Naša najmlajša zaveznica se utaplja

Mineva 30 let, odkar je večina članic Evropske skupnosti, predhodnice Evropske unije, priznala samostojnost in neodvisnost Slovenije. Že dan po osamosvojitvi jo je priznala sosednja Hrvaška, kasneje prva od zahodnih držav Islandija, pa tudi Nemčija in Švedska, a z dodatkom, da bo njun sklep začel veljati šele, ko bodo to storile druge evropske države, 15. januarja 1992. Vatikan je Slovenijo priznal dva dni prej, Rusija mesec kasneje, Združene države Amerike pa z nekaj omahovanja šele aprila.

Mednarodno priznanje je pomembno, sklepno dejanje nastanka vsake države, ki razglasi neodvisnost. Do danes je večina članic Organizacije združenih narodov (OZN) Slovenijo priznala za neodvisno državo, pri čemer mednje štejemo tudi vse tiste, s katerimi je naša tako ali drugače spletla diplomatske odnose. Kot zanimiv podatek velja omeniti, da je večina članic OZN Slovenijo priznala že leto po razglasitvi samostojnosti – ob koncu leta 1992 jo je priznalo že 113 držav –, nekatere so iz takšnih ali drugačnih razlogov omahovale nekoliko dlje.

Mednje štejemo tudi tihomorsko otoško mikrodržavico Kiribati, ki jo sestavlja 33 koralnih otokov; z njo smo diplomatske odnose vzpostavili šele pred kratkim, natančneje junija lani. Državo velja posebej omeniti, saj v svet pošilja jasno in povsem nedvoumno sporočilo, kaj bi utegnilo v prihodnosti doleteti tudi prebivalce nekaterih drugih otokov ali obmorskih mest. Otočani predvidevajo, da bo njihovo glavno mesto na atolu Tarawa, kjer prebiva skoraj polovica prebivalcev države, do konca stoletja zaradi zvišanja morske gladine popolnoma izginilo. A še preden bi se to zgodilo, bo postalo neprimerno za bivanje, saj se morje že zdaj zajeda v tla koralnega otoka in prodira vanje, zaradi česar njegovi prebivalci nimajo več dostopa do pitne vode, drevesa in posevki pa odmirajo.

Nepovratne posledice globalnega segrevanja in taljenja polarnega ledu, zaradi česar se gladina morja vsako leto zviša za več kot tri milimetre, so v resnici že tukaj, eden zadnjih poskusov za njihovo ustavitev na podnebnem vrhu v Glasgowu pa se je, kot vemo, bolj izjalovil kot ne. Del krivde nosimo tudi sami, higienski minimum ohranjanja dobrih diplomatskih odnosov bi moralo biti vsaj to, da svoji najnovejši zaveznici ne pustimo povsem utoniti.