Topel sprejem in hladna realnost

Doslej država za ukrajinske begunce ni storila praktično ničesar, vse delo namesto nje opravljajo nevladne organizacije in prostovoljci

Tretji dan ruske invazije na Ukrajino je notranji minister Aleš Hojs sporočil, da lahko Slovenija nemudoma sprejme 200 tisoč (ukrajinskih) beguncev. Če bi lahko brez težav nastanili in nahranili 200 tisoč ljudi ter jim omogočili človeka vredno življenje, potem to za 5968 ukrajinskih državljank in državljanov, ki so doslej zaprosili za začasno zaščito, ne bi smel biti najmanjši problem. Je torej za njih dostojno poskrbljeno? Na žalost ne.

Ista odhajajoča vlada in njena večina v državnem zboru sta pred dobrim letom dni v zakonu o tujcih spet uzakonili pravico, da Slovenija preprosto zapre meje in ne sprejema več prošenj za azil, če želi v državo (v kratkem obdobju) vstopiti tolikšno število beguncev, da bi bila domnevno ogrožena varnost in stabilnost državnih institucij. To pravico so uzakonili, čeprav je smiselno enake zakonske člene, ki jih je pred tem uzakonila že vlada Mira Cerarja, ustavno sodišče razveljavilo, ker so bili protiustavni.

Kakorkoli, verjetno so imeli v mislih nekaj sto tisoč ljudi, recimo 200 tisoč. A bojazni, da bi Slovenija zaprla meje za ukrajinske begunce, za zdaj ni. Prav nasprotno kot beguncem z Bližnjega vzhoda in iz Afrike jim je namreč politika soglasno izrekla dobrodošlico. Poleg tega je v dobrih dveh mesecih v Sloveniji prošnjo za začasno zaščito vložilo le slabih 6000 ukrajinskih državljanov, še precej manj, le okoli sto, pa prošnjo za azil.

A pretekle izkušnje beguncev niso dobre – niti tistih, ki jih je Slovenija uradno toplo sprejela. Največja skupina doslej so bili begunci iz Bosne v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V javnosti sicer velja, da je bilo v Sloveniji 70 tisoč bosanskih beguncev, za katere je država zelo dobro poskrbela. A kot je nedavno v Mladini zapisala dramska igralka in humanitarka Draga Potočnjak, je resnica »žal trda in grda. Ljudje so životarili, saj je začasni begunski status, ki jim ga je dodelila država, vseboval veliko več prepovedi kot pravic.« Zato so bosanski begunci Slovenijo množično zapuščali, njihovo število se je nenehno zmanjševalo. Države, v katere so odhajali, so jim omogočale normalne stanovanjske razmere, šolanje na vseh ravneh, integracijo, zaposlovanje. »Slovenija pa je pred domačo in mednarodno javnostjo uspešno hlinila, da odlično skrbi za begunce, čeprav si je ves čas predvsem prizadevala, da bi se jih čim prej znebila. Brez težav je kršila mednarodne konvencije in zakone, ki jih je podpisala, celo lastno ustavo, ko je beguncem omejevala pravico do gibanja, do celovitega šolanja, do popolne zdravstvene oskrbe, predvsem pa do dela.«

Pretekle izkušnje beguncev v Sloveniji niso dobre. Niti izkušnje tistih, ki jih je Slovenija uradno toplo sprejela in jim obljubila varnost in normalno življenje.

Nedaven tak primer so afganistanski sodelavci Slovenske vojske in drugih (zavezniških) vojsk, ki so jih bile oblasti prisiljene rešiti pred maščevanjem Talibanov. Slovenija je sprejela le družino enega sodelavca vojske, skupaj pa le 25 afganistanskih državljank in državljanov. Čeprav je obrambni minister Matej Tonin ljudem, ki se nikakor ne morejo vrniti v domovino, obljubljal varnost in novo življenje, so potem dobili le začasno petletno zaščito, ki jih pušča v negotovosti in jim onemogoča, da bi si ustvarili novo življenje.

Tudi prvi podatki o razmerah, v katerih so se v Sloveniji znašli ukrajinski begunci, niso dobri. »Največja težava beguncev iz Ukrajine je, da jih še vedno veliko čaka na odločbe o statusu, ki jih izdajo upravne enote. To predstavlja problem, saj je podeljeni status podlaga za denarno pomoč države, pa tudi za delo. Sistemskega načrta za integracijo ni, šele v petek je bilo objavljeno prvo javno naročilo za integracijske aktivnosti, ki jih bo financirala država, a se bodo najverjetneje začele izvajati šele junija. Ampak tudi to ni celovit sistemski načrt integracije. Situacijo trenutno tako na področju materialne pomoči za ljudi zunaj nastanitvenih centrov kot za integracijske aktivnosti rešujemo nevladne organizacije, prostovoljci ter donatorji,« položaj opisuje Primož Jamšek, vodja terenskega odziva in programa Dnevnega centra za migrante na Slovenski filantropiji.

