Puške na oratoriju

Spoštovana ga. Monika Weiss, Mene in mojega otroka ste zelo vznemirili s svojo objavo. Otrok nikakor ne more verjeti, da lahko nekdo razmišlja tak ’hudobno’ in težko mu razložim, da žal tudi ’taki’ obstajajo. Tudi moj otrok je namreč sodeloval na tem oratoriju. Bil je navdušen in počutil se je varno!

Postavljam pa vam vprašanja iz svojih razmišljanj: Če bi bili na obisku gasilci, policaji, reševalci, itd., tako kot so redno v šolah, bi bilo vse v redu, kajne? In mirno ter ponosno bi poučevali naše otroke in razkazovali vse osnovne pripomočke, pa se nihče ne bi razburjal, da jih ’novačijo’ v kaki skriti, zarotniški navezi z navedbami vseh mogočih političnih veljakov?

A slovenska vojska bi se morala pa skrivati pred ljudmi? Bi morala namesto redne opreme uporabljati raje ... metle in skiroje? ... za vzdrževanje državnih meja? Za odganjanje sovražnika? Za pomoč policiji pri beguncih?

Oprostite skrajnosti, prosim.

Ali pa bi mogoče morala slovenska vojska vso opremo poskriti v kakšna nedostopna skladišča? Morda pa za vas slovenska vojska sploh ne bi smela obstajati? Povejte: Bi se morala skrivati tudi ob naravnih nesrečah? Ob hudih poplavah, potresih, neurjih, ko so vojaki vedno na razpolago? Ob reševanju življenj s helikopterji?

Ob mednarodnih mirovnih misijah?

Dejansko ne vem in ne razumem, kaj se skriva za vašim ozko usmerjenim, uporniško-političnim pogledom. Krepko namreč dvomim, da bi zaradi takega počitniškega vojaškega obiska nekdo že pri rosnih najstniških letih vstopil v vojsko.

Če so s tem kratkim obiskom pridobili spoštovanje do poklica, pa je to kvečjemu dobro. Do odraslosti pa je še daleč.

Otroci so se na oratoriju imeli prijetno, bili so navdušeni in zadovoljni.

Torej Bogu hvala.

Blagoslovljen teden želim vsem na Mladini.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.