Svinčeni časi

Janševa vlada počne reči, zaradi kakršnih smo odšli iz Jugoslavije

© Ilustracija: Franco Juri

Leta 1988 je na zasedanju evropskega parlamenta v Strasbourgu nastopil dr. France Bučar, kasnejši »oče slovenske ustave«. Obsodil je nedemokratično, totalitarno ravnanje jugoslovanskih oblasti in poudaril, da je treba Jugoslaviji ukiniti finančno pomoč, če želijo, da njeni narodi zaživijo v svobodi. Jugoslovanskim oblastem se je zmešalo – Bučarja so klofutali, razbijali, žalili, blatili, klevetali, nadlegovali, zastraševali, skoraj linčali ter ga razglašali za narodnega izdajalca. Kakšen človek pa je to, da v evropskem parlamentu napada svojo lastno državo?

Janševa vlada ne sledi Bučarju, temveč nekdanjim jugoslovanskim oblastem. Evropski poslanci so nedavno na plenarnem zasedanju evropskega parlamenta v Strasbourgu sprejeli resolucijo, v kateri so Janševo vlado pozvali, naj se neha vmešavati v pravosodje, demokracijo in medije in naj v družbi zagotavlja spoštljivo javno razpravo, brez ustrahovanja, napadov, žaljenja, blatenja, klevetanja, nadlegovanja in kazenskih preiskav. Janša in njegovi so resolucijo takoj divje in zaničljivo napadli ter jo razglasili za zavožen projekt slovenske opozicije, za napad opozicije na vlado, tako rekoč za izdajo, celo veleizdajo, češ da je končno besedilo resolucije nastalo ob pomoči slovenskih akterjev. Janša pa je tvitnil: »Še nikoli se ni zgodilo, da bi poslanci katerekoli stranke v Evropskem parlamentu na tak način napadli lastno državo v času, ko nosi odgovornost vodenja Evropske unije.« In dodal: »Celo kolegi iz vrst socialistov in liberalcev sprašujejo, kaj za ene vrste ljudje so Tanja Fajon, Milan Brglez in Ljudmila Novak.«

Tanja Fajon, Milan Brglez in Ljudmila Novak nadomeščajo Franceta Bučarja, Janša in njegovi pa rigidne, maščevalne, nestrpne, nedemokratične jugoslovanske oblasti – zaradi rigidnosti, maščevalnosti, nestrpnosti in nedemokratičnosti jugoslovanskih oblasti smo odšli iz Jugoslavije. Zaradi maščevalnosti jugoslovanskih oblasti nismo več hoteli živeti v Jugoslaviji. Zaradi nestrpnosti jugoslovanskih oblasti smo zapustili Jugoslavijo. Zaradi nedemokratičnosti jugoslovanskih oblasti smo zbežali iz Jugoslavije.

Imitacija partije

Nedavna interpelacija je ministru Hojsu očitala soustvarjanje izrednih razmer v državi, čezmerno uporabo represivnih sredstev in policijsko nasilje na protestih v Ljubljani, protiustavno omejevanje človekovih pravic z aktivacijo 9. člena zakona o nalogah in pooblastilih policije, nezakonito politizacijo in militarizacijo policije, ponižujoč, ignorantski in nestrokoven odnos do splošne javnosti (ipd.) in nezakonito zaposlovanje v policiji, grožnje z odpovedjo delovnega razmerja predstavnikom sindikatov in zaposlenim v policiji, ki opozarjajo na nepravilnosti, sum storitve kaznivega dejanja oziroma opustitve dolžnega ravnanja z neprijavo kaznivega dejanja ministra Vizjaka, s katerim je bil seznanjen. Hojs je prestal interpelacijo, toda ironično – prav zaradi takšnih reči, kot so mu jih očitali, smo odšli iz Jugoslavije. Zaradi nenehnega ustvarjanja izrednih razmer v državi, čezmerne uporabe represivnih sredstev, omejevanja človekovih pravic, politizacije in militarizacije policije, ignorantskega odnosa do splošne javnosti nismo več hoteli živeti v Jugoslaviji. Ne, nismo odšli zaradi velikodušne socialne države ali brezplačnega zobozdravnika, še manj zaradi ugodnih kreditov, ki so jih dajali, sploh pa ne zato, ker bi se bili naveličali bratov »Hej, Slovanov«, temveč zato, ker so se dogajale takšne reči, kakršne danes počne Janševa vlada.

