Pravna roža

Ko izkušene borke za človekove pravice s tolikšno ljubeznijo govorijo o nečem, veš, da je nastalo nekaj lepega – Pravna mreža za varstvo demokracije

Devetega februarja lani se je v središču Maribora zbralo nekaj deset dijakov, da bi izrazili nasprotovanje nenehnemu in dolgotrajnemu zapiranju šol. Kak mesec kasneje so, predvsem tisti, ki so nagovorili zbrane, po pošti s policije prejeli plačilne naloge z globo 400 evrov, štirje mladoletni dijaki pa celo obdolžilne predloge in pozive na sodišče, kjer so se kasneje morali tudi zagovarjati. Tam so se branili ob pomoči odvetniške pisarne Bauk, ki so jim jo zagotovili pri Pravni mreži za varstvo demokracije. Dijaki so bili nazadnje oproščeni, sodišča so kazenske postopke, ki jih je zoper njih po nareku politike zahtevala policija, ustavila.

Čeprav je za nami že drugo leto velikih, pogosto preobsežnih in nesorazmernih pritiskov na družbo in posameznika, strahu namesto upanja in psihoz namesto radosti, je ta čas vendarle razkril tudi kaj pozitivnega. Gotovo je pozitivno to, da se je splošna javnost začela bolj zavedati, da pravice niso vedno zgolj dane, pač pa so večinoma izborjene ali ponovno izborjene. Del tega zavedanja je tudi prebuditev civilne družbe, ki se kaže v spontanih in vztrajnih protivladnih protestih, ustanovitvi Gibanja za pitno vodo in ne nazadnje v ustanovitvi Pravne mreže za varstvo demokracije.

Kaj sploh je pravna mreža? »S pravnim znanjem varujemo demokratično, odprto, svobodno in solidarno družbo,« piše na njeni spletni strani, kjer piše tudi: »Pravno mrežo za varstvo demokracije smo ustanovili zato, da zmanjšamo razliko v razpoložljivih finančnih in pravnih sredstvih med državo in posamezniki, ki se borijo za človekove pravice in demokratične vrednote.«

V praksi gre za mukotrpno delo iz dneva v dan, ko se na predstavnike mreže obrača vsak dan tudi po več deset ljudi. Ti dobijo pojasnilo, kakšne so njihove pravice v odnosu do (pre)močne države. Ko gre za najočitnejše kršitve človekovih pravic, pa tudi brezplačno pravno pomoč odvetniških družb, ki sodelujejo s pravno mrežo. Pri tem je mreža uspešna, saj ji je uspelo pred sodišči razveljaviti številne kazni, ki jih je policija med epidemijo (po nareku politike) izrekala z namenom »varovanja zdravja in življenj«. Tiste kazni, ki jih je vlada res izrekala z omenjenim namenom, a v nasprotju z veljavno zakonodajo, in še veliko več tistih kazni, katerih namen je bil zgolj represija nad za vlado motečo civilno družbo in njenimi izstopajočimi posamezniki. Poleg tega je bila pravna mreža tista, ki je prva na protivladne proteste postavila opazovalce policijskega ravnanja in s tem k temu spodbudila tudi pristojne, med katerimi je gotovo najvišje varuh človekovih pravic.

Pravna mreža za varstvo demokracije uvaja nov način delovanja nevladnih organizacij na posameznem področju, ki temelji na povezovanju.

Poleg tega so njeni predstavniki spisali pobudo za presojo ustavnosti vladnega odloka, ki je prepovedoval proteste, jo vložili na ustavno sodišče in z njo uspeli, saj je ustavno sodišče v tem primeru izdalo eno pomembnejših odločb ter pravico do zbiranja in s tem javno izražene kritike oblasti postavilo zelo visoko med ustavne pravice. V zadnjem času so v mreži spisali tudi predlog zakona o nalezljivih boleznih, ki bi v nasprotju z vladnim predlogom dejansko upošteval napotilo ustavnega sodišča, da je to področje treba ustrezno urediti, da bodo posegi v človekove pravice v času epidemije ustrezno zakonsko omejeni, ljudje pa ustrezno zavarovani.

Pravno mrežo sestavljajo Pravno-informacijski center nevladnih organizacij (PIC), Amnesty International Slovenija (AIS), Danes je nov dan (DJND) in Zavod za kulturo raznolikosti Open (Open) ter številne odvetniške pisarne, med katerimi je najbolj izpostavljena odvetniška pisarna Zakonjšek. Najožjo ekipo, ki pravno mrežo vodi na vsakodnevni ravni in sprejema tudi vse pomembne odločitve, pa sestavljajo ženske. Te so bile, šest vseh skupaj, nominirane za Slovenko leta, naziv, ki ga že več kot tri desetletja podeljuje revija Jana oziroma njeni bralci. To so direktorica PIC Katarina Bervar Sternad, direktorica AIS Nataša Posel, direktorica zavoda Open dr. Barbara Rajgelj, odvetnica Jasna Zakonjšek, Maja Cimerman iz zavoda DJND in Anuška Podvršič, prvi obraz ali glas, ki ga vidi ali sliši vsak, ki se s prošnjo za pomoč obrne na mrežo.

