Človek ognja in pepela

Kako je Boris Pahor posnel holokavst in nas posvaril pred refašizacijo sveta

V Nekropoli, objavljeni leta 1967, a brezčasni, se Boris Pahor dvajset let po drugi svetovni vojni vrne v kraje, ki so bili priča njegove »anonimne ujetosti«. Kot »turist« – kot »poletni nomad« – se vrne v kraje, kjer so nekoč stala nacistična koncentracijska taborišča Natzweiler-Struthof, Markirch, Dachau, Mittelbau-Dora, Harzungen in Bergen-Belsen.

Njegove sandale so lahke, njegov korak prožen – njegovo obuvalo ni platneno, podplati niso iz debelega lesa, tako da njegova stopala niso »mesnati beli čoki«. Kot nekoč. Tu, v tem »krematorijskem svetu«, v tej pošastni »kovačnici smrti«, na prizorišču »konca človeštva«, »dokončne negacije«, »enakosti v gladu in pepelu«, »brezimne pogube« in lebdenja nad »neskončno praznino niča«, je preživel štirinajst mesecev – od februarja 1944 do aprila 1945.

Vse je nedotaknjeno. Lesena vrata so prepredena z bodečo žico – kot takrat. Samo stražarjev ni v lesenih stolpih. Tek esesovskih škornjev se tudi ne oglaša več. Ozračje pa je še vedno izredno, nevsakdanje, zlovešče, hudodelsko. Tu, kjer so prestopili »mejnike življenja«, kjer je »vse človeško postavljeno na tehtnico« in kjer se je vsak – kljub množici in čredniškemu življenju – »soočal samo z notranjo samoto in brezglasnim mrakom«, je »človeško zlo zmagovalo nad človeško bolečino in skoraj vtisnilo poginu pečat večnosti«, toda turisti in nedeljski izletniki, ki se gnetejo okrog njega (in gledajo pepel in koščke kosti v opečnatih loncih), lahko le zaslutijo »nedojemljivo enkratnost usode svojih izgubljenih sinov« in »nepremakljivi mejnik človeške zgodovine«, nikoli pa »ne bodo mogli prodreti v prepad zavrženosti, s katero je bila kaznovana naša vera v človekov ponos in v prostost njegovega osebnega odločanja«. Nikoli si ne bodo mogli predstavljati »razpoloženja človeka, kateremu se zdi, da je njegov sosed dobil v železni skodeli za pol prsta več rumene tekočine«, kakor si tudi nikoli ne bodo mogli predstavljati psihologije človeka, ki je izumil klešče, s katerimi lahko okostnjak potegneš na kup in ga potem zvlečeš k železnemu dvigalu pred pečjo, ki gori brez prestanka. In nikoli ne bodo mogli dojeti, kako so se vsi ti taboriščniki »s svojo nagoto znašli v uveli koži lačne živali«, ki je onemoglo izgorevala in vsak dan izračunavala oddaljenost od peči. Ja, krematorija.

Nobena slika ne bo mogla prikazati »gluhega ozračja«, »nemega brezna«, sreposti oči, ki jo ustvarja lakota, »nemira ustne votline«, »samovoljnih teženj požiralnika« in »poslednjih odtenkov nevidnega notranjega boja, v katerem so privzgojeni napotki omike že zdavnaj podlegli neomejenemu trinoštvu želodčnega epitelija«.

Ne, tistega pridiha niča, ki visi nad njimi (in ki se je nekoč »spojil z negibnimi stvarmi«), ne čutijo, kakor tudi ne čutijo razumske omejenosti iz časov, »ko se je zavoljo pomanjkanja soka v citoplazmi naših celic možganska snov v koščenem loncu sušila kakor želatina meduze na prodnih kamnih«. Ko gleda vodnika, ki se preživlja z »razkazovanjem kraja našega umiranja«, mu ne zavida – tu zlahka zdrkneš v plehkost.