Petkov protest v Ljubljani

Petkov protest v Ljubljani
© Borut Krajnc

»Trenutno najmočnejša stranka v Sloveniji, SDS, namreč ni konservativna stranka, politično organiziranost in način delovanja te stranke bi v sodobni in polpretekli zgodovini najlaže primerjali s komunističnimi strankami v enopartijskih političnih sistemih,« je v prejšnji številki Mladine opozoril Grega Repovž. »SDS seveda ni edina tovrstna stranka v vzhodni Evropi: dejansko je strank in samodržcev, ki kot vir navdiha jemljejo moč in avtoritarnost nekdanjih komunističnih strank in vlad ter si želijo moči, ki so jo imele te stranke v vseh podsistemih družbe, veliko. To je dejansko značilnost celotnega evropskega vzhoda. Predsedniki vlad v Moskvi, Beogradu, Varšavi in Budimpešti so si podobni. In za vse te države in režime je značilno, da sta partijska knjižica in zvestoba izjemno pomembni.«

Ne, iz Jugoslavije nismo odšli zaradi velikodušne socialne države ali brezplačnega zobozdravnika, še manj zaradi ugodnih kreditov, sploh pa ne zato, ker bi se bili naveličali bratov »Hej, Slovanov«, temveč zato, ker so se dogajale takšne reči, kakršne danes počne Janševa vlada.

Partijska knjižica te odpelje dlje kot kadarkoli, vsi ti novi avtokrati, imitatorji nekdanjih partijskih veljakov, pa so še predrznejši od originalov, katerim sledijo v vsem. Partija je povsod videla »notranje« sovražnike – Janša tudi (protestniki, mediji, opozicija ipd.). Partija je preganjala »notranje« sovražnike – Janša jih tudi (medije, ki mu niso po volji, bi finančno uničil, stroške varovanja protestnih shodov bi naprtil protestnikom ipd.). Partija je povsod videla »zunanje« sovražnike – Janša tudi (»lutke Sorosa v Evropskem parlamentu«). Partija je šikanirala »zunanje« sovražnike – Janša jih tudi (evropskim poslancem, ki so prišli preverit stanje slovenske pravne države in demokracije, je tvitnil: »Kdo pa ste vi?«). Janša zelo rad gosti avtokrate in diktatorje, recimo Viktorja Orbána in Aleksandra Vučića, a s tem le imitira partijske veljake, ki so zelo radi gostili avtokrate in diktatorje. Ko je Slovenijo obiskal Kim Il Sung, so severnokorejski časopisi pisali, da ga je v Ljubljani pričakalo milijon ljudi. Ker nismo hoteli več gostiti avtokratov in diktatorjev, smo odšli iz Jugoslavije.

Raznorazne partijske komisije so analizirale medijske vsebine, JLA je spisala »belo knjigo« o medijskih napadih na JLA – natanko to počne tudi Janšev urad za komuniciranje, alias Ukom, ki nenehno »analizira« poročanje RTV Slovenija (najnovejšo »medijsko analizo o poročanju RTV Slovenija« je objavil nedavno), s svojimi »analizami« pa pritiska na uredniško politiko, pravi kolektiv informativnega programa Televizije Slovenija. »Razumemo, da medijsko poročanje podrobno spremljajo vse vlade in politične stranke, in tudi to, da si vsi želijo, da bi se o njih poročalo čim več in čim lepše, ne razumemo pa, da pripombe objavljajo javno in tako izvajajo pritisk na urednike in novinarje.« To Ukomovo partijsko početje so obsodili tudi Aktiv novinarjev informativnega programa TV Slovenija, Aktiv novinarjev Radia Slovenija, Aktiv MMC in Koordinacija novinarskih sindikatov. Janševa SDS dela vse, da bi urejala slovenske medije. Nekoč je to počela partija. In zaradi tega smo zbežali iz Jugoslavije.

