Ujetniki Hotela Kalifornija

Če želimo razumeti vlogo male Slovenije v velikem Afganistanu, tem kotlu vročine, kamenja in gora, v katerem se zaradi tujih interesov že stoletja kuhajo domačini, se moramo zapeljati 20 let v preteklost, v čas slovenskega vključevanja v Nato, čas 11. septembra 2001 in čas vilenske izjave, deklaracije voljnih, h kateri je Slovenija pristopila februarja 2003.

Kaj se je dogajalo takrat? Po Al Kaidinem napadu na dvojčka in Pentagon, po začetku vojne proti terorizmu in zlomu talibskega teokratskega režima, ki ga je jeseni 2001 (začasno) odpihnila invazija ZDA na Afganistan, je ameriška administracija potrebovala novo vojno. Logično. Al Kaida in Osama bin Laden sta bila še zmeraj živa, pa tudi Irak se je s svojimi zalogami nafte zdel povsem primerna tarča za nov »obračun s terorjem«, za obračun s »silami zla«, z vsem, kar je pač nasprotovalo ameriškemu imperializmu, dominaciji in zahodnemu načinu življenja. Huntingtonova manihejska ideja o spopadu civilizacij je takrat dobila globalni politični odmev.

V tistem času se je Slovenija skupaj z državami tako imenovane Vilenske skupine pogajala za vstop v Nato, enkrat prej, leta 1998 v Madridu, ni bila uspešna. Vstop v Nato je takrat podpirala skoraj vsa slovenska politična elita, kljub razmeroma uspešnemu nasprotovanju – veliko vlogo pri odpiranju prostora so takrat odigrale nevladne organizacije, predvsem mladi, zbrani okoli gibanja »Ne NATO – mir nam dajte«, ki je delovalo zelo podobno, kot so letos politično delovali borci za pitno vodo – ga je nazadnje na referendumu podprlo 66 odstotkov volivcev. Referendum je potekal 23. marca 2003, le tri dni po tem, ko so ZDA skupaj s »koalicijo voljnih« napadle Bagdad.

To nas znova pripelje do vilenske izjave. Američani so namreč pred napadom na Irak iskali širšo mednarodno podporo za začetek invazije. Ker jim v Afganistanu ni uspelo dokončno poraziti Al Kaide, kar je bilo pričakovano, saj ta skupina islamistov in teroristov ne bije klasične vojne, so jo želeli poraziti v Iraku. Ko je marca 2003 Colin Powell v Združenih narodih predstavil fabricirano poročilo o orožju za množično uničenje, ki naj bi ga bil Sadam Husein skrival v bunkerjih in prirejenih vozilih, je Slovenija skupaj s preostalimi devetimi državami, ki so čakale pred Natovimi durmi, v posebni izjavi podprla prihajajočo ameriško invazijo na Irak. Podprla je fabricirano poročilo obveščevalnih služb. Zunanji minister je bil takrat Dimitrij Rupel, vlado je vodil Anton Rop, predsednik države pa je ravno postal Janez Drnovšek.

V Sloveniji se je potem zaradi te izjave razbesnel spor, kdo je sploh odgovoren za našo podporo invaziji, kdo je tisti, ki je prvi dahnil da – »Not so fast Anton,« so zaradi Ropovega izmotavanja takrat zapisali pri ameriškem časniku Washington Post. A bilo je prepozno: če je država želela pristopiti k Natu, je morala podpreti ameriške vojne načrte. Vilenska izjava je bila vstopnica v Nato.

To, da je Sloveniji izjavo o podpori invaziji vsiljeval trgovec z orožjem in svetovalec tedanjega ameriškega predsednika Georgea Busha Bruce Jackson, ni bilo pomembno. Slovenija je pač pokleknila. Pa ne zato, ker bi morala, ampak ker je to želela. Vilenska izjava je bila napaka, kasneje je o tem odkrito govoril nekdanji predsednik Slovenije Danilo Türk, podprli smo vojno, ki je za desetletja destabilizirala Bližnji vzhod. A poti nazaj ni bilo več.

Afganistan ni enak Iraku, je pa z njim neposredno povezan. Vse, kar je Slovenija počela v Iraku, so naši inštruktorji, naši kontingenti, naše patrie in naši hummerji počeli tudi v Afganistanu. Skupaj z Američani, skupaj z Natom. Prvi slovenski kontingent se je v Afganistan odpravil marca 2004, le mesec po tem, ko je slovenski parlament sprejel zakon o ratifikaciji Severnoatlantske pogodbe. Odločitev o tej in vseh nadaljnjih napotitvah je vseskozi sprejemala vlada, brez potrditve poslancev v državnem zboru. V Irak so se sicer slovenski vojaki prvič odpravili leta 2006, v času prve vlade Janeza Janše, in tam so, drugače kot v Afganistanu, še danes. Slovenski vojaki so se iz Afganistana dokončno umaknili 20. maja letos.

Kaj je Slovenija sploh počela v Afganistanu? Odgovor je preprost, slovenska vojska je bila tam kot del zveze Nato. Nato pa je vojaška organizacija, ki deluje v interesu ZDA.

