Načrt, ki zbuja resno skrb

Vprašajmo se, zakaj je bila vpeljana svetovno organizirana pandemija in od kod soglasje pomembnega dela prebivalstva, zlasti na vladni ravni posameznih držav? Kako to, da se civilizacija, ki prisega na metode in rezultate znanosti, ne meni in ne meri škode svojega pandemičnega ravnanja? Zakaj v imenu znanosti celo izjavlja ter z odredbami vsiljuje in predpisuje posege, za katere obstajajo številni dvomi? Na ta vprašanja žal ni mogoče premočrtno odgovoriti, ker se protislovja stopnjujejo do (do danes) še nedosežene ravni.

Pri mnogih čedalje bolj prodira prepričanje, da je tudi pandemična nuja način vladanja v smeri vertikalne koncentracije moči, čeprav nihče ne zanika obstoj virusa. V imenu nevarnosti se ljudem vedno bolj jemljejo demokratične pravice, svobodo, suverenost, materialne, pravne in delovne zaščite, kar ni treba posebej dokazovati.

Če pogled preusmerimo na ekonomski vidik, lahko občutimo uničenje v pričakovanju vrhunca krize, ki jo želijo preložiti: na eni strani s spodbujanjem konkurenčnih trgov za blago, delovno silo in kapital s tendenco zniževanja stroškov (deflacija) ter z omejevanjem povpraševanja in s tem gospodarske rasti, na drugi strani pa z vbrizgavanjem kapitala, ki skupaj z obrestmi in jamstvi predstavlja preveliko finančno breme upočasnjenemu realnemu gospodarstvu. Omejevanje gospodarskih aktivnosti, zapiranja in stečaji spominjajo na vojno in posledično na ruševine, iz katerih bi se kapitalizem obnovil v svoji novi »zeleni« podobi na osnovi digitalnega nadzora, vse v dobrobit svetovne elite.

Vlade, multinacionalke in nadnacionalne organizacije se pospešeno trudijo objavljati vojno fosilnim gorivom in reševati planet s »čisto« energijo. Gre za Green Deal, za katerega njegovi snovalci pravijo, da je zelena replika ameriškega New Deala. Green Deal je, po njihovih izjavah, v svojih namenih nekakšno globalno zavezništvo za čiščenje planeta in za zaustavitev globalnega segrevanja. V resnici pa gre za sklop dvoumnih, nerealnih in predvsem zelo dragih ekonomskih politik. Medtem ko se propagira odrešilni namen ekološkega prehoda, se njegove gospodarske posledice skrbno skrivajo. Prehod iz sveta, ki še vedno v veliki meri deluje s fosilnimi gorivi, v svet, kjer bodo zagotavljali energijo, potrebno za človeške dejavnosti, obnovljivi viri, bo dolg, zapleten in predvsem zelo drag. Ni si težko predstavljati, kdo bo to plačal.

Plačevala bo več milijardna množica ljudi s svojim standardom na robu preživetja, pri čemer se prav to populacijo krivi za okoljsko onesnaženje in klimatske spremembe. Bistveni onesnaževalci so drugi. To so vojaške aktivnosti, intenzivno kmetovanje, industrija, masovni prevozi itd. Na primer, transport blaga se praviloma opravlja s cenejšim pomorskim prevozom (zaradi cenejšega goriva, ki je eno izmed največjih onesnaževalcev na svetu zaradi izpustov dušika in CO2). Ena velika tovorna ladja onesnažuje kot 50.000.000 osebnih avtomobilov. To pomeni, da 15 - 20 takšnih ladij ob enakih prevoženih razdaljah onesnažuje enako kot ves svetovni park osebnih prevoznih sredstev. Takšnih ladij je na tisoče. Veliki onesnaževalci so tudi industrija, ki v veliki meri presega onesnaževanje, ki ga povzročajo ljudje v svojem vsakdanjem življenju. Poleg tega nas prepričujejo, da je električni avtomobil okoljsko bolj prijazen, čist. To ne drži, saj moramo upoštevati ne samo porabo avtomobila, temveč ciklus proizvodnje in ciklus razgradnje. Obstaja problem pridobivanja litija za baterije, za katere so visoki tudi okoljski stroški razgradnje, električna energija za te avtomobile pa se pretežno proizvaja v elektrarnah s pogonom na fosilna goriva. Če upoštevano omenjeno, električni avtomobil enako ali več onesnažuje kot klasični. Torej vidimo, da ljudi zavajajo, ko poudarjajo le segment avtomobila v celovitosti družbene in gospodarske dejavnosti sveta.

