke bi ga linčalo. In izobčilo. Ne moreš imeti obojega: ali resnica ali stranka! Ali pravičnost ali stranka! Ali javno dobro ali stranka!

Absolutno, brezpogojno zlo

A izbira je lažja, kot se zdi na prvi pogled. »Tistega, ki se odreče pravičnosti in resnici, ne čaka nikakršno trpljenje.« Ne, ne čaka ga kazen. Ne bodo ga kamenjali in psovali. Ne bo se cvrl v peklu. »Po drugi strani pa strankarski sistem najhujše kazni nalaga neposlušnim.« Kazni, ki doletijo neposlušne, so strašne, res zastrašujoče, saj jim običajno uničijo kariero, družino, prijateljstva, ugled. Tistemu, ki bi rad deloval in glasoval po lastni vesti, »že sama grožnja s kaznijo neizogibno izkrivlja presojo«.

Ta sistem kaznovanja je do popolnosti izoblikovala komunistična stranka, opozori Simone Weil. In glej: danes se vse stranke obnašajo kot komunistična partija. Obenem pa Simone Weil poudarja, »da je mehanizem duhovnega in umskega pritiska, značilen za stranke, v zgodovini prva vpeljala Katoliška cerkev v boju proti krivoverstvu«. Cerkev je terjala popolno in totalno in absolutno podreditev avtoriteti – prilagoditev vnaprej pripravljenim doktrinam. Demokracija je nastala iz upora proti Cerkvi. In glej: danes se stranke obnašajo kot Cerkev. Stranke so »vsaka zase majhna posvetna Cerkev, oborožena z grožnjo izobčenja«. To ni več demokracija – to je mafijsko izsiljevanje. Med podreditvijo Cerkvi in podreditvijo stranki ni nobene razlike. Ko vstopiš v stranko, se podrediš avtoriteti. Brez razmišljanja. »Nič ni udobnejšega kot ne misliti.«

Poleg tega pa bi lahko poslancu, ki bi bil v vprašanjih javnega življenja pozoren na resnico, pravičnost in javno dobro in ki se pri tem ne bi menil za stališča svoje stranke (in ki se avtoriteti stranke ne bi podredil), povsem mirno siknili: »Hej, zakaj si se potem sploh včlanil v stranko?« A s tem bi le »naivno priznali, da se je treba z vstopom v stranko odpovedati zavezi prizadevanja za javno dobro in pravičnost«.

Če ljudje ne bi bili že tako vsega naveličani in tako apatični in tako neodzivni, bi že davno ponoreli, saj jih vse to ne bi le presunilo, temveč tudi navdalo z grozo. A so že tako otopeli, da se jim zdi povsem logično in naravno, da se z vstopom v politiko – z včlanitvijo v stranko – odpoveš prizadevanju za javno dobro, resnico in pravičnost. Pač nimaš dovolj oblasti. Ko je boš imel več, bo vse drugače. Sploh pa bo vse drugače, ko boš imel vso oblast – ko boš torej »idejo totalnosti«, ki je že v zametku politične stranke, spremenil v meso.

A problem je še hujši: če poslanec ne more delovati in glasovati po svoji vesti, če ne more ostati zvest izključno svojemu notranjemu spoznanju, če je prisiljen izrekati stvari, ki po njegovem notranjem občutku nasprotujejo resnici, pravičnosti in javnemu dobremu, če samodejno proizvaja izjave v skladu s stališči svoje stranke, če se strogo odpove vsakršni obliki pozornosti, s katero bi lahko prepoznal resnico, pravičnost in javno dobro, pomeni, da živi v hudi laži, obenem pa je ironija v tem, da se lahko javnih zadev in političnega življenja učinkovito udeležuje le pod pogojem, da pripada tej ali oni stranki. Pripadnost stranki je torej nuja. Toliko slabše za stranke. »Se pravi, da je ta nuja zlo, ki ga je treba odpraviti z ukinitvijo političnih strank.« Če pa poslanca pripadnost stranki »vselej zavezuje k laganju, potem je obstoj strank absolutno, brezpogojno zlo«.