Tam je skupno delovalo skoraj 1400 pripadnikov in pripadnic Slovenske vojske. Večinoma so pomagali pri usposabljanju pripadnikov afganistanske vojske in izvajali izvidniške naloge. V vsem tem času večjih konfliktov, izrednih dogodkov, kot se temu reče v vojski, ni bilo. Bili so le štirje: julija 2005 je vojaško vozilo hummer zapeljalo na mino, maja 2011 je bila v bombnem napadu v Heratu lažje ranjena civilna pripadnica slovenskega kontingenta, novembra 2013 so bili slovenski vojaki udeleženi v strelskem spopadu s talibskimi uporniki, ki so ravno napadli skupino afganistanskih vojakov, ki so jo urili Slovenci, januarja 2014 pa je bil med bojem v nogo ranjen slovenski vojak.

Sodelovanje slovenskih vojakov v Afganistanu, tudi v morebitnih vojaških in ne samo mirovnih operacijah, je z leti postalo nekaj povsem običajnega. O smiselnosti misije v Afganistanu niso dvomili ne v vladi ne v večini parlamentarnih strank. Bile pa so izjeme, leta 2010 sta poslanec Franco Juri in poslanka Cveta Zalokar Oražem iz (vladne) stranke Zares zahtevala parlamentarno razpravo o tem, ali je prisotnost slovenskih vojakov v Afganistanu še smiselna. Enako so leta kasneje zahtevali poslanci stranke Levica. Poslanski pozivi so bili neuspešni. V vsem tem času nobeni izmed vlad ni uspelo razumljivo pojasniti, kaj slovenski vojaki sploh počnejo v Afganistanu in zakaj so tam.

Kot se je pokazalo ta teden, vso inštruiranje, ki so se ga šli Slovenci, pa tudi celotna Natova operacija prenove afganistanske vojske nista bila uspešna. Talibi so osvojili Afganistan manj kot tri mesece po tem, ko ga je zapustil zadnji slovenski vojak. Resnega upora zoper njihovo ofenzivo ni bilo, mesta so padla brez boja, afganistanska vojska, ki naj bi štela 300 tisoč mož, se je v nekaj tednih sesula v prah. Invaziji na Afganistan in Irak sta temeljili na povsem napačni tezi, da se lahko demokracija ustvari z vojaško močjo.

Kaj je torej Slovenija dolgih 17 let sploh počela v Afganistanu? Odgovor je preprost, slovenska vojska je bila tam kot del zveze Nato. Nato pa je vojaška organizacija, ki deluje v interesu ZDA. ZDA so bile tiste, ki so prve napadle Afganistan, ZDA so bile tiste, ki so z vojaško doktrino skušale vzpostaviti demokracijo, in ZDA so bile tiste, ki so prve napovedale panični beg iz države. Sledil jim je Nato. Sledila jim je tudi Slovenija. Ali kot so aprila ponosno zapisali na ministrstvu za obrambo: »Slovenija bo skupaj z Nato zaveznicami, usklajeno in varno, do septembra letos zaključila sodelovanje v misiji Odločna podpora v Afganistanu. Ob tem je nujno ohraniti dosežke dveh desetletij na področju vladavine prava in človekovih pravic. #TogetherInTogetherOut.«

Iz poraza zahodnih sil, ki se je v resnici napovedoval že dlje, se nismo naučili veliko. Slovenija bo po odločitvi Janševe vlade v prihodnjih štirih letih kupila veliko sodobnega orožja in opreme.

Ministrstvo za obrambo in njegov poveljnik Matej Tonin se ne bi mogla bolj zmotiti. S tega stališča je ministrovo zatrjevanje o tem, kako bo Slovenija skupaj s svojimi mogočnimi zavezniki rešila vse in vsakogar, s katerimi je v času vojaške misije sodelovala v Afganistanu, zelo neprepričljivo.

Iz poraza zahodnih sil, ki se je v resnici napovedoval že dlje, se nismo naučili veliko. Slovenija bo po odločitvi Janševe vlade v prihodnjih štirih letih kupila veliko sodobnega orožja in opreme. Za to bo odštela visok znesek 780 milijonov evrov. Velik del tega so stroški oklepnikov. Slovenija naj bi tako vzpostavila dve srednji bataljonski bojni skupini, ravno pravšnji za patruljiranje po kakšni oddaljeni puščavi. Sodelovanje v mednarodnih misijah je sicer še vedno eden izmed ciljev razvoja slovenske vojske. Po načrtih naj bi bilo do 10 odstotkov njenega kopenskega dela vedno pripravljenih za sodelovanje v mednarodnih operacijah. Vprašanje je le, kam nas bodo poslali naslednjič.

A v resnici gre vseskozi za denar. Vojska ne prinaša ne miru in ne stabilnosti, še najmanj pa demokracijo, države, njenih institucij ne oblikujejo vojaki, ti imajo puške, mir se gradi brez njih, ne od zunaj, pač pa od znotraj, z voljo ljudi, ki živijo v teh razrušenih svetovih. Sedaj bo vse drugače. Talibi so v Kabul vkorakali s puškami v eni roki in islamističnim fundamentalizmom v drugi.

V Sloveniji je, kot so zapisali pri STA, za zdaj 48 oseb iz Afganistana, ki imajo status mednarodne zaščite, postopki potekajo še za 46 prosilcev, 120 pa jih je izrazilo namero za vložitev prošnje. To število se bo v prihodnjih mesecih povečalo. Naša država je v zadnjih desetih letih, tako so pač presodili uradniki, v »mirni in varni Afganistan« na silo vrnila 24 njegovih državljanov.