»Ali obstaja življenje po covidu?«

Filozof dr. Mladen Dolar v posebni številki Mladine MISLITI EPIDEMIJO o tem, da bi covid spričo pandemične grožnje pri vseh moral sprožiti mehanizme nove kolektivnosti in solidarnosti, se v tej točki vse prej kaže kot katalizator razpadanja skupnega sveta

Se še spomnite februarja 2020? Dobro leto in pol bo tega, a videti je kot podoba nekega drugega časa, davno minulega, nepovratnega, je zapisal filozof  dr. Mladen Dolar v posebni številki Mladine MISLITI EPIDEMIJO. "Saj ne da ne bi bili tudi takrat zagatni in kaj malo spodbudni časi, a vnazaj so videti kot izgubljeni paradiž. Polne dvorane, polne predavalnice, polni lokali, mravljišče popotovanj, tesna druženja, izmenjava in živi stik. Kot slike v barvah, ki so v zadnjem letu in pol zbledele, kot da imamo opraviti le še z nekakšnimi sencami preteklosti, ki je bila v primerjavi toliko bolj realna. Po navadi so stare fotografije obledele, sedanjost pa je pisana in barvasta, a zdaj je obratno, sedanjost je videti kot puščobna podoba komaj pretečene žive preteklosti. Še nedolgo nazaj smo bili bolj živi, kot smo zdaj, kot da bi postajali sence samih sebe, in sence se podaljšujejo, kot se podaljšuje čas. Resda so ukrepi vsaj za zdaj močno omiljeni v primerjavi s prejšnjo jesenjo, a kljub temu nad vsem visi mora in grožnja, covid je še vedno glavni junak vseh naslovnic."

"Obdobje covida je videti in čutiti takšno, da je vnazaj težko določiti njegove meje; komaj še pomnimo začetek, občutek je, da je bilo tu že davno, tako rekoč od nekdaj z nami, vnaprej pa mu tudi ni mogoče začrtati meja in videti konca, vleče se v nedoločno prihodnost kot koprena, ki prekriva vse druge napovedi in načrte. Ali obstaja življenje po covidu? In konec koncev, ali je zares obstajalo življenje pred covidom ali pa je bolj stvar neke negotove vnazajšnje blodnje in fantazije? Pravijo, da je najpogostejši simptom, ki velikokrat ostane še dolgo časa po prebolelem covidu, t. i. brainfog, megla v glavi, možganska megla, nemožnost koncentracije, pozabljivost, raztresenost, nefokusiranost, begotnost misli. Videti je, da so covid dobili le nekateri, ta stranski učinek brainfog pa smo pokasirali vsi, ne glede na obolevnost. Univerzalizirani brainfog, edina dobrina, ki je v teh časih demokratično distribuirana," je podaril Dolar.

"Po navadi so stare fotografije obledele, sedanjost pa je pisana in barvasta, a zdaj je obratno, sedanjost je videti kot puščobna podoba komaj pretečene žive preteklosti."

Mladen Dolar,
filozof

"Po vsem tem covidnem času (fraza bo prišla v slovar, covid ima to čudno lastnost, da aficira in kvalificira čas, po Biti in času se obeta še Covid in čas), ki se nedoločno razteza vnazaj in vnaprej, sta dve glavni reakciji natanko nasprotni: neskončna utrujenost in nakopičeni gnev. Utrujenost, izčrpanost, naveličanost – ne preprosto kot razširjeno psihološko stanje, temveč kot strukturni protipol iztirjenosti, ko jo prinaša covid, kot družbeno nujni afekt, ne posamezna šibkost. Po tej plati pa gre tu za svojevrstno podaljšanje, razširitev, zaostritev in posplošenje depresije, ki je v zadnjih tridesetih in več letih kot bolezen postala neznansko razširjena; dosegla je tako rekoč pandemične globalne razsežnosti, leta pred covidom (kot njegov napovednik?), njen spektakularni vzpon pa nekako fatalno sovpada in se križa z vzponom neoliberalizma. Depresija je splošni protipol neoliberalizma. Tudi pri depresiji velja spontano razumevanje, da gre za individualno tegobo, kjer je zanjo vsak sam kriv, tako kot je sicer pač vsak sam kriv za svoje neuspehe v divjini kompetitivnosti, kaj malo pa se razmišlja o depresiji kot nujni formi afekta, ki jo masivno proizvaja nov zasuk kapitalizma," je še zapisal Dolar.

Več preberite v novi posebni številki MLADINA ALTERNATIVE: MISLITI EPIDEMIJO, ki je že na voljo na vseh prodajnih mestih in v naši spletni trgovini.