In tu korenini naša tragedija. »Kjer obstajajo politične stranke, se prej ali slej zgodi, da v javne zadeve ne more poseči nihče, ki ni vstopil v njihovo igro.« A če hočeš stvari spremeniti na bolje, greš v politiko, toda preden začneš stvari spreminjati na bolje, moraš najprej »skozi strankarsko slamoreznico«. Kar pomeni, da stvari ne boš spremenil na bolje. In da boš ostal daleč od resnice, pravičnosti in javnega dobrega. »Stranke so čudežni stroji, zaradi katerih v deželi ni skoraj nikogar, ki bi zmogel dovolj pozornosti in bi javne zadeve neodvisno presojal s stališča dobrega, pravičnosti in resnice.«

Rezultat št. 1: »Vse politične odločitve – razen preredkih naključij – so odločno usmerjene stran od javnega dobrega, pravičnosti in resnice.« Rezultat št. 2: »Vpliv strank je okužil vse oblike mišljenja v naši dobi.« Je hudo? Absolutno. »Če bi hudiču zaupali nalogo, naj organizira javno življenje, si ne bi mogel izmisliti nič bolj peklenskega.« Bi bilo lahko še huje? Vsekakor. »Če resničnost ni tako dokončno črna, je to zgolj zato, ker stranke še niso čisto vsega razžrle.«

Toda stranke niso le stroji za izdelovanje kolektivnih strasti, ampak so kolektivne strasti »edina energija, ki jo uporabljajo za zunanjo propagando in za izvajanje pritiska na vsakega posameznega člana«. Vsi vedo, da strankarski duh »zaslepljuje ljudi«, da jih dela »gluhe za pravičnost« in da jih sili v »okrutno preganjanje nedolžnih«, a »nihče ne razmišlja o ukinitvi organizmov, ki spodbujajo takšna ravnanja«.

Simone Weil hoče reči: strank nihče ne prepove. »Medtem ko so mamila prepovedana.«

Demokracija je nastala iz upora proti Cerkvi. In glej: danes se stranke obnašajo kot Cerkev. Stranke so vsaka zase majhna posvetna Cerkev, oborožena z grožnjo izobčenja.

Politična stranka »deluje kot zlo, malone brez primesi«. Kot čisto zlo. »Zla je stranka v principu, zli so njeni praktični učinki.« Kaj to pomeni, je na dlani: »Ukinitev strank bi bila blizu čistemu dobremu.« Bi bila legitimna? »V principu.« Pa njeni učinki? »Samo dobri.« Vsaj tako se zdi. »Ukinitev političnih strank bi svoj zdravilni vpliv razširila tudi onstran javnega življenja.« Navsezadnje: strankarski duh je okužil vse. Čisto vse. »Prišli smo do stanja, ko skorajda nihče več, na nobenem področju, ne razmišlja drugače kot samo ‘za’ ali ‘proti’ nekemu mnenju. Potem gre zgolj še za iskanje argumentov ‘za’ ali ‘proti’. To je natančna preslikava mišljenja v članstvu politične stranke.« Tako je povsod. Celo v šolah in znanosti. In kakopak kulturi. Umetnik ni nič, če se ne obda »s krdelom občudovalcev, ki jih žene strankarski duh«.

Kužna gobavost

Strankarski duh ljudi deli, straši, histerizira, radikalizira – in militarizira. Vse huje. Ta »kužna gobavost« se je zaredila v politiki in se potem razširila na vsa področja človeške dejavnosti. »Ne verjamem, da je mogoče to ubijalsko gobavost zajeziti, če najprej ne ukinemo vseh političnih strank,« je oznanila Simone Weil. Kot da bi hotela reči: ukinimo stranke, preden one ukinejo demokracijo!

Ne, natančen in pozoren preudarek ne razkrije nobenega zadržka za vsesplošno ukinitev političnih strank, ki so itak vse manj priljubljene in ki vse bolj izgledajo tako, kot da so jih ugrabile elite. Simone Weil, konservativna gospa, ki ni nikoli povedala, kaj naj bi zamenjalo politične stranke (neposredna demokracija? referendumi? protestno gibanje? civilna družba? sindikati? nič?), nam mežika. A kot v spremni besedi pravi Primož Vitez: »Ne glede na uresničljivost njene zamisli o ukinitvi političnih strank iz njenega besedila sije dragocena radikalna misel, ki razkrinkava družbene avtomatizme in – daleč od vsakršnega fanatizma – problematizira njihovo zveličavnost.«