A iz Jugoslavije smo zbežali tudi zato, ker je hotela imeti partija totalen nadzor nad nami – vohljala je, prisluškovala, zalezovala. Janša in njegovi se tudi v tej točki ne morejo upreti svojemu »notranjemu« partijcu. Ministrstvo za notranje zadeve hoče z novelo zakona o nalogah in pooblastilih policije sami policiji razširiti pooblastila – in sicer dramatično, nesorazmerno, onstran demokratičnih standardov. Policiji bi bili po novem omogočeni in dopuščeni izvajanje stalnega video- in avdionadzora nekaterih javnih površin (tudi na javnih zborovanjih), ugotavljanje identitete s prosto obdelavo biometričnih podatkov ( ja, tehnologija za avtomatizirano prepoznavo obrazov tu dela čudeže!), neposreden elektronski dostop do širokega in neopredeljenega nabora evidenc (tudi iz podatkovnih zbirk bolnišnic, šol, NIJZ, Banke Slovenije, sistema eSociala ipd.), avtomatizirano preverjanje registrskih tablic v javnem prometu (pošteni se nimajo česa bati!), obdelava in nadzor obdelave osebnih podatkov nekaterih varovanih oseb (policija bi imela nadzor nad državnimi organi!), uporaba brezpilotnih letalnikov za zbiranje osebnih podatkov (tudi za preventivne in nadzorne namene), termovizijske kamere in radarskimi sistemi za detekcijo navzočnosti oziroma premikov skozi stene (za opazovanje skozi zidove ne bi več potrebovala soglasja sodišča). Bi to ogrozilo demokracijo, naše pravice in svoboščine? Oja. Bi to ogrozilo pravico do svobodnega in neoviranega zbiranja in združevanja? Oja. Bi to ogrozilo pravico do tajnosti komunikacij? Oja. Bi to napihnilo možnost politične zlorabe? Oja.

To bi bil lep uvod v družbo totalnega nadzora. Po kitajskem modelu. Tega pa nočemo. In tega nismo hoteli nekoč. Zato smo odšli iz Jugoslavije.

Partija je povsod videla »notranje« sovražnike – Janša tudi (protestniki, mediji, opozicija ipd.). Partija je preganjala »notranje« sovražnike – Janša jih tudi (medije, ki mu niso po volji, bi finančno uničil, stroške varovanja protestnih shodov bi naprtil protestnikom ipd.).

Novi razred

Spomnite se le, kako je druga Janševa vlada z državne proslave izključila rdečo zvezdo in praporščake, preimenovala vojašnico Franca Rozmana Staneta ter znižala pokojnine nekdanjim borcem in internirancem. Janševa SDS prezira nekdanjo Jugoslavijo, ker je bila totalitarna (in »enoumna« in »titoistična« in »temna stran Meseca«), toda pri Jugoslaviji pobira prav tisto, kar je bilo najslabše, najbolj mučno, najbolj nedemokratično. Recimo: ko je v veljavo stopil spremenjeni zakon o organiziranosti in delu v policiji, je Janševa vlada z eno potezo razrešila vse komandirje policijskih postaj, vse direktorje policijskih uprav in vse vodje notranjih organizacijskih enot v generalni policijski upravi – čez noč je vse spremenila v vršilce dolžnosti. Šlo je za podreditev policije in za kadrovsko čistko, prav zaradi takšnega podrejanja in kadrovskih čistk pa nismo več hoteli živeti v Jugoslaviji. Rekli smo si: pa saj smo že v osemdesetih letih 20. stoletja! Kakšno podrejanje neki! Kakšne kadrovske čistke neki! Nehajte!

© Ilustracija: Franco Juri

Zaradi česa smo že zbežali iz Jugoslavije? Točno, ne le zaradi kadrovskih čistk, ampak tudi zaradi samega partijskega kadrovanja – zaradi kadrovanja po partijski liniji. Predsednik upravnega odbora in neizvršni direktor Družbe za upravljanje terjatev bank  – alias »slabe banke« – je kar odvetnik Janeza Janše, Franci Matoz, ki je med drugim tudi prvi nadzornik Luke Koper, katere uprava je kmalu po njegovi inavguraciji »sporazumno odstopila« (verjetno je dobila ponudbo, ki je ni mogla zavrniti), v nadzornem svetu Taluma pa po novem sedi tudi, kot so poročali, »hči SDS-ovega župana Kidričevega Antona Leskovarja«. In SDS po partijski liniji kadruje v vse slovenske pore – od svetov šol do Zavoda za statistiko in Nacionalnega preiskovalnega urada, kjer si je morala izmisliti novo, za lase privlečeno zakonodajo, da bi na direktorski položaj »premestila« Petro Grah Lazar.