Jaz sem kamera

Zebrasto mravljišče, množica obritih krogel, štrleče ličnice, ključavnicam podobne čeljusti, apelplatz, obuvalo, ki se snema na snegu, v blatu ali sredi luž, trinadstropni pogradi, gomazeča telesa, amorfno valovanje zgoščene mase, postoterjeni nagoni po lastnem preživetju, prebolevniki, kilavci, škrtanje reber, ki so videti kot »sesušeni kovček iz šibja«, gnile rane, podobne »orumenelim palmovim listom«, glava dojenčka v obliki »zaprašene in skorjaste pesti«, barake, ki spominjajo na »prebivališče gobavcev na otoku, od katerega je na tihem in za zmeraj vzela slovo poslednja človeška ladja«, živinski vagoni, vrtoglavi kamnolom, v katerega se vijejo postrojene vrste, bikovka, ki mesari hrbet, vegetativno življenje, ki preglasi tovarištvo, sestradane celice, ki prekričijo vse drugo, žival, ki v človeku »na tihem razklepa čeljusti in krči kremplje«, strah pred ušmi in tifusom, siva telesa, črne zadnjice: »Res, samo filmska kamera bi lahko verno posnela takšne sekvence, se ustavila na dolgem kablu, šla vzdolž njega do žarnice in do suhega koraka, obenem pa ujela obrite glave dvonožcev, ki se prerivajo, da bi lahko hitro stekli počivat v hladno grobnico,« pravi Pahor, a obenem že tudi dodaja, da je »mogoče bolje, da ni bilo takšnega filmskega očesa«. Prav res: »Skoraj bolje, da takega filma ni, ker danes bi se suha bitja z golimi koraki komu lahko zazdela kakor trop dresiranih psov, ki jih je gospodar z lakoto izuril, da si, stoječ na zadnjih nogah na stolčku, eden drugemu ovohavajo korak«.

Pahor nas opozori, da ta nacistična in fašistična grozodejstva, s holokavstom vred, niso padla kar z neba. Prišla so počasi, zlagoma, a logično, zanesljivo, nepresenetljivo – in pričakovano.

A logično: takšna filmska kamera – takšno filmsko oko – postane prav Boris Pahor. Joseph Conrad je leta 1897 v uvodu v roman Črnec z »Narcisa« famozno zapisal: »S svojim pisanjem skušam doseči, da bi bralci slišali, da bi občutili in predvsem – da bi videli.« Vse je opisoval tako podrobno in doživeto, kot da bi hotel, da to vidimo. Tak občutek imate tudi ob Nekropoli: kot da bi Pahor hotel, da bi to, kar opisuje, videli. Da bi vse to vizualizirali. Da bi videli jetnika, ki si začne loščiti škornje – kot bi se hotel norčevati iz lastne pogube. In da bi videli jetnika, ki se za barako sonči  – kot bi hotel parodirati usihanje svojega telesa. Da bi videli sliko tega »začaranega kroga nemoči in počasnega ugašanja«.

In to tudi vidimo: Nekropola je ultimativni film iz pekla, v katerem peč gori brez prestanka, podnevi in ponoči, poleti in pozimi. In ja, vidimo to grozljivo peč, podobno »žrelu čokate ribe, čokatega slepega zmaja«, »železno pošast z razklenjenimi čeljustmi«, »uničevalni stroj« (ki se ga turisti lahko dotaknejo, saj je osnažen in naoljen, »praznično oblečen, ponosen na svoje dolgoletno delovanje«). Vidimo »rdeče jezike«, ki izpod kapice nad dimnikom molijo v planinsko noč. Vidimo dimnik, iz katerega se neprenehoma kadi. Vidimo tovarno smrti – »s krvavim tulipanom na vrhu«.

