Evropsko azilno pravo!?

»Ljudje na meji se znajdejo med dvema ognjema. Obtičijo na zaprtem območju na beloruski meji z EU, kjer trpijo lakoto in so izpostavljeni nepredstavljivi surovosti beloruskih sil, ki jih vedno znova silijo na Poljsko. Poljska vojska jih sistematično vrača. Obe strani igrata kruto igro s človeškimi življenji,« je pred dnevi dejala Jennifer Foster, raziskovalka organizacije Amnesty International za pravice beguncev in migrantov.

Predstavniki organizacije so se pogovorili s 75 ljudmi, večinoma državljani Iraka, ki so se v zadnjem času znašli na belorusko-poljski meji, a so območje potem tako ali drugače zapustili. Vse po vrsti so beloruski varnostni organi nasilno gnali prek meje, skozi gozd, čez mrzlo reko, jih pretepali in nadnje spuščali pse. Na drugi strani so naleteli na poljske varnostne organe in ti so jih, ne glede na starost ali spol, pregnali nazaj, zaprositi za azil, za mednarodno zaščito, jim ni bilo omogočeno. »Vrgli so nas iz vozil in nas porinili v vodo. Kdor ni šel v reko, so ga pretepli s palicami. Videl sem človeka, ki ga je odnesel rečni tok. Če nisi znal plavati, si utonil,« se glasi eno od pričevanj.

Evropska unija pred našimi očmi na zidovih zunanjih meja EU razgrajuje mednarodno azilno pravo, normalizira razčlovečenje in mirno dopušča trpljenje in umiranje. Poljska krši mednarodno pravo in standarde, krši tudi prepoved mučenja. Načelo nevračanja določa, da države nobene osebe ne smejo vrniti v drugo državo, kjer bi bila ta oseba lahko v nevarnosti, da doživi mučenje ali postane žrtev druge oblike grdega ravnanja, med drugim piše v poročilu Amnesty International.

»Žal smo kot normalno sprejeli politično izsiljevanje z življenji beguncev in migrantov na poljsko-beloruski meji. Azilno pravo za zaščito pomoči potrebnih je zamenjal vojaški diskurz hibridne grožnje in nacionalne varnosti in s tem postavljanje zidov in aktivacijo vojske, ki jo pošiljajo nad že tako pretresene begunce. Smrt ali življenje – to je le še puhlica, ki se ne dotakne nikogar na Poljskem, v Belorusiji, niti v EU ali Sloveniji. Tudi na naših mejah se utapljajo otroci, vendar za to ni nikomur nič mar,« k temu dodaja direktorica organizacije Amnesty International Slovenije Nataša Posel.

Čeprav ima nasilje nad begunci na belorusko-poljski meji večje razsežnosti in poteka na znanih lokacijah, je do informacij o dejanskih razmerah mogoče priti le še na podlagi pričevanj beguncev. Kot druge človekoljubne organizacije je tudi Amnesty International od beloruskih oblasti zahtevala dostop do mejnega območja. Oblasti so v odgovoru navedle, da beloruska stran v obisku njenih predstavnikov ne vidi koristi. Dostop do mejnega območja pa onemogoča tudi Poljska, ki je na meji razglasila izredne razmere.

Poročilo še opozarja, da »evropska komisija spodkopava mednarodno pravo, saj predlaga začasne ukrepe, ki bi Latviji, Litvi in Poljski omogočili odmik od pravil mednarodnega azilnega prava, hkrati pa se s podobno vsebino sprejema novi evropski migracijski pakt. Tudi sicer prav nobeden od evropskih voditeljev še ni obsodil ravnanja Poljske, zgolj Belorusije, kot da si EU lahko mirno umije roke.«