30. 7. 2021 | Mladina 30 | Družba
Publika, ki je ni
Zakaj je tokijska olimpijada-brez-publike popolna metafora sodobnega nadzorovalnega kapitalizma-brez-demokracije
Luka Dončić je v svojem prvem nastopu na olimpijskih igrah Argentincem nasul 48 točk. Tekma je potekala v dvorani Santiama, ki lahko sprejme 37.000 gledalcev. Uradno na tekmi med Slovenijo in Argentino ni bilo nobenega gledalca.
© Profimedia
Liza (Zoe Lister-Jones), protagonistka komedije How It Ends (Kako se konča svet), ve, da bo danes – čez nekaj ur – konec sveta. Neizogibno in neizbežno. Ničesar ni več mogoče storiti. Ničesar ni več mogoče spremeniti. Vse je odločeno. Proti Zemlji drvi orjaški asteroid – in ni Brucea Willisa, ki bi ga lahko ustavil. Liza sklene, da se bo še zadnjič sprehodila po povsem praznem Los Angelesu. Le tu in tam naleti na kako osebo, recimo na mlado kantavtorico, ki sedi na ulici in poje – publiki, ki je ni. In na mladenko, ki stoji pred mikrofonom in poka vice – publiki, ki je ni. Publiko, ki je ni, celo poziva, naj ji zaploska. Dajmo – aplavz! Ko zagleda Lizo, publiko, ki je ni, pozove, naj zaploska še njej. Dajmo – aplavz! Mladenka se obnaša, kot da publika obstaja. Pretvarja se, da stoji pred publiko. In da je publika navdušena. In da ji publika ploska.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.