Folklorist na obisku

Veleposlanik Damijan Sedar in folklorni kostum

»Spet smo tam,« je bil odgovor sogovornika, ki smo ga poprosili za komentar novega diplomatskega zdrsa. Komaj smo pozabili na podobo slovenske veleposlanice v Romuniji Lee Stančič, ki si je za izročitev poverilnih pisem predsednici Moldavije nadela gorenjsko nošo, že je z inovativnostjo presenetil novi slovenski veleposlanik v Bosni in Hercegovini Damijan Sedar. Ta se je za obisk pri predsedujočem predsedstvu BiH Miloradu Dodiku odločil odeti v folklorni kostum, narejen za folklorno skupino Holmec iz Mežiške doline na Koroškem.

Pri konkretnem tipu oblačila gre za kostum, »ki po svoje prikazuje rekonstrukcijo oblačenja približno iz sredine 19. stoletja«, po odzivih javnosti sodeč mnogim neznano oblačilo razloži etnolog in kulturni antropolog Tomaž Simetinger. »To je bila zelo razširjena oblika oblačenja in je ne moremo pokrajinsko ali celo drugače mikrolokalno zamejiti.« Takšno oblačenje je bilo v tistem obdobju razširjeno na Dolenjskem, Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem. »Ne glede na to, da je konkreten kostum narejen za folklorno skupino Holmec iz Mežiške doline, bi lahko takšno obleko mirno uporabili tudi za skupine iz drugih regij.« Sicer, dodaja Simetinger, pa je obleka precej dobra rekonstrukcija, ki temelji na arhivskih raziskavah Marije Makarovič.

Evropski veleposlaniki in veleposlanice se za tradicionalna oblačila ob izročitvi poverilnic ali ob drugih priložnostih lahko odločijo, a je to v evropskem prostoru prej redkost kot pravilo. »V 18 letih, kolikor sem delala na mestu vodje protokola, se je po mojih izkušnjah ob neštetih predajah poverilnic za tradicionalno oblačilo odločila le ena evropska veleposlanica, kar je torej bolj izjema. Več jih je bilo iz afriških držav in Indije,« odločitev veleposlanika komentira dolgoletna vodja protokola Ksenija Benedetti. Pri tem dodaja, da se sama za tako izbiro oblačil »ne bi odločila, raje bi izbrala obleke in dodatke kakšnega slovenskega modnega oblikovalca ali oblikovalke in s tem kazala ponos na to, od kod izhajam«.

Z vprašanjem, ali se jim taka izbira oblačila zdi primerna, smo se obrnili tudi na predstavnike ministrstva za zunanje zadeve. Odgovorili so, da sta slovenska diplomata, ki sta za izročitev poverilnih pisem izbrala tradicionalna oblačila, z izbiro »želela prenesti sporočilo bogate slovenske kulturne dediščine in sodelovanja med državama«.

A s tem se v celoti ne strinja predsednik Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov Peter Toš, ki je za Delo pripomnil, da nasprotuje temu, da bi tako pred svetom potrjevali svojo nacionalno identiteto. »Glede na to, da se v zadnjih 30 letih ali več ta oblačila niso uporabljala v naši komunikaciji s svetom, se mi zdi, da je to poskus vračanja v preteklost,« je poudaril in dodal, da gre pri izbiri takih oblačil za nepotrebno smešenje Slovenije in odpiranje dodatnih nepotrebnih vprašanj.

»Pomembneje od obleke pa je, kaj posamezni veleposlanik ali veleposlanica za Slovenijo konkretno dobrega naredi,« nazadnje še ugotavlja Benedettijeva. »Tu vidim več možnosti za napredovanje in večje izzive.«