Vidimo »sekvence nekdanjega zla«. Vidimo »brezupni molk ozračja«, njegovo strahotno negibnost. Vidimo nemo podobo razsula in izumrlo zemljo z vonjem po osmojenem mesu in sežganih kosteh. Vidimo krčevito razkrajanje, razpadanje in razosebljanje, stokanje pod odejo in lačne ude, ki prižemajo odejo k sebi.

Vidimo vse te »igralce«, ki si v tekmi s smrtjo niti za trenutek ne oddahnejo.

Pahor se steguje v naš čas, prepojen z avtokrati, malimi firerji, ki zastrašujejo, radikalizirajo in fašizirajo družbo, ljudi pa prepričujejo, da to, kar počnejo, ni fašizem.

Vidimo piramido, v katero zlagajo trupla, ki jih oblizuje ogenj, uničevanje prožnih in sočnih teles, gluho in negibno napetost, ki raste iz nemoči in se izgublja v nemoč, nenadoma prebujeno mrtvorojeno moškost, ki se dotika niča, obsojenost na večno osamljenost, praznino, ki žre zadnje koščke razuma, suhce, ki s capami slačijo s sebe poslednjo moč, zbegane, koščene, preklaste prapodobe, »kateri morajo postati vsi podobni«, kožo, ki je postala pergament, stegna, ki imajo debelino gležnja, razbrozgane cokle, razkrečene zobe, izgubljene oči, ki jih sesa lakota, steklene zenice, ostre ličnice, votle kolke, balinčaste lobanje, hlipanje, grgranje, goltanje oglja v prahu ali malte (»Ko so izdihnili, so imeli belkast cement na zobeh in vse okoli ustnic«), kapove krike »Tempo, tempo!«, človeški lajež, ki para noč, cvrčanje bikovk na sveže umiti koži, vešala, prirejena sadistični tehniki počasnega, zadržanega, krvoločnega davljenja, drhtenje paličastih udov, drgnjenje laktov in stegen, mahedravo krotovičenje, težko sopenje, spačene obraze, sedenje na mrličih, rane na mečih (»kot velika ženska spolovila z nabreklimi, trdimi ustnicami«), lesene žlice, ki so »poslednje vezi z bivanjem«, zrak, prepojen z grižo in gnojem, izdiranje zlatih zob, »krike živali, ki še ni izoblikovala besed«, »tuljenje človeka, ki se še bojuje za nadvlado nad živalskostjo«, kavlje, ki so jih uporabljali za skrito obešanje, nemirno spanje, vročičnost, ki je pomešala začetek s koncem, temo in svetlobo (»Nič več ne jutra ne večera«), srce, ki ni več znalo obnoviti svojega utripa, pogin, ki je bil v ozračju (»Dihal si ga«), in driskava, povsem dehidrirana telesa, podobna »čudno skrivenčenemu dračju«. A ko se je premrlo, negibno telo znašlo »pred glavo tega kovinastega kita«, pred »velikim gobcem« te apokaliptične peči, je bil »rajnki že docela spojen s svojimi strahovi, in ko so bile na koncu njegovih lesenih udov široko razprte oči, te niso bile srepe zavoljo zubljev v pripravljeni pasti, saj so se bile že zdavnaj zazrle v brezmejno praznino in tako zazrte osteklenele«. Ne, telesa, ki je že napol leseno, ni težko še do kraja uničiti.

»Komu bi se takrat mogla poroditi misel, da se bodo tod sprehajali zaljubljeni pari?«

