»V zadnjih dveh letih smo se lahko prepričali v motivacijske zmogljivosti strahu«

Sociologinja dr. Jana Javornik v posebni številki Mladine MISLITI EPIDEMIJO o tem, da je pojav neznanega, grozečega virusa sprožil najbolj elementarne oblike strahu

Ukrepi za blažitev pandemije so izziv sodobnega sveta, ker zahtevajo premik v vedênju, pravi sociologinja dr. Jana Javornik, ki je o tej temi spregovorila v posebni številki Mladine MISLITI EPIDEMIJO. "V zadnjih dveh letih smo se lahko prepričali v motivacijske zmogljivosti strahu. Pojav neznanega, grozečega virusa je sprožil najbolj elementarne oblike strahu. Ko se je neustavljivo približeval Sloveniji, smo na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, kjer sem takrat vodila resor visokega šolstva, uvedli elektronski predal za komunikacijo s sfero, ki smo jo pokrivali. Vsega nekaj ur po objavi naslova se je vanj vsula neobvladljiva množica vprašanj tisočerih prebivalk in prebivalcev Slovenije. Ta so, drugo za drugim, izrisala pristno človeško stisko in strah – nosečnic, staršev in starih staršev; učiteljic: kako zaščititi zdravje otrok in vnukov; organizatorjev turističnih potovanj: kako zagotoviti obstoj podjetja in zaposlenih; oseb, ki so obtičale v tujini in so se želele vrniti domov," je dejala. 

"Kadar odločevalske strukture strahu med prebivalstvom ne jemljejo resno, ga ne obravnavajo ali ga celo javno zasmehujejo in diskreditirajo, pandemije ponudijo idealno priložnost za pojav množične histerije. v sociologiji tak pojav opredelimo kot prenos kolektivne iluzije grožnje, ki nastane zaradi strahu."

Dr. Jana Javornik,
sociologinja

Javornik meni, da nas je elementarni strah pred neznanim virusom mobiliziral, da smo prilagodili vedênje novim epidemiološkim razmeram. "Vendar redki voditelji razumejo, da ima to omejen motivacijski rok trajanja. Če nas je prvi val brez izjeme ujel nepripravljene, smo s prvimi izkušnjami z virusom razširili spoznavna polja, nadgradili ali uvedli ukrepe, protokole in sisteme spremljanja in upravljanja epidemije. Evolucija znanja in sociokulturna dinamika prvega vala pandemije sta spremenili tudi naša pričakovanja: bolje informirani, nekateri zaradi osebne izkušnje z virusom, drugi zaradi bogatejše znanstvene in medijske slike virusne pojavnosti, smo strah zamenjali z drugimi čustvi. Posodobili smo naše dojemanje tveganja in s tem pripravljenost slediti vladnim in strokovnim priporočilom."

Pri oblikovanju ukrepov so epidemiološki modeli močno orodje za napovedovanje širjenja bolezni, a le kadar je človeško vedênje stabilno in predvidljivo. Večina jih namreč ne vključi sprememb, ko začnemo ljudje svoje vedênje prilagajati osebnim okoliščinam, ocenam osebnih koristi glede na stroške oz. izgube. "Naše ocene tveganja namreč sledijo tipični krivulji učenja. Prvi val je prežemal strah; zaznava resne grožnje in tveganja je spodbudila množično sodelovanje, saj smo ocenjevali, da bi bilo nasprotno lahko usodno za preživetje tako nas samih kot nam pomembnih drugih. Z izkušnjami so se naše zaznave tveganja bodisi utrdile bodisi moderirale, zato v drugi ter vse nadaljnje valove vstopamo z nadgrajenimi modeli in prilagoditvami osebnih ocen tveganj, s tem pa sprejemljivosti ter upoštevanja priporočil in ukrepov," še piše sociologinja. 

"Epidemija kot kolektivni fenomen zahteva (re)akcijo na kolektivni ravni. Zato vidim zanemarjanje in nerazumevanje nelinearnosti človeškega vedênja kot točko preloma v upravljanju epidemije v Sloveniji. Pojemanje kolektivnega in razraščanje osebnega strahu sta namreč pogosta dejavnika vzpona kolektivnega razmišljanja oz. množične histerije ob pojavu cepiv in cepljenja."

Več preberite v novi posebni številki MLADINA ALTERNATIVE: MISLITI EPIDEMIJO, ki je že na voljo na vseh prodajnih mestih in v naši spletni trgovini.