#nisemprijavila

Novo spletno gibanje na Balkanu opozarja na zamolčano nasilje

»Nisem prijavila, ker sem bila na smrt prestrašena. V šoku. Molčala sem in nosila dolge rokave, da ne bi nihče videl. Ko sem čez teden dni poskušala spregovoriti, je mati samo zavila z očmi, brat pa me je vprašal, s čim sem izzivala.«

Tako se bere ena od izpovedi, ki so te dni preplavile družabna omrežja na Balkanu. Najdemo jih pod ključnikom #nisamprijavila, ki je logično nadaljevanje ključnikov #nisamtražila in #nisisama. Tu so bili opisani večinoma zamolčani primeri spolnih zlorab in spolnega nasilja, #nisamprijavila pa se osredotoča na spregledano psihično in fizično nasilje.

Vse se je začelo, ko je Nina Stojaković, srbska politična aktivistka, objavila zgodbo svoje sestre Lidije, ki je leto in pol živela s partnerjem, ki jo je pretepal. Ko je končno zbrala pogum in ga prijavila policiji, so ji rekli, da nima dovolj dokazov. Odzvali se niso niti psihiatri, ki so dekle obravnavali zaradi duševnega zloma in videli njene modrice, ne sosedje, ki so poslušali kričanje in pretepanje. »Besna sem na sistem, ki ne ponuja nikakršnega varstva ženskam, ki jih fantje in možje pretepajo. Pa tudi če prijavijo nasilje čez mesec dni!« je še zapisala Stojakovićeva in sprožila plaz. Deževati so začele številne podobne zgodbe, prispeva jih več kot deset tisoč žensk na dan.

»Kako se lahko čudimo tako številnim izpovedim, če smo ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami opozarjali na dejstva, kot je, da ima z nasiljem v družini izkušnjo več kot 70 odstotkov Slovencev; da je v Sloveniji od dopolnjenega 15. leta starosti vsaj eno izmed oblik nasilja doživela vsaka druga ženska, da se pred našimi očmi dogaja pandemija v senci – pandemija nasilja nad ženskami, ki se že kaže v polovici več ubojev, tretjini več umorov, dvajsetini več posilstev in 13-odstotnem povečanju kaznivih dejanj nasilja v družini?« se sprašuje Ana Pavlič, programska direktorica slovenskega Inštituta za proučevanje enakosti spolov. Število femicidov v zadnjih dveh letih je pri nas skrb zbujajoče, v nekaj primerih pa je šlo za ženske, ki so nasilnega partnerja v preteklosti že prijavljale ali celo zahtevale prepoved približevanja – a jim ni nihče verjel, dokler jih niso našli mrtvih.

»Celotna družba, pa tudi zaposleni na centrih za socialno delo, policijskih postajah ali tožilstvu bi morali po službeni dolžnosti žrtev nasilja zavarovati in opogumiti, da povzročitelja nasilja prijavi. Žal zaradi neustreznega razločevanja med žrtvijo in povzročiteljem pogosto prihaja do sekundarne viktimizacije žrtev nasilja ali celo do tega, da žrtev obtožujejo odgovornosti za nasilje drugega,« pravijo v Društvu Ženska svetovalnica, ki pomaga ženskam, žrtvam nasilja. Zato predlagajo, da bi imela žrtev ob prijavi nasilja po uradni dolžnosti ob sebi zagovornika, ki bi jo zavaroval pred institucionalnim nasiljem. »Ljudje pogosto ne želijo posegati v družinske zadeve in se ’ne želijo vpletati’, vendar se s tem, ko ne prijavimo nasilja, v resnici vpletemo – a žal na način, da nasilje dopuščamo ter mu s tem dajemo prostor, da je še vedno prisotno v naši družbi,« še poudarjajo.