Pekel. In kar traja.

Ko se je 63-letni Jože Kosem prebudil iz spanja, se je njegova mora šele začela. Bil je strt in povsem brez moči, komajda se je lahko premaknil, počutil se je, kakor da bi ga kdo pretlačil v čežano – toda kdo? In kdaj? Ni se mogel spomniti, misli so se mu razbile v tisoče črepinj, ki so se mu zapičile v možganovino; glavobol je bil neznosen. S težavo je razprl veke, zlepljene od dolgega spanca, in se skozi slepečo svetlobo bledikastih luči trudil, da bi izostril nejasne obrise okoli sebe. Ležal je na bolniški postelji, priklopljen na množico aparatov, ki so spremljali in podpirali njegove življenjske funkcije; okoli njega so stali zdravniki in medicinske sestre, vsi odeti v futuristične skafandre. Skušal je spregovoriti, pa je iz sebe spravil zgolj nemočno klokotanje; hotel je dvigniti roko, pa ni zmogel.