Veliko prahu je dvignila zamenjava Roberta Goloba na čelu energetskega giganta GEN-I. Golob je trdil, da ga je zamenjala politika, Janša in njegovi pa so to zanikali. Podjetje GEN-I je bilo zelo uspešno: lani je imelo za 2,2 milijarde evrov prihodkov, letos pričakuje tri milijarde. In lepo prosim: kdo razen partije pa bi šel menjat direktorja zelo uspešnega podjetja?! Kdo razen jebene politike! Za Golobovega naslednika so potem predlagali človeka, ki nima nobenih vodstvenih izkušenj in ki se ne spozna na energetiko. Kdo razen partije pa bi na čelo energetskega giganta predlagal človeka, ki nima nobenih vodstvenih izkušenj in ki se ne spozna na energetiko?! Kdo razen jebene partije! A tako – s kadrovanjem po partijski liniji – nastaja nova oligarhija, Janšev »novi razred«. Raziskava Eurobarometer kaže, da je zaupanje v to, da vlada ustrezno porablja denar Evropske unije, med vsemi članicami Evropske unije najnižje prav v Sloveniji, celo nižje kot na Madžarskem. Vas to preseneča?

Milovan Đilas, razvpiti jugoslovanski partijski veljak, ki se je na lepem prelevil v besnega kritika partije, je leta 1957 objavil knjigo Novi razred, ki je stresla Jugoslavijo, še zlasti partijo, s Titom vred. To je bil škandal brez primere. Vsi so govorili o tej knjigi, ki je razkrila, kako se je začela partija »spreminjati v tradicionalno oligarhijo novega razreda«. Đilas je – v prevodu Nikija Neubauerja – ugotovil, da »v komunističnih državah obstaja nov lastniški, monopolistični in totalitarni razred«, »navzdol sicer odprt«, a »proti vrhu čedalje bolj neusmiljeno ozek«, »požrešen in nenasiten«, brez »vrlin zmernosti in varčnosti«, »enako izključujoč kot aristokracija«, prežet s »kastno moralo« oziroma »moralo sekte«, prepričan, »da bo s svojim vzponom na oblast prinesel srečo in svobodo za vse ljudi« in da bi družba brez njega »nazadovala in propadla«. Ta »novi vladajoči in izkoriščevalski razred« pa je »bolj organiziran in bolj razredno zaveden kot katerikoli drug razred v zgodovini«, saj »noben drug razred v zgodovini ni bil tako enovit in enoglasen v zagovarjanju samega sebe«.

Janša zelo rad gosti avtokrate in diktatorje, recimo Viktorja Orbána in Aleksandra Vučića, a s tem le imitira partijske veljake, ki so zelo radi gostili avtokrate in diktatorje. Ko je Slovenijo obiskal Kim Il Sung, so severnokorejski časopisi pisali, da ga je v Ljubljani pričakalo milijon ljudi.

Moralni pomisleki so mu »le v napoto«, sam določa, »kaj je življenjskega pomena, ključno ali odločilno«, »svoje neidealistične metode upravičuje z idealističnimi cilji«, neprestano je »v vojni z vsem, česar ne upravlja ali obvladuje, zato stremi k temu, da vse takšne oblike uniči oziroma si jih prisvoji«. Če hočemo preobrazbo družbe, so vpili komunisti, potem je treba vso gospodarsko moč izročiti v roke partije. »Sodobni komunizem je tista vrsta totalitarizma, ki združuje tri osnovne dejavnike nadzorovanja ljudi. Prvi je oblast, drugi je lastnina in tretji ideologija. Vsi trije so monopol ene in edine politične stranke, tega novega razreda, oligarhije tega razreda,« ki ga zdaj – s čistkami, norim kadrovanjem, polaščevanjem ter preurejanjem slovenske ekonomije in slovenske ideologije – imitirajo Janša in njegovi. A prav zaradi tega komunističnega, totalitarnega »novega razreda« smo odšli iz Jugoslavije.

