Ali se ni vse spremenilo prav zato, da bi ostalo čim bolj enako?

Esejistka Mojca Pišek v posebni številki Mladine MISLITI EPIDEMIJO o tem, da se danes še komajda spomnimo tistega občutka nemoči in anksioznosti, ko se je ves svet hkrati pogajal s svojo smrtnostjo

Zgodnji dnevi pandemije davnega marca 2020 so prinesli občutek prelomnih časov, zavest o dogodku, ki spreminja čisto vse, je zapisala esejistka Mojca Pišek v posebni številki Mladine MISLITI EPIDEMIJO. "Nad množico čustvenih odzivov z obeh strani emocionalnega spektra, pretiranega optimizma in pretiranega pesimizma, je prevladovala misel, da po pandemiji nič ne bo enako kot prej. Negotovega je bilo in ostaja mnogo, a jasno je bilo eno – življenje se po velikem dogodku enostavno ne more vrniti v stare tirnice. Človeštvo je kolektivno stalo na ostri pečini časa, čez obzorje pa zrlo z nekakšnim tretjim očesom sredi čela. Izreden zgodovinski dogodek, ki je imel akuten vpliv na vsakdanje življenje, je razjasnil pogled na dosedanje zablode človeštva in dokazal, da se podoba resničnosti zares zjasni šele, ko nastopi kriza."

"Iz mešanice strahu in očaranosti nad zgodovinskim trenutkom, ki poteka pred našimi očmi, se je rodila gotovost, da je mogoče to, kar bo, predvideti. Bolj je pandemija opominjala, da je nismo predvideli, da se nam ni zdela niti verjetna, bolj se je utrjeval občutek, da so vse možne prihodnosti tako rekoč na dlani. Prihodnost je zdaj tu, čas, ki ga je preorala pandemija, pa se zdi presenetljivo podoben tistemu deviškemu času, nečemu, kar bi zlahka zamenjali za jesen 2019, če ne bi imeli čez usta maske. Skoraj dve leti kasneje, medtem ko življenje spet dobiva nekatere starikave poteze predpandemijskih dni, čisto drugačna prihodnost, tako optimistična kot pesimistična, pa se zdi bolj oddaljena kot kadarkoli, se poraja misel, ali se ni vse spremenilo prav zato, da bi ostalo čim bolj enako," je poudarila Pišek.

"Pandemija je po eni strani pokazala, kako je človeštvo v globalni dobi biološko povezano, po drugi strani pa je globalizaciji, kakršno smo imeli radi, postavila prvi resen izziv v njeni skoraj polstoletni zgodovini, ki smo jo preživeli vsak dan bolj omreženi, povezani in neobremenjeni s formalnimi mejami med nami."

Mojca Pišek,
esejistka

Malokaj se je v tem času spreminjalo s tako intenzivnostjo in kontinuiteto kot javni diskurz o pandemiji: način, kako o pandemiji razmišljamo in govorimo ter kako jo definiramo skozi ključne izzive, ki jih prinaša. "Medtem ko smo v okviru tradicionalnih in novih medijev oblikovali zgodbo o krizi, v kateri smo se znašli, je pripoved povratno oblikovala nas. Kar nas je v enem trenutku obsedlo, nas je v naslednjem že dolgočasilo: komu se danes še zdi dobra ideja, da bi turizem in promet v najbolj obremenjenih krajih preprosto omejili, saj bi to imelo pozitivne socialne in okoljske učinke, da o delfinih, ki bi razveseljevali v beneških kanalih, sploh ne govorimo? Na kar smo se med pandemijo osredotočali, je pogosto več kot o pandemiji povedalo o družbi, ki si je skušala o kaotičnem dogajanju povedati vsaj približno smiselno zgodbo. Najprej tisto o apokalipsi, za katero smo bili prepričani, da smo ji priče, ko smo gledali distopične podobe praznih avenij, ko je zapiranje državnih mej dišalo po negotovosti," je zapisala Pišek.

"Pandemija je po eni strani pokazala, kako je človeštvo v globalni dobi biološko povezano, po drugi strani pa je globalizaciji, kakršno smo imeli radi, postavila prvi resen izziv v njeni skoraj polstoletni zgodovini, ki smo jo preživeli vsak dan bolj omreženi, povezani in neobremenjeni s formalnimi mejami med nami. Goli formalizmi meja so v letu 2020 spet postali stvarne pregrade, ko so države v pomanjkanju mednarodne koordinacije druga od druge panično kopirale izolacionistične ukrepe. Prenovil se je tudi jezik, s katerim smo iz matice naslavljali preostali svet: svet onkraj meja doma spet postane tuj, negostoljuben, nevaren. Mednarodni tranzit je bil tako rekoč nemogoč, letalske povezave niso obljubljale poletja pozimi, pač pa možnost repatriacije, nihče ni želel ostati tam, kjer bi bil tujec, in do tujcev na domačih tleh je bilo mogoče pokazati dolgo brzdano nezaupljivost. Humanistični 'pep talk' o nadnacionalni slogi je zelo hitro zamenjala stvarnost parcializacije pandemije na nacionalno spopadanje z zdravstveno krizo. Kar je bilo razglašeno za pandemijo, je v resnici v nekaj dneh postalo globalni šopek lokalnih epidemij. Globalna povezanost sveta je obveljala za neuradno povzročiteljico pandemije, pri čemer še danes pogosto slišimo, da naj bi bil za širjenje virusa kriv tudi turizem, ki je v resnici relativno benigen del širše slike globalnega kapitalizma," je še zapisala Pišek.

Več preberite v novi posebni številki MLADINA ALTERNATIVE: MISLITI EPIDEMIJO, ki je že na voljo na vseh prodajnih mestih in v naši spletni trgovini.