Borut Mekina

10. 9. 2021  |  Mladina 36  |  Politika

Šest prašičev za osamosvojitelje

Predsednik vlade Janez Janša je razglasil, katera dva dogodka iz osamosvojitvene vojne sta bila po njegovem mnenju najpomembnejša

On že ve: Janez Janša na proslavi ob 30-ti obletnici zavzetja vojaškega skladišča JLA v Borovnici, »kjer je bilo zaplenjenega več orožja, kot ga je zaplenila partizanska vojska v Sloveniji v drugi svetovni vojni«.

On že ve: Janez Janša na proslavi ob 30-ti obletnici zavzetja vojaškega skladišča JLA v Borovnici, »kjer je bilo zaplenjenega več orožja, kot ga je zaplenila partizanska vojska v Sloveniji v drugi svetovni vojni«.

V skladu s tradicijo, ki jo je zahodna civilizacija prevzela od starih Grkov, naj bi bilo najvišje na lestvici človekovih vrlin opravljanje tako imenovanih junaških dejanj. Starogrška lestvica plemenitih dejanj ima neko logiko. Plemenitost ravnanja je denimo v obratnem sorazmerju s koristmi, ki jih človek pridobi v zameno za neko dejanje oziroma delovanje. Delo – fizično ali intelektualno – je bilo recimo v tej tradiciji vredno najmanj. Nekoč so bili sužnji tudi pisarji. Malce več je bilo vredno ustvarjanje, recimo kiparjenje ali pisanje pesmi. A težava s to dejavnostjo je bila, kot so opisovali grški filozofi, da za njo ostajajo materialne sledi. Kipar si pomaga s kamnom, pesnik ali pisatelj ubira bližnjice do slave z rabo papirja. Najbolj znan grški filozof Sokrat verjetno zaradi tega ni pisal, ampak je zgolj govoril.

Največ vredna človekova dejavnost naj bi potemtakem bilo politično delovanje, predvsem zato, ker so ljudje prisiljeni pomen nekaterih plemenitih političnih dejanj ohranjati pri življenju z obujanjem spomina, torej z govorom, brez vsakršnih zemeljskih pomagal. Tako je bilo vsaj pred dvema tisočletjema, ko še ni bilo televizije. Nekako v to kategorijo so v antiki uvrščali tudi junake.

Junaška dejanja so bila tista, pri katerih je vojak tvegal ali dal življenje, ne da bi v zameno karkoli pričakoval, idealno so morala biti takšna dejanja storjena v trenutku, ko je junak mislil, da ga nihče ne opazuje. To staro razumevanje plemenitih dejanj se je deloma ohranilo vse do današnjih dni. Tako rekoč contradictio in adiecto je, če danes kdo povzdiguje plemenita dejanja, ki jih je človek storil zaradi nagrade.

Predsednik vlade je za najpomembnejša dogodka osamosvojitve izbral dva izmed najspornejših. Dva, ki nam ne bi smela biti v ponos.

To je teorija, sedaj pa preidimo k praksi: predsednik vlade Janez Janša se je prejšnji teden v Podstrmcu pri Borovnici udeležil slovesnosti ob 30. obletnici »logistične akcije stoletja«, so sporočili iz vlade. Osemindvajsetega junija 1991, drugi dan oboroženih spopadov v vojni za Slovenijo, je 23 pripadnikov izvidniškega voda brigade Moris pod poveljstvom Antona Krkoviča zavzelo skladišče orožja. Janša je na slovesnosti dejal, da sta bila v času vojne za Slovenijo dva glavna dogodka, ki sta bistveno vplivala na takratno dogajanje. Prvi je bila sestrelitev helikopterja nad Ljubljano. »Do takrat je veljalo, da smo nemočni pred napadi iz zraka in da lahko z nami delajo, kar hočejo, ker imajo prevlado v zraku,« je dejal. Drug pomemben dogodek pa je bilo zavzetje skladišča JLA pri Borovnici, »kjer je bilo zaplenjenega več orožja, kot ga je zaplenila partizanska vojska v Sloveniji v drugi svetovni vojni«.

Iz osamosvojitvene vojne je Janša tako izbral dva najpomembnejša dogodka bolj v smislu »eksplozije« ali gmotne vrednosti. Za povrhu je izbral tudi dva zelo sporna dogodka, ki nam ne bi smela biti v ponos. Glede sestreljenega helikopterja je sicer že veliko znanega: kot se je izkazalo kasneje, so teritorialci pod poveljstvom Antona Krkoviča iz stolpnice na Trgu republike tedaj sestrelili neoborožen helikopter tipa gazela, ki je prevažal kruh, namenjen pa je bil v vojašnico na Vrhniki. Pri sestrelitvi sta umrla tehnik letalec Makedonec Bojanče Sibinovski in pilot Toni Mrlak, ki je takrat že nekaj časa tajno sodeloval s teritorialno obrambo, koordiniral in izpeljal pa naj bi prestop helikopterskih posadk gazel na slovensko stran. Skratka, akcija sestrelitve helikopterja je bila vsaj napaka in nič kaj plemenitega. Kaj pa zavzetje skladišča orožja?