Pred časom smo videli fotografije, ki jih je objavil Pop TV, še prej pa portal Necenzurirano – Janez Janša se na različnih krajih druži z lobisti in poslovneži, dobavitelji opreme in drugih pripomočkov javnim zdravstvenim zavodom in drugim proračunskim porabnikom. Te fotografije so povedale več kot vse preiskave o finančnem poslovanju Janeza Janše, prav zaradi takšnih fotografij – recimo fotografij vile admirala Mamule – pa nismo več hoteli živeti v Jugoslaviji.

Vrnitev zloglasnega člena 133

Poleg tega nikar ne pozabite, da je Janševa vlada mirno načrtovala zakon, po katerem bi z globo do 1000 evrov kaznovali tistega, ki se »v javnosti prepira, vpije ali se nedostojno vede do posameznika ali skupine, ki je na teritoriju Republike Slovenije, s takšnim vedenjem pa lahko povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali škoduje njihovemu ugledu in takšno vedenje pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa osebno zazna na kraju kršitve«. Ni kaj, ta predlog novele kazenskega zakonika je bil več kot le problematičen: ja, državljane bi utišal, ja, omejil bi svobodo govora (svobodo govora bi imeli le izbranci), ja, povečal bi pravno nepredvidljivost (ki je itak daleč od načel pravne države), ja, preoblikoval bi družbo (po podobi vladajoče klike), in ja, vzpostavil bi privilegirano kategorijo državljanov (pred žalitvami bi nas varovali tisti, ki žalijo). Ja, ja, ja, ja in še stokrat ja: zakon, za katerega je navijala vlada, je spominjal na verbalni delikt, na zloglasni 133. člen kazenskega zakonika SFRJ – na »totalitarni« člen, zaradi katerega smo odšli iz Jugoslavije.

In glej, no – prav Janševa SDS, podžigalka histeričnega političnega trušča in militantne polarizacije, ki tudi sicer s takšno vnemo kot nekoč partija slavi »idejno enotnost«, »enotnost volje in akcije« in »notranjo monolitnost« (no, v tem je partijo celo presegla), je pred leti Slovenijo prelepila s plakati, ki so pregon sovražnega govora enačili s členom 133. Šarčevo vlado je obtožila »oživljanja represivnega duha kazenskega zakonika SFRJ«, toda za oživljanje represivnega duha kazenskega zakonika SFRJ je poskrbela prav ona sama – z oživljanjem zloglasnega, zavratnega, odvratnega člena, ki nas je dobesedno izstrelil iz Jugoslavije.

Ne da je v tem mogoče videti kaj zelo nelogičnega ali presenetljivega: Janševa SDS vsak trenutek prostega časa izkoristi, da nam pove, da je bila Jugoslavija nič drugega kot policijska država, toda prav vlada, ki jo vodi Janševa SDS, je z blaznim užitkom – in mimo ustave – uvedla policijsko uro. In ta policijska ura – itak simbol policijske države – je potem neprekinjeno trajala 174 dni. Janši in njegovim se je zdelo, da lahko demokracija povsem normalno in naravno shaja s policijsko uro. Tako se je jugoslovanskim oblastnikom nekoč zdelo, da lahko demokracija povsem normalno in naravno shaja s členom 133.

