Luka Volk

8. 10. 2021  |  Mladina 40  |  Družba

»Marš iz naših maternic«

Člen slovenske ustave, ki katoliški cerkvi in nekaterim njenim privržencem še vedno povzroča težave

Borec za pravo slovensko družino, poslanec SDS Branko Grims

Borec za pravo slovensko družino, poslanec SDS Branko Grims
© Borut Krajnc

Kdorkoli je prejšnjo soboto pomotoma zataval pred župnijsko cerkev sv. Jakoba v Ljubljani, ga je pričakal sila nenavaden prizor: nekaj sto ljudi z barvnimi baloni, slovenskimi zastavami in transparenti v rokah je ob pomoči mikrofona poskušalo prisluhniti bitju srca v maternici nosečnice. Ušesa je napel tudi Aleš Primc. Skozi zvočnike je zadonel zvok, podoben utripu, in čeprav je bilo povsem očitno, da gre za posnetek, so bili udeleženci nad njim naravnost navdušeni – celo tako, da so ob njem začeli ritmično ploskati. »Bravo, kako je živa!« je evforijo za trenutek prekinila vodja tega nenavadnega shoda Urša Cankar Soares. Če še vedno ne veste, kje točno ste pristali – na že drugem Pohodu za življenje.

Da je nujno »izbrati življenje«, sta z udeležbo na prireditvi potrdila tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore in tajnik Slovenske škofovske konference Tadej Strehovec, med drugim znan po izjavi, da bi morale ženske donositi otroka, čeprav bi bile zaradi tega življenjsko ogrožene.

Iz stranke NSi, katere predsednik je pred parlamentarnimi volitvami menil, da bi bilo splav treba omejiti, se je dogodka ponovno udeležila Tadeja Šuštar Zalar, namesto poslanke SDS Alenke Jeraj, ki je udeležence lani razveselila s svojo poezijo, pa je tokrat barve stranke zastopal Branko Grims. Na shodu je bilo opaziti tudi poljskega veleposlanika v Sloveniji Krzysztofa Olendzkega.

Slovenska katoliška cerkev in nadškof Stanislav Zore imata do pravice do splava ostro in odklonilno stališče /

Slovenska katoliška cerkev in nadškof Stanislav Zore imata do pravice do splava ostro in odklonilno stališče /
© Borut Krajnc

Petinpetdeseti člen slovenske ustave sicer jasno določa, da je v naši državi odločanje o rojstvu otrok svobodno – da je to avtonomna pravica žensk, ki zanosijo. A »nasprotniki pravice do abortusa se močno trudijo, da bi spodnesli ustavne temelje pravice do abortusa,« razlaga psihologinja Metka Mencin, ki je bila pred leti dejavno udeležena v prizadevanjih za vpis 55. člena v slovensko ustavo. »Javnost – in same sebe – poskušajo prepričati, da ustava sploh ne govori o pravici do abortusa. Pri tem brez kakršnegakoli nelagodja ignorirajo dejstvo, da je bila skupaj z ustavo sprejeta tudi obrazložitev, po kateri med pravice, ki izhajajo iz svobode odločanja o rojstvu otrok, sodi tudi pravica ženske do umetne prekinitve nosečnosti in dolžnost države, da zagotovi možnosti za uresničevanje te pravice.«

Kadar domača »pro-life« gibanja obupajo nad trditvijo, da pravica do splava sploh ni zapisana v ustavi, jo poskušajo nekako izpodbiti s 17. členom, torej z določbo o nedotakljivosti človeškega življenja. A »tudi v tej argumentaciji mirno spregledajo bistveno dejstvo: da tako kot v mednarodnih pravnih aktih tudi v slovenskem pravnem redu pravno subjektiviteto pridobimo z rojstvom in ne s spočetjem«. Z lastno interpretacijo zakona poskušajo torej upravičiti zahtevo, da se splav obravnava kot uboj. »Od tu do prepovedi abortusa ali vsaj omejevanja dostopnosti pa ni niti četrt koraka, naj še tako zatrjujejo, da to ni njihov cilj.«

Omejevanje dostopnosti splava je sicer v drugih državah vodilo zgolj v to, da ženske rešitve za neželeno nosečnost iščejo drugod – ali v tujini ali na črnem trgu, pri čemer lahko tvegajo tudi svoje zdravje, če ne celo življenje.

Čeprav je recimo na Poljskem legalno opravljenih splavov zelo malo, jih je po nekaterih podatkih nelegalno opravljenih tudi do 200 tisoč vsako leto. V ameriški zvezni državi Teksas, kjer so nedavno sprejeli zakon, ki prepoveduje splav po šestih tednih nosečnosti, se ženske odločajo za opravljanje splava v drugih zveznih državah, poraslo pa je tudi zanimanje za medikamentozni splav, čeprav bo dostop do tega prav tako dodatno omejen še pred koncem leta.

Nujno je poudariti, da pri Pohodu za življenje in podobnih gibanjih, pogosto s strankarskim ali cerkvenim zaledjem, ne gre preprosto za izražanje mnenja, še manj za podporo ženskam, ki se znajdejo v stiski, je jasna Metka Mencin. »Predvsem gre za pritisk na politične odločevalce, kar lahko določena strankarska kombinatorika prevede v izrazito restriktivne in diskriminacijske politike. Bojim se, da nismo prav daleč od tega – dejstvo, da predsednik slovenske vlade igra vlogo odvetnika orbanovske politike in da odkrito občuduje tudi madžarsko pronatalitetno politiko, je vsekakor dodaten razlog za upor.«

In upor je bil – v bran svobodnemu odločanju o rojstvu otrok je tisto soboto v Ljubljani potekal protiprotest. »Cerkev in država, marš iz naših maternic,« je pisalo na enem izmed transparentov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.