Evropska unija je svoj cilj zmanjšanja emisij C02 do leta 2030 zvišala s 40 na 55 odstotkov (v primerjavi z letom 1990). Želi si pa doseči 0 odstotkov do leta 2050, kar je nemogoče in ta prizadevanja bodo plačevali ljudje, medtem ko bodo veliki oligopoli in mogotci lahko onesnaževali v skladu z lastnimi hotenji. Evropska komisija ravno kar predlaga Carbon Border Adjustment Mechanism (CBAM), kar ni nič drugega kot uvozne dajatve, ki jih bomo v končni fazi plačevali potrošniki.

Nemčija ni dosegla stopnje nadomeščanja fosilnih energentov z obnovljivimi, ker pridobiva energijo s porabo slabšega premoga in lignita, ki še povečano onesnažujejo okolje, vključno z izpusti CO2. Zaradi tega morajo energetski objekti na fosilna goriva in tovarne odkupovati pravice za izpuste. Stroški le-teh so se v zadnjih letih močno povečali, zato mora odkupovati več pravic, kar povzroča porast stroškov proizvodnje blaga in električne energije. Danes so stroški odkupa pravic za izpustne pline na tovarno cirka 50 odstotkov proizvodnih stroškov. Če Nemčija, kot gospodarsko gonilna država v EU in ki si ni nenaključno zagotovila ruski plin (Nord Stream 2) kljub sankcijam, ima takšne probleme, kakšne imajo šele druge članice.

V zadnjih mesecih so redka gospodarstva po svetu zaživela (Kitajska, Japonska, ZDA). Proizvodnja pa se ni ponovno zagnala kot pred pandemijo, kot ne pridobitev osnovnih surovin in je njihovo pomanjkanje povzročilo drastično povišanje njihovih cen. Pretrgane so tudi oskrbovalne verige v svetovni delitvi dela (Posamezni deli se proizvajajo na različnih koncih sveta in se prevažajo v kraj dokončne sestave proizvodov.). Zaradi tega bomo kljub krizi soočeni s povečanjem inflacije, ne zaradi povečanja notranjega povpraševanja, temveč zaradi drastičnega zmanjšanja ponudbe osnovnih surovin in porasta njihovih cen. To so zunanji šoki za posamezno državo, to je uvožena inflacija. V EU bomo doživljali inflacijo v odsotnosti gospodarske rasti, s povečanjem stopnje nezaposlenih in z znižanjem plač. Stagflacija je najhujši možen scenarij ob prisotnosti gospodarske krize in recesije. To so efekti globalizacije.

Iz povedanega lahko sklepamo, da načrtovana sredstva za okrevanje EU, ki so po obsegu glede na realne potrebe skromna, ki so povrhu v večjem delu zgolj posojila in ki pogojujejo »reforme«, ne bodo izboljšala življenjskih pogojev in standarda ljudi. Še manj bodo k temu prispevale smernice iz Svetovnega gospodarskega foruma (Davos: gospodarsko okrevanje, cepiva, multilateralizem in pandemija), ki mu pandemija in ukrepi za njeno zajezitev odpirajo možnosti za koncentracijo moči in bogatenja na račun vse večjega števila revnih.

Za nas, navadne ljudi, je odziv jasen. Poskrbeti moramo zase, za svoje družine, za svoje skupnosti in predvsem preprečiti škodljive ukrepe globalnih oblastnikov in njim podrejenih lokalnih izvrševalcev. Njihov namen je jasen - še dodatno zasužnjiti množice, ki svoje okove že danes ljubijo.