Mojster za vse

»Kot otrok sem ogromno bral in sanjaril o daljnih časih ter krajih. Želel sem postati pustolovec, ki odkriva nove svetove po morju, zemlji in zraku. Prav tako sem želel postati vojskovodja, kasneje tudi rock zvezda. Sicer se zaenkrat ni uresničilo še nič od tega, a upanje umre zadnje. Me pa še vedno žene pustolovski duh.« Tako je na vprašanje, kakšne sanje je imel kot otrok, za klub alumnov Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani odgovoril svežepečeni minister brez resorja, pristojen za digitalno preobrazbo, Mark Boris Andrijanič. Prejšnji teden mu je uspelo prepričati parlament, zanj je glasovalo 45 poslancev, 44 pa jih je bilo proti.

Andrijanič je velik del otroštva preživel v Novem mestu. Je najmlajši od petih vnukov pokojnega gospodarstvenika, farmacevta in ustanovitelja Krke Borisa Andrijaniča. Svojega otroštva se rad spominja, najraje novoletnih praznikov. »Kot najmlajši član družine sem bil sicer ves čas na begu pred navihanima bratrancema, a me je na koncu vedno čakalo največ daril.« Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani, srednjo šolo prav tako – vpisal se je na Škofijsko klasično gimnazijo. Privlačila ga je njena disruptivnost v slovenskem prostoru. »Šlo je za mlado zasebno gimnazijo, ki je bila povrh vsega še katoliška,« je povedal v pogovoru s klubom, ki mu je kot njegov prvi predsednik tudi predsedoval.

Študij je nadaljeval na Pravni fakulteti v Ljubljani, hkrati pa naredil prve korake v politiko kot študentski funkcionar. Bil je predsednik in član izvršilnega odbora Samostojne akademske skupine, nekoč aktivne desno usmerjene študentske skupine, ki je izhajala iz »zahodnoevropskih demokratičnih načel ter iz izročila slovenskega naroda«. Leta 2004 je bil tudi eden izmed ministrov v Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani.

Med letoma 2010 in 2013 je bil zastopnik Akademskega društva Pravnik, znanega po prirejanju rdečih maš, na katerih pravniki in študenti prava pod vodstvom škofov »prosijo Svetega Duha za pomoč in razsvetljenje pri delu in študiju«. V imenu društva je aktivno nastopil leta 2015 kot eden izmed pobudnikov peticije za privatizacijo, kjer so v nasprotju s peticijo proti načrtovani privatizaciji naložb s seznama 15 podjetij vlado in poslance pozvali, da na seznam prodaje podjetij v državni lasti uvrstijo vsa podjetja, ki delujejo na konkurenčnih trgih in katerih lastnica je država. Pobuda je sovpadala z Andrijaničevim dotedanjim udejstvovanjem in neoliberalno politično mantro, v katero se je kasneje še aktivneje poglobil, ko se je odpravil na polletno raziskovalno pripravništvo v ZDA, kjer se je pridružil mreži Atlas – organizaciji, ki producira tako imenovane think tanke, možganske truste politične desnice. Takrat je že bil aktiven na Inštitutu Jožeta Pučnika, ki je blizu stranki SDS, po podobnem kopitu pa je soustanovil Mrežo idej.

Podiplomski študij iz mednarodnih odnosov je opravil na univerzi v Oxfordu. To ne bi bilo mogoče, če mu pri šolnini v višini nekaj več kot 50 tisoč evrov ne bi pomagala Slovenska znanstvena fundacija. V okviru študija je bil del mednarodne skupine, ki je svetovala predsedniku afriške države Sierra Leone na področju upravljanja naravnih bogastev.

Nekateri ukrepi so tako ozko definirani, »da se zdi, da rešujejo osebne težave in izzive oziroma skrbijo za osebne interese«.

Po vrnitvi iz Sierre Leone je nadaljeval pohod po različnih think tankih – v Bruslju se je pridružil centru Wilfrieda Martensa, možganskemu trustu Evropske ljudske stranke, nato pa še ameriškemu Atlantskemu svetu in Trilateralni komisiji, ustanovljeni na pobudo Davida Rockefellerja – poleg njega je bil štipendist Trilateralne komisije še podjetnik in svetovalec Žiga Vavpotič. Kot gost je nastopal na srečanjih Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji in na Poljskem.

