V iskanju vode

Slovensko obalo v poletnih mesecih prizadene pomanjkanje pitne vode. Reka Rižana, ki velja za glavni vodni vir za rižanski vodovod, napaja vse štiri obalne občine, a zmore zadovoljiti le tretjino njihovih potreb. Lani se je tako na seznamu pomembnih naložb spet znašel projekt oskrbe prebivalstva na območju slovenske Istre in kraškega zaledja s pitno vodo. Osrednja točka predvidene rešitve naj bi bila gradnja vodne akumulacije, ki bi jo pridobili z zajezitvijo Suhorce in Padeža sredi Vremske doline. Ena od ozkih dolin, ki segajo na območje Brkinov, bi bila tako potopljena za nekaj deset metrov visoko pregrado, z vodo, ki bi se tam nabirala čez zimo, pa bi zadovoljevali vse dodatne potrebe obalnih in nekaterih kraških občin. A projektu odločno nasprotuje civilna pobuda Ohranimo Brkine, pri kateri rešitev vidijo v povezavi vodovodov, ki že delujejo – kraškega, ilirskobistriškega in rižanskega. Naložba ministrstva je ocenjena na 133 milijonov evrov, predlog pobude na slabih 50 milijonov.

Zapleti so se začeli lani ob nastopu nove vlade, ko se je ta odločila preklicati javno naročilo za študijo o najboljši rešitvi za nadomestni vodni vir. »Ministrstvo se je enostransko odločilo in preprosto začelo postopek,« razlaga predstavnik pobude Ohranimo Brkine Mario Benkoč. »Javna razgrnitev pobude je prišla do nas povsem po tihem šele teden pred koncem postopka, a nam ga je uspelo podaljšati za mesec dni, da smo lahko podali tudi pripombe in smernice k projektu.« Vlada je nato prejšnji teden na dopisni seji sprejela državni prostorski načrt za oskrbo slovenske Istre in kraškega zaledja z vodo.

Z zajezitvijo dveh potokov, ki tečeta po osrčju neokrnjene narave Brkinov in na območju regijskega parka Škocjanske jame, ki ga Unesco uvršča med svetovno naravno in kulturno dediščino, kjer imamo zaščiteno podzemno mokrišče in je v neposredni bližini območje Natura 2000, bi povzročili neizmerno škodo območju s statusom, kakršnega najdemo le še na 24 območjih na svetu, so bili v pripombah k projektu kritični predstavniki pobude. Zajezitev »bi uničila neokrnjeno naravo, habitate več zaščitenih živalskih in rastlinskih vrst, ogrozila svetovno dediščino in potencialno vplivala na izgubo Unescovega statusa, povzročila sprembo mikroklime, na velikem vodovarstvenem območju postavila omejitve za sadjarstvo in kmetijstvo, zmanjšala turistični potencial Brkinov in Vremske doline ter bistveno vplivala na kvaliteto bivanja tamkajšnjih prebivalcev,« so zapisali. Voda, ki bi jo prebivalci dobili z zajezitvijo, pa bi bila povrhu slabe kakovosti.

Zapletlo se je tudi pri protokolu, ki se dotika sporazumov z Unescovo mednarodno komisijo. »V zvezi z nameravanimi posegi se je vedno treba obrniti na center za svetovno dediščino v Parizu, na podlagi tega so podane smernice za presojo vplivov na okolje,« razlaga direktor Parka Škocjanske jame Stojan Ščuka. »A tukaj so na ministrstvu in v vladi vse obrnili na glavo in se takoj lotili sprejetja načrta, kar jim zdaj omogoča pridobivanje gradbenega dovoljenja.« Tudi pri pridobivanju gradbenega dovoljenja bo potrebna presoja vpliva na okolje, a je izključitev Unescove komisije zagotovo slaba popotnica za ohranjanje območja na seznamu svetovne naravne in kulturne dediščine. »Zdi se mi neodgovorno s strani države, da ogrožamo naravno dediščino, s kakršno se lahko ponaša malo držav na svetu.«

Zakaj se torej vlada na vse pretege, kljub pozivom številnih pobud in večjega dela stroke, celo v nasprotju s sklepom državnega sveta, naj ponovno preuči najprimernejšo rešitev, trudi izpeljati omenjeni projekt? V pobudi Ohranimo Brkine sumijo, da zato, ker bi ta zagotavljal cenejši vodni vir kot njihov predlog – in to predvsem za gospodarstvo. »Transportirala bi se surova voda, ki bi jo nato rižanski vodovod prečistil in dal naprej v omrežje – vodovod bi imel strošek čiščenja in predaje vode v omrežje, ne pa amortizacije, razen ko gre za že obstoječe omrežje,« pove Benkoč. »Pri našem predlogu se pojavi vprašanje amortizacije, ki bi jo morale plačevati občine, rižanski vodovod pa bi že dobil čisto vodo, kar bi pomenilo višjo odkupno ceno – to pa bi vplivalo tudi na ceno vode. Za gospodinjstva se to ne bi pretirano poznalo, a za gospodarstvo, ki porablja večje količine vode, bi bil delež lahko večji.«

Ena večjih porabnic vode na slovenski obali je recimo Luka Koper.