»To je moja najboljša poklicna in strokovna izkušnja do zdaj. Ekipa in ljudje, s katerimi delamo znotraj mreže, so nekaj neverjetnega, take predanosti, take dinamike in ustvarjalnosti še nisem imela v timu,« izkušnje s sodelovanjem v pravni mreži opisuje Katarina Bervar Sternad. Nataša Posel meni, da gre za »genialno zamisel. Pridružila sem se brez pomisleka, saj je pobuda prišla v času, ko smo bili zaradi razmer vsi že dodobra frustrirani.« Ena od pobudnic ustanovitve pravne mreže, Barbara Rajgelj, pa dodaja: »Nisem si mislila, da se bo vse skupaj tako profesionaliziralo, kot se je. Predstavljala sem si to bolj amatersko in v manjšem obsegu. Sem pozitivno presenečena. Tudi nad tem, da se ljudje znotraj mreže dobro razumemo, da ni nepotrebnih nesoglasij.«

Vse skupaj se je začelo tako, da je Rajgljeva na začetku lanskega leta prejela klic strokovnjaka za informacijsko tehnologijo in poslovneža Dušana Omerčevića: »Dušan, ki ga poznam še iz študentskih časov, je dejal, da bi bilo treba kaj narediti in da je pravo še eno redkih orodij, s katerimi se da v danih razmerah karkoli storiti.«

»Odločitvi, da sodelujem pri projektu, sta botrovala dva razloga. Eden je gotovo zaupanje v verodostojnost in strokovnost ljudi, ki so navezali stik z mano z vprašanjem, ali bi se pridružila mreži. Drugi razlog je bil, da so v središče postavili tisto, kar se je od začetka epidemije kazalo kot smiselno in nujno, torej potrebo po povezovanju, sodelovanju strokovnjakov in strokovnjakov s pravnega področja in drugih področij, ker se je pokazalo, da ob količini in raznolikosti težav, ki so se pojavile, teh ni mogoče reševati nesistematično,« pojasnjuje Jasna Zakonjšek, ki je bdela nad ustavno pobudo, na podlagi katere je ustavno sodišče vladi sporočilo, da prepoved protestov in s tem izražanja javnega mnenja ne sodi v demokracijo.

Kot razlog za ustanovitev pravne mreže vse sogovornice poudarjajo, da se je v kratkem času epidemije, predvsem zaradi vladnega odziva nanjo, nakopičilo toliko problemov z vidika spoštovanja človekovih pravic in pravne države, da pravzaprav naprej ni bilo več mogoče delovati kot nekoč. »Pred letom je bilo že zelo jasno, da so bile izolirane aktivnosti posameznih organizacij nezadostne. Vsaka od organizacij se je do takrat odzivala na različne prošnje in pričakovanja številnih posameznikov. Nekatere s pravno pomočjo, Amnesty je imel za seboj že mesece opozarjanja na omejevanje pravice do protesta, na ravnanje policije s protestniki in na ravnanje v domovih za starejše, in to brez kakšnega uspeha,« pojasnjuje Nataša Posel.

Anuška Podvršič pa opozarja, da je potreba po pravni mreži »bila že pred epidemijo in to vlado. Ljudje, ki nimajo sredstev, da bi si privoščili odvetnika, ne vejo, kam se obrniti. Potem pa je potreba postala le še toliko večja, saj je vlada z odloki posegla v pravice vseh ljudi. Oblast bo vedno neupravičeno posegala v pravice ljudi in zato bo potreba po pravni mreži ostala tudi v prihodnje. Že zdaj imamo recimo kar nekaj primerov policijskega nasilja in nepravilnega ravnanja, ki ni bilo v povezavi z epidemijo oziroma vladnimi ukrepi.«

Članice ožje ekipe, ki vodi pravno mrežo, se sicer vse strinjajo, da bo potreba po njej ostala tudi v prihodnje, tudi po tem, ko bodo izzvenele težave, povezane z epidemijo in ko bo država dobila drugačno vlado. »Absolutno, ideja pravne mreže presega epidemijo in stanje pod sedanjo vlado. Želimo si, da to ostane neki mehanizem in unikatni model sodelovanja civilne družbe in odvetnikov. Zato, da se pravno najtrši orehi in pravna vprašanja, s katerimi se doslej še ni nihče ukvarjal, začnejo reševati. Tu mislim na zakonske spremembe, ki smo jih bili deležni v mandatu te vlade in nekaj že prej, kot je zapisano tudi v iniciativi Glas ljudstva, teh sto zahtev v resnici kaže, kaj je naše delo še po volitvah in po epidemiji,« meni Katarina Bervar Sternad. Pobudo Glas ljudstva sicer sestavlja več kot sto organizacij in civilnodružbenih iniciativ, ki so pripravile številne predloge oziroma zahteve po izboljšanju razmer na področju demokracije, pravne in socialne države.