O tem smo se pogovarjali tudi z enim izmed v Sloveniji živečih ukrajinskih prostovoljcev, ki pomagajo prišlekom, Sergijem Kurinjijem. Tudi on opozarja na glavno težavo, da begunci predolgo čakajo na status: »Prvi Ukrajinci, ki so prišli v Slovenijo takoj po začetku vojne, so dobili odločbe konec aprila. V številnih evropskih državah status ali pa denarno pomoč dobiš precej hitreje. Na Irskem dobiš status začasne zaščite na letališču, ko pristaneš. Ne razumem, kako lahko v Sloveniji to traja tako dolgo – kaj je sploh treba preverjati v teh primerih, zakaj odločbe ni mogoče izdati v nekaj urah ali vsaj nekaj dneh?«

Kurinji pojasnjuje predlog, ki so ga predali oblastem: da bi si begunci lahko sami izbrali upravno enoto, kjer vložijo zahtevek za začasno zaščito. Ali pa da bi upravna enota v Ljubljani, ki je preobremenjena, posredovala te zahtevke v reševanje drugim, precej manj obremenjenim enotam. A za zdaj niso imeli uspeha: »Pričakovali bi, da bodo ti ljudje hitreje dobili denarno pomoč in nadomestilo za nastanitev, a to je vse vezano na pridobitev statusa. Dokler ne dobijo odločbe o začasni zaščiti, ne dobijo od države čisto nič. Če v tem času begunec živi pri prostovoljcu, država z njim nima nobenega stroška, niti za tri obroke dnevno, kot jih dobi, če živi v kateri izmed državnih nastanitvenih kapacitet.«

Težava je namreč tudi, da država ni omogočila razmer za ustrezno nastanitev prihajajočih beguncev. V Slovenijo jih je doslej prispelo okoli 22 tisoč; večina je odšla naprej proti severu Evrope, precej pa jih je ostalo v Sloveniji. Od teh je doslej prošnjo za začasno zaščito vložilo le slabih 6000 oseb, od katerih dve tretjini še vedno čakata na status begunca. Velika večina živi pri zasebnikih, pri prijateljih, znancih in prostovoljcih, ki jim pogosto nudijo brezplačno namestitev.

»So ljudje, ki pravijo, da lahko pri njih bivajo brezplačno mesec, dva ali tri. Ampak tako ne morejo poskrbeti za deset tisoč ljudi. Kam bodo šli, ko prostovoljci ne bodo zmogli več plačevati stroškov za njihovo bivanje? V azilnem domu v Logatcu in drugih državnih kapacitetah tega prostora ni. Nastanitev, ki jih ponuja država, ni za več kot tisoč ljudi. Če velika večina beguncev, ki živi pri zasebnikih, ostane brez namestitve, ker njihovi najemodajalci ne zmorejo več kriti njihovih stroškov – kam bodo šli?

To se lahko zgodi kmalu,« pojasnjuje ukrajinski prostovoljec in dodaja, da so v izpostavi azilnega doma v Logatcu kapacitete že zdavnaj polne, za nove prišleke zgolj dovažajo dodatne zabojnike. »Gre za zabojnik s posteljami, brez omar, obešalnikov ali česa podobnega, ničesar ni. Seveda je za teden ali dva to bolje kot nič. A da bi tako živeli dva, tri, štiri mesece ali več, to je katastrofa. Do skupnih tušev in stranišč je tudi 100, 150 metrov. V redu je, da ta možnost sploh obstaja, za nekatere je tudi tak zabojnik boljši, kot da bi sedeli v Ukrajini v kleti, a zdi se, da država ne razmišlja, kako naprej.«

»Seveda sem slišal, da je notranji minister razlagal, kako bo Slovenija poskrbela za 200 tisoč ukrajinskih beguncev. Kje? Kako? Če pride toliko ljudi, kdaj bo zadnji dobil odločbo o začasni zaščiti? Čez deset let? Poleg tega država nima kapacitet, da bi namestila nekaj tisoč beguncev, kaj šele nekaj deset ali sto tisoč,« zaključuje Kurinji.