Leta 2016 je Andrijanič prejel sporočilo, da je bil sprejet v Uberjevo izpostavo na Poljskem kot direktor za korporativne zadeve v Srednji in Vzhodni Evropi. Njegovo ime se je v slovenskem prostoru pogosto pojavljalo že ob takratnem poskusu prihoda Uberja na slovenski trg, a je vse obtožbe, da bi za podjetje aktivno lobiral, zanikal – svojo vpletenost pri urejanju zakonske podlage za prihod podjetij, kot je Uber, je zanikal tudi ob sprejemanju novele zakona o prevozih v cestnem prometu.

Po večletnem zatišju se je njegovo ime ponovno znašlo na slovenskem političnem zemljevidu februarja 2020, ko se je kot prvopodpisani znašel med podpisniki poziva k oblikovanju Janševe vlade. Med podpisniki se je znašlo tudi sedem imen, ki so se kasneje pridružila Strateškemu svetu za digitalizacijo: Miha Lavtar, Andrej Mertelj, Marko Pavlišič, Matej Potokar, Žiga Turk, Žiga Vavpotič in Matej Tomažin.

Vlada se je z novim posvetovalnim telesom predsednika vlade, Strateškim svetom za digitalizacijo, seznanila aprila letos. Pisani druščini so se pridružili različni akterji, ki jih je Andrijanič srečeval že na svoji poslovni poti – med njimi Ajša Vodnik, generalna direktorica Ameriške gospodarske zbornice. A vsi z delom v svetu niso bili zadovoljni. Inženirka elektrotehnike Emilija Stojmenova Duh, ki je iz njega protestno izstopila, komentira, da jo je pri svetu najbolj zmotila »netransparentnost pri odločanju o tem, kako oziroma na podlagi česa so predsednik in vodje delovnih skupin izbirali ukrepe«. Podobne težave je pri odločitvah sveta opažal tudi strokovnjak na področju upravljanja interneta in digitalnih politik ter direktor inštituta Digitas Dušan Caf. Ker se je svet že tako ali tako oblikoval dokaj nenadoma in brez širokega soglasja, ne more biti prava rešitev za uspešno digitalno preobrazbo države.

»O zahtevnejših vprašanjih je treba javno razpravljati in pridobiti mnenja deležnikov v procesu odprtega dialoga in ne v zaprtih skupinah strokovnjakov, ki prepogosto sledijo lastnim interesom ali interesom posameznih lobijev,« razlaga Caf. »Z večjo preglednostjo je treba preprečiti interesnim skupinam, da ugrabijo državno digitalno politiko, njene nosilce in izvajalce,« pravi in dodaja, da ukrepov »ni mogoče pripraviti brez analitičnih podlag, zato se pod vprašaj postavljajo vsi ukrepi, ki so bili pripravljeni po občutku članov sveta in ne na podlagi dejanskih analiz«.

Andrijaničevo vodenje Strateškega sveta pa se je izkazalo kot predpriprava za tisto, kar je sledilo – ko ga je predsednik vlade, da bi preglasil ljudsko nezaupnico na referendumu o vodah, predlagal za ministrski položaj. Tako so se še bolj na stežaj odprla vrata interesnim skupinam, ki jih Andrijanič zagovarja že ves ta čas – raznim »kripto boyzom«, ki jih je država nagradila že pri poslu s hitrimi testi, neoliberalnim gurujem, tehnološkim podjetjem, podobnim Uberju, ki za tančico tehnologije skrivajo predvsem izkoriščanje. Digitalizacija je velikokrat le zveneče ime, namenjeno krepljenju interesov tujih korporacij in že tako ali tako najbolj privilegiranih posameznikov.

»To, da ustanavljamo takšno službo v letu 2021, več pove o nas kot o službi, o kateri se danes pogovarjamo,« je na zagovoru pred poslanci povedal Andrijanič, čeprav je ob tem pozabil – za kar se je kasneje tudi opravičil –, da je ravno njegov predlagatelj, Janez Janša, v imenu vitke države ministrstvo za informacijsko družbo leta 2004 ukinil.

»Vsekakor je vlada na ta način prepoznala napako, ki jo je storila prva Janševa vlada z ukinitvijo ministrstva za informacijsko družbo,« ustanovitev nove službe komentira tedanji minister za informacijsko družbo Pavel Gantar in dodaja, da je s tega vidika »nekakšna koordinacija na ravni vlade, ki zadeva različne razsežnosti digitalne preobrazbe, nujna, vendar razen fraz o ’razvojnih prioritetah’, ’izboljšanju kvalitete življenja’, ’edinstveni priložnosti’« o novi službi za digitalno preobrazbo »ne vemo ničesar konkretnega«.

