Boštjan Napotnik

18. 2. 2022  |  Mladina 7  |  Konzum

Picerijski mavzolej

Parma, Ljubljana

  • ocena: 3 / 5

Parma z

Parma z

The mašina

The mašina

Picerija Parma
Trg republike 2, Ljubljana
Tel.: 01 426 82 22
Tekoči trak Parmine peči se od ponedeljka do petka premika od 10.30 do 21.00, ob sobotah od 11.00 do 21.30, ob nedeljah pa od 11.00 do 21.00.

Ambient:
kadar ni epidemije, je v tem z retro fotkami in parafernalijami opremljenem nizkem placu glavni šank z visokimi stoli; zdaj se pač poseda za masivnimi mizami

Napitki:
borovničev sok (na računu je zaveden kot »opoj borovnica«), poleg uniona in laškega iz špine še razvpiti pivaki komunajzar, malo tektonika in nekaj kapelj iz Češke in Nemčije

Vegetacija:
devet pic je vegetarijanskih, na oddelku solat pa se najdejo tudi take brez sestavin živalskega izvora

Dostopnost:
pasaža Maximarketa je dostopna po stopnicah ali pa iz garaže, gibalno ovirane čaka malo planiranja, kako pristopiti

Fino:
ohranjanje gastro dediščine

Ne tako fino:
nekatere obloge (losos)

Če odštejemo cukrasti pici, ki staneta 5,9, sega cenovni razpon od 6,5 za margarito do 8,5 evra za pico tito; solate so od 5,6 do 7,9 evra.

»Nič drugačni nismo od slovenskega volilnega telesa: samo novi obrazi nas zanimajo!« je na konzumskem strateškem forumu samokritično rohnel predstavnik konservativnejšega inšpektorskega krila in v isti sapi izrazil pričakovanje, da v naslednjem srednjeročnem obdobju ne bomo iskali le novitet, ampak bomo malo več pozornosti namenili tudi preverjanju stanja stebrov slovenskega gostinstva.

Da bi stanovskega kolega pomirili, smo ga kar takoj po sestanku povabili na predsedniški konec Maksijeve pasaže – v picerijo Parma, na katere prvi obisk hrani spomin tako rekoč vsak v Ljubljani živeči bumer in ikser, mitsko prvo picerijo na tleh rajnke Juge pa je po ekskurzijskih ogledih Prodane neveste ali živalskega vrta spoznavala tudi mladunčad z drugih koncev naše ožje domovine. Od leta 1974, ko so pognali tekoči trak znamenite Parmine peči, so se picerije inflatorno namnožile po vseh naših koncih in krajih, s tem pa smo v skoraj polstoletnem obdobju doživeli tudi kar nekaj picopeških trendov – električnim majhnim debelinkam iz začetnega obdobja so sledile tanke hrustljavke iz krušne peči, ki so jih nato začeli preoblagati do onemoglosti, v nezdrave ekstreme se je šlo tudi z velikostjo, zadnja leta pa so se na sceni začele razraščati drožene pice (in pinse in fokače) z visokimi zamehurjenimi robovi in kreativnimi oblogami.

V Parmi so v vsem tem času vztrajali pri precej testenih, v kovinskih modlih oblikovanih in pečenih picah, je pa res, da so trendom – poleg poudarjanja dejstva, da testo pripravijo iz ekološko pridelane moke in da so v ponudbo uvrstili še plejado sestavljenih solat – sledili pri oblogah: med 47 slanimi kombinacijami se tako najdejo čisto resne, kot je tista z bivoljo mocarelo, napol pečenimi češnjevimi paradižniki in lističi sveže bazilike, pa tudi kaskaderske bizarkice, na katere namažejo ajvar ali naložijo piščančji kebab. Poleg referenčne parme ( jajce je bilo zapečeno, kot se šika, višina in zračnost testa pa sta – se zdi – z leti nekako upadli) smo si dali prinesti še najdražjo, po maršalu poimenovano pico in ugotovili, da je zamisel o kombiniranju iker, kisle smetane in lososa sicer zanimiva, a da bi jim Stari, če bi mu postregli tako presoljeno lososovo žaganje, kot so ga nam, zagotovo vzel licenco za ime.

Sicer pa je treba vendarle reči, da Parma z ohranjanjem stare peči, poimenovanji pic, furanjem borovničevega soka ter občo in fotografsko opremo prostora dovolj verno sledi konceptu nostalgičnega konzerviranja preteklosti, edini karanja vreden odmik je v zvočnikih štancajoča plastika, ki bolj kot v tale retro hram sodi v kakšno štacuno s poceni cunjami. Povzetek je torej jasen: nič ne bi imeli proti, če bi vse reči (s konzumskim zapisnikarjem vred) tako dobro preživele test časa, kot ga je tale veteranska picerija.