Avtomobilski protesti

N’toko je v zadnji številki Mladine (24.9.2021) problematiziral nespreten odziv opozicije na nedavne proticepilske proteste v Ljubljani. Takole zaključuje svoj sestavek naš cenjeni raper: »Naloga levice ni norčevanje iz zmedenih odzivov ljudi. Razumeti mora trenutni družbeni krč ter skupaj z ljudmi poiskati prehod v racionalnejšo in humanejšo družbeno ureditev – prehod, v katerega lahko verjamejo tudi sredini protestniki«. Njegov uvid je vsekakor luciden in daljnoviden, vendar terja nadaljnji razmislek. Namreč, aktualna družbena polarizacija med zagovorniki in nasprotniki cepljenja je vsepovsod že stalnica, pri nas še posebej zaskrbljujoča ravno zaradi klecajoče demokracije, za katero je zaslužna janšistična falanga. Ravno tega nam je še treba pred bližnjo predvolilno kampanjo, odpiranja nove ideološke fronte namreč! Najhujše, kar se strankam KUL v tem trenutku lahko zgodi, je izenačevanje z represivno koalicijo, kar se v mentalnem horizontu deprivilegiranih, ponižanih in razžaljenih nasprotnikov epidemioloških ukrepov, tistih, ki so izobčeni in odrinjeni na sam družbeni rob, ravno zaradi nespametne opozicijske komunikacije, pojavlja kot očitek: »Saj so vsi isti, v parlamentu nam kroji usodo 90 krokarjev, dol z njimi!«.

V resnici je takšna situacija za opozicijo lahko priložnost, ne nujno neizogibno zlo. Ob tem se velja spomniti na kanadskega psihologa Boba Altemeyerja, ki je že pred desetletji poročal o uspešnem delovanju forumov oz. društev, ki jih je oblikovala civilna družba, sestavljena iz ateistov in zelo konservativnih vernikov. Namen njihovega delovanja ni bila indoktrinacija ali prepričevanje drugače mislečih, temveč doseganje razumevanja, vživljanja, tiste »aha« izkušnje, doživljanja večje stopnje povezanosti, premagovanja predsodkov, ki ga prinaša tak pristop. Skratka povezovanje različnih. Pa je kaj takega sploh mogoče, so učinki lahko trajni in za obe strani koristni? Očitno že, če obrišemo prah z dokazano učinkovitih terapevtskih metod in pristopov skupinske dinamike, ki jih ponuja humanistična in socialna psihologija že od sredine prejšnjega stoletja naprej in katere je žal dodobra prekrila družbena amnezija. Rogersova nedirektivna terapija, izkušnje t.i. pozitivne psihologije, pa treningi senzitivnosti, t.i. skupine srečanj (encounter groups), metode skupinskega reševanja problemov in redukcije intergrupnega konflikta, bi lahko bila orodja tudi za širšo družbeno transformacijo.

Nič ni bolj povezovalnega (če uporabimo priljubljeno krilatico našega »precednika«), kot sodelovanje pri skupnem cilju v konkretnih projektih. Nenazadnje aktualna politična situacija prav kliče po iskanju skupnega imenovalca v zelo različnih družbenih segmentih. Zakaj opozicija ne bi ponudila roke temu najbolj prizadetemu delu civilne družbe? Zakaj ne organizirati srečanj, razprav, okroglih miz, zakaj ne oblikovati delovnih skupin, sestavljenih iz predstavnikov opozicije in nasprotnikov vladnih epidemioloških ukrepov? Zakaj pri izvedbi teh pristopov ne angažirati psihologov, sociologov, komunikologov? Zakaj ne povabiti recimo Društva psihologov Slovenije ali Slovenske krovne zveze za psihoterapijo k sodelovanju? Saj je nenazadnje med opozicijskimi politiki in nasprotniki epidemioloških ukrepov toliko skupnega. Vodja sedaj še marginalne stranke Resni.ca in pobudnik protesta, Zoran Stevanović, se je v intervjuju zaklinjal, da res nikoli ne bo sodeloval z Janšo. Nasprotniki ukrepov proti Covid-19 se prav tako kot opozicija zavzemajo za krepitev javnega zdravstva, socialno pravičnost, so proti korupciji in prevladi globalnega kapitala. Veliko več je torej skupnega, kot različnega, zato ni pravega razloga za komunikacijski mrk. Ali kot bi dejal žal že pokojni ameriški rocker Tom Petty: »The future is wide open«.