Podlaga za Andrijaničevo ministrovanje naj bi bilo 40 ukrepov Strateškega sveta za digitalizacijo – med njimi uvedba e-gradbenega dovoljenja, informativni izračun otroških dodatkov, uvedba obveznega predmeta računalništva in informatike v osnovnih in srednjih šolah ter digitalni bon za pridobivanje e-veščin, postavitev slovenskega predstavništva v Silicijevi dolini, z olajšavami pri dohodnini pa bi v Slovenijo rad privabil strokovnjake za informacijsko tehnologijo.

Digitalizacija je velikokrat le zveneče ime, namenjeno krepljenju interesov tujih korporacij in že tako ali tako najbolj privilegiranih.

O tem, ali Slovenija res potrebuje digitalno preobrazbo, ni dvoma: po indeksu digitalnega gospodarstva in družbe (DESI), s katerim evropska komisija meri digitalni napredek držav članic EU, se po lanskih meritvah med 28 državami uvrščamo na 16. mesto. A ob tem, opozarja Caf, je treba dodati, da vodilne evropske države niso uspešne zaradi ustanavljanja posebnih ministrstev ali služb, pač pa zaradi spoštovanja suverenih javnih agencij, spoštovanja stroke, dialoga z deležniki ter struktur in procesov, ki preprečujejo prevlado interesnih skupin. V obsežni raziskavi za specializirano agencijo Združenih narodov za informacijske in komunikacijske tehnologije, ki jo je opravil lansko leto, je med drugim proučeval digitalne politike evropskih držav in zmožnosti za njihovo implementacijo. »Identificirali smo veliko dejavnikov, ki so pomembni za uspešno digitalno preobrazbo. Institucionalni okvir, ki ga predstavlja minister ali ministrstvo, je zgolj eden od mnogih dejavnikov.« Z imenovanjem novega ministra, tako Caf, zdaj prihaja do dodatnih zapletov, saj »ni povsem jasno, kakšna bo razmejitev pristojnosti med ministrstvom za javno upravo, ki ga vodi minister SMC, in službo, ki jo vodi minister NSi«. Nejasnosti pa se kažejo tudi v odnosu do drugih organov, kot sta na primer ministrstvo za gospodarstvo in služba za kohezijo.

Vprašljivi so postali tudi predlagani ukrepi. »Ena od največjih težav pri predlogih, ki niti niso tako zelo konkretni, je neusklajenost – tako z zakonskimi okviri in regulativami kot z dejanskim stanjem in potrebami ter s strateškimi dokumenti,« komentira Emilija Stojmenova Duh. Primer tega je ukrep za spodbujanje mednarodnih IKT-programov, s katerimi želi vlada privabiti tuje talente v Slovenijo. A ta je v nasprotju z nedavno spremenjenim zakonom o tujcih, ki otežuje pridobitev dovoljenja za bivanje tujim študentom iz tretjih držav. »To pomeni veliko oviro za večino tujih študentov, ki bodo tako po novem preskočili Slovenijo in si izbrali kakšno za tujce bolj prijazno državo.« Določeni ukrepi so tako ozko definirani, »da se zdi, da rešujejo osebne težave in izzive oziroma skrbijo za osebne interese« – med njimi recimo ukrep videoidentifikacije za bančne in kripto račune. »Spet drugi ukrepi so tako splošni in kompleksno odvisni od veliko faktorjev, kot je na primer poenostavitev dela na daljavo.«

Hkrati pa ostajajo neodgovorjena ključna vprašanja, še opozarja Emilija Stojmenova Duh: »Kako bomo vsem prebivalcem in prebivalkam zagotovili dostop do interneta, ki je osnova za digitalno preobrazbo? Kako bomo zmanjšali digitalno vrzel – med sektorji, geografsko in generacijsko? Kako bomo poskrbeli za to, da naše prebivalstvo pridobi ustrezna znanja in veščine, ki jih potrebujemo v digitalni dobi? Kako bomo uporabili digitalizacijo za večjo transparentnost ter vključenost državljank in državljanov pri soodločanju na lokalni in državni ravni?«