In ko pomislite, kaj vse so počeli Janša in njegovi (uvedli so rekordno, mastodontsko policijsko uro, omejevali gibanje na regije in občine, prepovedovali zbiranje in gibanje na javnih površinah, otroke naganjali z igrišč, prepovedovali prodajo oblek in nogavic v živilskih trgovinah, kaznovali državljane, ki so jedli rogljičke na prostem ali pa brali ustavo pred parlamentom ipd.), dobite občutek, da so skušali – z vsemi temi odloki in ukrepi, zaradi katerih so mnogi plačevali globe in doživljali policijsko represijo – celo preseči in nadkriliti »totalitarno« Jugoslavijo, da so torej na vsak način in za vsako ceno hoteli uživati v impersoniranju »totalitarne« Jugoslavije. Prišli so po svoj funt »totalitarnega« mesa. Hoteli so se polastiti tistega presežnega uživanja, ki ga obljublja totalitarna vladavina – to, da si nad drugimi, da jih lahko po mili volji upravljaš in da lahko počneš, kar hočeš. Vsaj nekaj časa so hoteli uživati v tem, za kar so bili prikrajšani v času socialistične Jugoslavije, v kateri se niso nikoli prebili do takšne oblasti, da bi lahko izživljali svoje totalitarne fantazije. Na zastareli, kompromitirani zakon o nalezljivih boleznih, za katerega je ustavno sodišče presodilo, da je neustaven, so se tako navdušeno in orgazmično sklicevali, kot so se jugoslovanski oblastniki sklicevali na 5. člen zakona o javnih shodih in javnih prireditvah (ki je sankcioniral motenje javnega reda in miru, vznemirjanje občanov, žalitev javne morale, celo »nasprotovanje socialistični humanosti«). Zaradi takšnih členov smo hoteli čim prej iz Jugoslavije.

Partija je povsod videla »zunanje« sovražnike – Janša tudi (»lutke Sorosa v Evropskem parlamentu«). Partija je šikanirala »zunanje« sovražnike – Janša jih tudi.

Na posnetkih, ki so nedavno prišli v javnost, je slišati, kako minister Andrej Vizjak poslovneža Bojana Petana prepričuje, da so davki »glupi«, obenem pa mu obljublja, da bodo »kirmu sodniku strli jajca«, če bo treba. Tu ste se vprašali: kaj če to res počnejo? Kaj če sodnike res grabijo za jajca? Vemo, kaj počnejo tožilcem – blokirajo njihovo imenovanje. Zaradi strtih jajc – zaradi podrejanja pravosodja, zaradi politično motiviranih obtožb in sodb – smo zapustili Jugoslavijo.

En passant smo tudi izvedeli, da bo Janševa vlada v naslednjih dveh letih zmanjšala financiranje pravosodja, kar pomeni, da bo šlo pravosodje po poti Slovenske tiskovne agencije, ki se ni hotela pokoriti medijski agendi Janševe vlade – in ki ni hotela zamenjati direktorja Bojana Veselinoviča. Tega se še kako dobro spomnimo iz Jugoslavije: če se kak medij ni pokoril partijski agendi, so zamenjali glavnega urednika ali pa zagrozili, da bodo ukinili financiranje oziroma »priprli pipico«, kot so rekli. Zaradi takšnega izsiljevanja smo odšli iz Jugoslavije.

Janša in njegovi nasprotnikom in kritikom očitajo, da hočejo nazaj v Jugoslavijo, da so jugonostalgični, da slavijo totalitarizem in da so sila kontinuitete, a to so oni sami – sila kontinuitete. Nostalgiki! Izživeti skušajo svoje partijske fantazije. Sem rekel partijske? Ne, reči bi moral enopartijske.

© Ilustracija: Franco Juri

Ministrstvo za kulturo, ki očitno – tako kot nekoč partija – ve, kaj je to »prava« umetnost in kaj ne, je maja odpovedalo slikarsko razstavo umetniških del v poslopju evropskega parlamenta, kjer naj bi razstavljalo tudi šest slovenskih avtorjev, ki so že zastopani v stalni zbirki evropskega parlamenta, med njimi Arjan Pregl, ki je zelo kritičen do slovenske vlade in ki je po odpovedi – v izjavi za N1 – poudaril, »da se oblast, ki se domnevno bori proti komunizmu, obnaša kot najbolj zakrnela partija, ki kaznuje zaradi neposlušnosti, ki v svojih medijih blati in laže o ljudeh, ki se z njo ne strinjajo«.

In ja, zaradi vsega temu podobnega nismo več hoteli živeti v Jugoslaviji.