© Tomaž Lavrič

Osemindvajsetega junija 1991 je specialna brigada Moris res zavzela največje, tako imenovano strateško skladišče JLA v Sloveniji, pri čemer je bil ranjen le en človek – poveljnik enote, ki je skladišče varovala. Ko je bežal, oblečen v športno obleko, ga je v zadnjico zadela krogla iz ene izmed pušk teritorialcev. Pripadniki tako imenovane Krkovičeve skupine so res zavzeli skladišče in s tem zasegli ogromno orožja, a kot je že pred leti za Mladino razkril Miha Butara, tedanji poveljnik teritorialne obrambe za ljubljansko pokrajino, na samo dejanje ne bi smeli biti preveč ponosni. »Kaj vse se je tam dogajalo in kako smo stvari reševali, je dolga zgodba,« je Butara povedal leta 2016. »Vse je bilo malce konfuzno, prišli so recimo fantje iz Krkovičeve skupine in začeli sami od sebe vlamljati v objekte, izginilo je veliko ostrostrelnih pušk, specialnih pušk, avtomatov, še najbolj ’smešno’ pa je, da so zaradi svojega neznanja pobirali tudi merilne naprave iz minometov, tako da so ti postali neuporabni. Orožje smo potem poskusili transportirati enotam po Sloveniji. Koliko ga je izginilo, kam je odšlo, ne vem. Sam sem sicer zahteval popis vsega, kar je ostalo, in popis, kam gre to orožje. Vsi nad tem niso bili navdušeni.«

Ko je bil Butara obveščen, kaj se dogaja v Borovnici in da tam vlada popoln kaos, je tja poslal izvidniško skupino, v kateri je bil tudi Ludvik Zvonar. Ta je kasneje v trilogiji V imenu države, ki sta jo napisala Matej Šurc in Blaž Zgaga, takole pojasnjeval kaotične razmere: »V skladišču, ki je bilo doslej vzorno urejeno, je vladal obupen nered. Prej je bilo orožje shranjeno na paletah, vsaj štiri metre visoko, plenilci pa so odpeli varnostne trakove, se naslonili na ohišje in vse je zgrmelo po tleh. Izginilo je več kot sto pištol za 3. brigado TO. Ukradli so vseh dvaintrideset ostrostrelskih pušk. Pogrešali smo tudi avtomatske puške Kalašnikov. V tisti zmedi nismo mogli ugotoviti natančnega števila. Zmanjkalo je vseh devetdeset puškomitraljezov M-72. Po tleh so bile razmetane prazne usnjene torbice, daljnogledov, ki bi morali biti v njih, pa ni bilo nikjer. Ocenil sem, da so skladišče oropali pripadniki specialne brigade Moris in odpeljali za vsaj dva ali celo tri sedemtonske tovornjake orožja.«

Elita tako imenovanih slovenskih osamosvojiteljev uživa znatne privilegije. Vse to je tudi indic, da morda njena dejanja pred 30 leti niso bila tako plemenita.

Krkovič se seveda dogodka ne spominja tako. A leta 2016, ko je predsednik države Borut Pahor njegovi skupini teritorialcev za omenjeno akcijo podelil državno priznanje, je v intervjuju za Top TV sam mimogrede in ne namenoma razkril vzgibe, ki so ga pri tem vodili. Voditelju Vladimirju Vodušku je kot zanimivost o nekdanji armadi dejal, da so tedaj v omenjenem skladišču vojaki JLA imeli tudi prašičjo farmo, v kateri je bilo 120 prašičev. Ko so njegovi vojaki skladišče zavzeli, so prašiče oddali v klavnico, v Emono, je razložil. Nato pa dodal, da se še točno spomni, kaj je tedaj rekel direktorju Emone: »Po splošnih uzancah obnašanja, kot pravimo, če denarnico najdeš in jo pošteno daš lastniku, bi lastnik moral biti pošten in reči, 10 odstotkov je vaših. Jaz nisem šel na 10 odstotkov, to bi bilo 12 prašičev, ampak šest. Obljubite mi, direktor, ko bo vojne konce, brigadi Moris pripada vsaj šest prašičev, pripravljenih za piknik,« je zahteval Krkovič. A tedanji direktor Emone je besedo snedel in Krkovič mu je to seveda zameril. Njegova brigada za svojo akcijo stoletja tako ni dobila provizije. Vsaj ne takrat, leta 1991, in ne v obliki prašičev.

© Tomaž Lavrič

Po starogrški definiciji ni treba, da je junak oborožen. Kar šteje, je vzgib za trenutno odločitev. In ta ne sme biti kratkoročne narave: junak tvega življenje, malo mu je mar za denar ali zlato. Ali svinje, kakopak. Celotna elita tako imenovanih slovenskih osamosvojiteljev, ki že desetletja drug drugega kujejo v zvezde, zaradi desetdnevne vojne uživa znatne privilegije in žanje tako imenovani politični kapital. Vse to je tudi indic, da morda njena dejanja pred 30 leti niso bila tako plemenita. Vendar to ne pomeni, da med osamosvojitveno vojno ni bilo pravih junakov.

Pred 30 leti se je konec koncev osamosvojitev začela s tako imenovanimi pekrskimi dogodki. Triindvajsetega maja 1991 se je v učnem centru teritorialne obrambe usposabljala prva generacija slovenskih nabornikov. Ker je JLA hotela preprečiti nastanek Slovenske vojske, je proti učnemu centru poslala izvidnike. Teritorialci so dva izmed njih ujeli in ju čez čas izpustili, temu pa je sledila eskalacija. Vojska je tedaj prvič na ulice poslala oklepna vozila. A tanki T55, ki jih je JLA poslala proti »obrambnemu domu«, kot domačini imenujejo učni center, niso prispeli na cilj. Ko so zapeljali v kraj, so štirje mladi fantje iz Radvanja, tedaj še v rosnih dvajsetih letih in brez oborožitve, izpeljali spontan manever. Usedli so se pred tanke na Begovi ulici in jim preprečili nadaljevanje poti. Nobeden od omenjenih štirih danes za to svoje dejanje ničesar ne zahteva, vsi so imeli ali še imajo navadne službe in nobeden od njih ni znan kot osamosvojitelj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.