Med vprašanji, ki se jim bo v prihodnje treba posvetiti tudi s pravnega vidika, sogovornice omenjajo predvsem odpravo dolgotrajnejših posledic ravnanja sedanje vlade, nerešena vprašanja, povezana z novimi tehnologijami in umetno inteligenco, enakopravnostjo spolov, okoljem, volitvami in porabo javnega denarja. Ali kot pravi Barbara Rajgelj: »Velikanska potreba po pravnem delovanju je na področju porabe javnih sredstev. S tem se v bistvu pravno tako rekoč nihče ne ukvarja. Imamo nevladno organizacijo Transparency International, ki se ukvarja s tem, a zdi se, da je nekako podhranjena, kar se pravne podpore tiče. Zelenih organizacij in aktivizma, ki se ukvarja z varovanjem narave in okolja, imamo veliko, kraje javnega denarja pa v bistvu nihče ne nadzira. Tudi državni organi ne. Nisem še slišala, da bi zaradi pogodbe, ki je koruptivna, državno odvetništvo vložilo tožbo za ničnost te pogodbe in vrnitev sredstev v proračun.«

Ni pa celotna ožja ekipa pravne mreže sestavljena zgolj iz pravnic. Maja Cimerman iz inštituta Danes je nov dan recimo ni pravnica. Svojo vlogo in vlogo svoje organizacije pojasnjuje takole: »Poleti 2020 smo zagotovili pravno pomoč protestnikom, ki so bili kaznovani zaradi sodelovanja na protestih. Zaradi tega smo bili nekako naravno povabljeni k sodelovanju v pravni mreži. Z zagotavljanjem pravne pomoči smo se ukvarjali zgolj kot posrednik, saj pravna pomoč ni naše področje dejavnosti. Danes sodelujemo pri organizaciji pravne mreže, pri povezovanju različnih akterjev, zagotavljamo tudi celotno tehnično podporo mreži, spletno stran, pomoč pri zbiranju donacij.«

V praksi gre za mukotrpno delo iz dneva v dan, ko se na predstavnike mreže obrača vsak dan tudi po več deset ljudi. Ti dobijo pojasnilo, kakšne so njihove pravice v odnosu do (pre)močne države.

Cimermanova donacij ne omenja brez razloga. Pravna mreža se financira predvsem z donacijami, in to z mikrodonacijami posameznikov, fizičnih oseb, brez katerih ne bi mogla delovati. To kaže, da so vrednost nove oblike nevladniškega delovanja prepoznali tudi ljudje, družba. Tega pa ne dokazujejo zgolj donacije, ampak tudi število ljudi, ki so se v letu delovanja obrnili na pravno mrežo in so v njej očitno prepoznali verodostojnega sogovornika in prijatelja v težavah, v katerih so se znašli. Doslej se je s prošnjo za pomoč zgolj prek elektronske pošte na pravno mrežo obrnilo več kot 1100 posameznikov.

Z ožjo ekipo pravne mreže smo se pogovarjali v novoletnem času, ki je vedno tudi čas želja. Česa si zdaj združene borke za človekove pravice želijo za svojo državo in družbo? »Želim si, da se v družbo povrne normalnost, v načinu življenja in tudi v smislu, da bomo živeli v državi, ki nam bo služila, ne pa se borila z nami,« pravi Nataša Posel. »Želela bi si živeti v državi, ki bi izpolnila sto zahtev, ki smo jih zapisali v iniciativi Glas ljudstva. V državi, kjer bi bilo javno zdravstvo dostopno in kakovostno, kjer bi bila socialna politika taka, da bi mladim omogočala, da se osamosvojijo in ustvarijo lastno družino, življenje in poklicne poti, in kjer bi bilo javno dostopno brezplačno šolstvo. To je država, v kakršni si želim, da bi rasla tudi moja otroka. Hvaležna sem, da živim v Sloveniji, četudi se zdaj morda ne počutimo, kot da je država na dobri poti, ampak sem prepričana, da jo je mogoče na to pot vrniti,« pa pravi Katarina Bervar Sternad, ki ponovno poudarja, da je sodelovanje v pravni mreži preseglo njena pričakovanja, »in želim, da to ohranjamo in s tako dinamiko delamo tudi naprej, čeprav je to seveda zelo naporno«.

Dejstvo je, da je ožji in širši krog sodelavk in sodelavcev Pravne mreže za varstvo demokracije v dobro družbe v zadnjem letu namenil precej (prostega) časa. Ali kot razmere verjetno najbolje povzame Barbara Rajgelj: »Želela bi si živeti v taki državi, v kateri mi ne bi bilo treba vsega prostega časa, koncev tedna in dopusta porabiti za to, da sploh lahko živim v njej.«