Ime česa je Uršula Cetinski?

V intervjuju za Večer je lani celo zaploskala kulturnemu ministru Vasku Simonitiju

Aktivistka Barbara Rajgelj je reagirala na zapis STA, ki ga je povzela Mladina, v katerem generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski od novega ministra ali ministrice za kulturo takoj po državnozborskih volitvah izraža pričakovanja. In sicer, da bo oblikoval štiriletni akcijski načrt z jasnimi kulturnopolitičnimi cilji, ki naj bi ga v javno razpravo predložili v obdobju stotih dni po nastopu funkcije. Akcijski načrt naj bi tudi napovedal časovnico za sprejetje pomembnih zakonov.

Očitek direktorici dan po Golobovi zmagi je nedoločen, a ga vendarle takoj slutimo: »Začenja se zbujanje iz dvoletne kome. Zlato medaljo za hitrost vstaj(e/a)nja od mrtvih dobi Uršula Cetinski, direktorica Cankarjevega doma.«

Ogabna sramota

Uršula Cetinski je v resnici nepomembna za mojo poanto, pomembno je vedeti, ime česa je? Na kaj aludira zgornji tvit? Najlažje ga bomo razumeli, če se spomnimo na zapis Jaše Jenulla, nedvomnega heroja slovenskega protestništva ob vseh drugih soborcih, čigar zasluge za demokratizacijo države bodo, kot se lahko bojimo, ostale pretežno neopažene v podobni obliki, kot je Golobova zmaga v pozabo krivično potisnila prizadevanja četverčka strank v Kulu. Legendarni protestnik je na Facebooku zapisal: »URŠULA CETINSKI, KI SE V ZADNJIH 2 LETIH NI NITI ENKRAT SAMKRAT OGLASILA! Ki je bila tiho, ko se je napadalo Metelkovo 6, ko se je neposlušnim umetnikom jemalo status, ko so neonacisti dobili status društva v javnem interesu. URŠULA CETINSKI, KI JE LANSKO POLETJE OSEBNO ZAHTEVALA, DA SO ME MORALI IZLOČITI IZ PROJEKTA, KI JE POTEKAL V CANKARJEVEM DOMU, se je ZDAJ oglasila prvi dan po volitvah s svojim zahtevami. OGABNO IN SPREVRŽENO! Takšni ljudje so še hujši kot zapriseženi janšisti (oni so vsaj malo dosledni). Bom kasneje napisal še kaj bolj optimističnega o volitvah in civilni družbi in prihodnosti, ampak TAKŠNO HINAVSTVO JE TREBA NASLOVITI TAKOJ IN NEDVOUMNO! Popolna sramota!«

Spontana reprodukcija sramote

Naj povem, da se Jenull po moje deloma moti, kajti zadrega je še hujša. Težava ni v Uršuli Cetinski, temveč v maniri in kontekstu njene »vrnitve«, ki ga je zmotila, v spontani družbeni reprodukciji tega, kar je opisal za sramotno. Težava je, skratka, v oportunizmu pripadnikov civilne družbe, javnega sektorja, znanstvene sfere itd., ki reagirajo natančno na način, kot ga očitata Rajgelj in Jenull: ko se stvari v avtoritarnem režimu, ne po njihovi zaslugi, po volitvah dovolj čudežno uredijo, so znova varno v sedlu, spet so na strani zmagovalcev, pri besedi in znova bodo s pomočjo medijev »pametovali«, na koncu pa zasedli iste pozicije, ki jih zasedajo nenehno. Nič se ne bo spremenilo in te tedne jih bo veliko, prilezli bodo na plano, zmagalo bo večno vračanje istega.

Njej podobnih je na tisoče in tisoče, zato je Uršula Cetinski kvečjemu ime za molčečo oportunost in našo nemoč, da bi jo ustavili. V intervjuju za Večer je lani celo zaploskala kulturnemu ministru Vasku Simonitiju. Na drugi strani bodo ostali tisti pravi heroji, ki so se dnevno borili za demokracijo v zadnjih dveh letih, medijsko in sicer spregledani, toda z največjo moralno pravico, da oportunistom zabrusijo, kar jim gre. Jaša Jenull jo ima.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**