Janševa vlada naprej in naprej počne reči, zaradi kakršnih smo odšli iz Jugoslavije. V Marezigah, kjer je strankarski shod Janševe SDS pred protestniki varovalo od 50 do 100 do zob oboroženih policistov, se je povsem jasno pokazalo, da SDS hlepi po svoji policiji, svoji paravojaški organizaciji. Tako kot nekoč partija. Zato ne preseneča, da Spomenka in Tine Hribar v knjigi Slovenski razkoli in slovenska sprava svarita: »Doma smo na robu tega, da se vrnemo v svinčena sedemdeseta leta. Le da tokrat ne pod komando partije, temveč janšističnega klerikalizma. Morda pa bo še huje. Totalna politizacija policije, katere dokaz je specialno oborožena policijska zaščita zborovanja Janševe stranke v Marezigah na Primorskem 9. oktobra 2021, ne pomeni le napada na vladavino prava in s tem na ustavo Republike Slovenije, ampak že tudi uvod v državni udar. Četudi speljan potihoma.«

Janšev partijski stroj

Delovanje Janševega stroja ponuja vpogled v skrivnostno, tajno, očem skrito delovanje komunističnega stroja. In nasprotno: delovanje komunističnega stroja ponuja vpogled v skrivnostno, tajno, očem skrito delovanje Janševega stroja. Janša je pač nekdanji komunist (certificirani član Zveze komunistov), ki je mutiral v antikomunista. In Spomenka Hribar je že v knjigi Svet kot zarota ugotovila, da je »Janšev antikomunizem le obrnjeni komunizem«.

Dodati bi morala le: pri nas lahko potegneš antikomunista iz komunista, ne moreš pa potegniti komunista iz antikomunista. A to, da so pri nas največji antikomunisti prav bivši komunisti, ni le komično in groteskno, ampak že kar neverodostojno. Samo pomislite: kako naj verjamemo ljudem, ki so prej s povzdignjenim, himničnim glasom in patetičnimi, nestrpnimi gestami oznanjali svojo slepo in fanatično vero v komunizem, zdaj pa s povzdignjenim, himničnim glasom in patetičnimi gestami oznanjajo svojo slepo in fanatično vero v antikomunizem? Kako naj verjamemo ljudem, ki so prej slepo verjeli v nezmotljivost komunizma, zdaj pa slepo verjamejo v nezmotljivost antikomunizma? Kako naj verjamemo ljudem, ki so prej trdili, da nas bo odrešil in zveličal komunizem, zdaj pa trdijo, da nas bo odrešil in zveličal antikomunizem? Kako naj verjamemo ljudem, ki so prej nasedli »največji iluziji našega časa« (komunizem), zdaj pa nasedajo »največji streznitvi našega časa« (antikomunizem)? Kako naj verjamemo ljudem, ki svojo nekdanjo odvisnost od komunizma zdravijo z odvisnostjo od antikomunizma? Kako naj verjamemo ljudem, ki so od antikomunizma tako patološko odvisni, kot so bili prej odvisni od komunizma? Kako naj torej verjamemo človeku, ki je bil dvakrat tako drastično, tako usodno, tako religiozno zapeljan?

Raznorazne partijske komisije so analizirale medijske vsebine, JLA je spisala »belo knjigo« o medijskih napadih na JLA – natanko to počne tudi Janšev urad za komuniciranje.

Komunisti so vedeli, da revolucije ne moreš voditi po pravilih za kriket. To ve tudi Janša. Komunisti so vedeli, da zgodovina ni za dvomljivce, omahljivce, strahopetce, šušmarje in ljudi s šibkimi živci, da ne pozna omahovanja, obzirnosti in notranjega glasu, da se ne meni za kreposti, sočutje, kes in pokoro, da zgodovina nima ne vesti ne morale, ampak blato, naplavine in trupla sproti odlaga. To ve tudi Janša. A obenem je sveto prepričan, da se je Druga – »komunajzarska«, »udbomafijska«, »murgelska«, »golobičevska« – stran z njegovo »žrtvijo« okoristila, da Druga stran uživa namesto njega, da mu užitek celo krade, zato skuša zdaj z antikomunističnim imitiranjem komunizma del tega užitka dobiti nazaj.

Otroci, če hočete vedeti, zakaj smo se odcepili in zakaj nismo več hoteli živeti v komunizmu – poglejte Janšo! Točno je vedel, kaj je narobe s komunizmom, a zdaj ga imitira in rekonstruira.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.