Kozmična osamljenost poslednje ure

Ta izgubljeni svet nima nobenih stičnih točk s človeškim svetom. Jetniki, objekti in obenem ultimativni subjekti zgodovine, drgetajo, ječijo ter se spreminjajo v »sesušeno neuporabno snov«, »koščene vodne komarje«, »osmojene pajke z iksastimi zadnjicami«, »oslepele ptiče, ki so jim požgali perje, da jim je ostala samo mreža porjavelih koščic«, in »tenke prikazni, ki ne slišijo več niti glasu svojih bosih stopal«, pazljivo izdihavajo smrt, ki jo potem »v kratkih in odsekanih presledkih« spet vdihavajo, prilagajajo se »neskončno razpotegnjeni valovni dolžini uničenja«, se prebijajo skozi »dvojno noč« (»Nacht und Nebel. Noč in megla. Sama noč ne zadostuje.«), se stegujejo »do poslednje meje sveta«, si umišljajo, da jih bodo zdaj zdaj osvobodili vogeški partizani ali padalci (če jih ne bodo prej vseh skupaj zastrupili z mineštro, ki ji bodo na srednjeveški način primešali strup), ob dolgi selitvi v Dachau pa se lahko tolažijo le, da bodo zdaj bliže domu.

Človeške kože visijo kot perilo – iz njih izdelujejo jahalne hlače, aktovke in copate. Res ni dobro, če imaš lepo kožo. Molitve in prošnje za čudežno vrnitev v človeški svet ne pomagajo. V tej noči, v kateri je vse mogoče, ponižanje jetnikom vžigajo za vse življenje – kot številke. Medtem ko jedo kolerabjo mineštro, poleg njih obešajo ruskega fanta. Njegov predsmrtni smehljaj razumejo kot odpuščanje, »ker nam je vodena jed dobra«. Velikih ugank človeškega bivanja jim ni treba rešiti. Itak imajo občutek, da se približuje konec sveta.

In Boris Pahor – »človek ognja in pepela«, »poln pošastnega okolja in ozračja«, »okužen z življenjem« – res dela vse, da bi to videli. Da bi si to lahko predstavljali. Da bi si lahko zamišljali te kraje, »kjer je po hrupnem ali tihem pokončevanju zavladal neskončen molk«. Da tega ne bi pozabili. Da to ne bi izginilo brez sledu. Da tega ne bi pregrnila izdajalska tišina. Da ne bi izginili odtisi in posnetki teh »ponižanih kosti«. Da se to ne bi izgubilo ob povojnem razkuževanju Evrope. Da bi vse to preživelo v svetu živih. Da bi vse to lahko zavarovali pred revnostjo svoje domišljije in nestalnostjo svoje fluidne zavesti. Da to ne bi delovalo le kot privid. Da bi temu rekli: nikoli več! Da tega res ne bi več hoteli. V nobeni obliki.

Nekropola je dolgo snemanje nacistične tovarne smrti, dolgo vizualiziranje neizrekljivega. Zato vidimo tla v sobi za eksekucije, tla, ki rahlo visijo, da je kri žrtev – recimo alzaških partizanov – lahko odtekla, secirno mizo, na kateri je neki profesor delal vivisekcije in preučeval stomatološke posebnosti »manjvrednih« ras (in »nadzoroval stanje deportirancev, ki so dobili v plinski celici različno količino plina in so zavoljo tega nekateri manj, drugi spet dalj časa umirali«), rjavkaste madeže, ki jih puščajo rajnki, »nepremični ritem smrti«, »mrtvaško komedijo«, »tihi rekviem, ki ga trgajo zobje volčjakov«, »zavest usodnega odtekanja življenja v nas«, »korenito nagnjenje k uboju«, »nespoštljivo naslado ob tujem trpljenju in tuji krvi«, »radikalno zaničevanje manjvrednih«, »dotik smrti«, ki odpihne vse vsiljene vzdevke, primere kanibalstva, čepenje ob izsušeni glavi, temo, ki je ni mogoče odmisliti, telesa, ki ne morejo več počeniti, polzenje življenja navzdol do skrajne meje, čas, ki zvodeni v blato in gnoj, in »rezek sunek odmeva nepreklicnega konca«.

Narava ob vsem tem ni niti trznila. Iz gozda ni planila četa dolgo pričakovanih bojevnikov, ki bi rešili alzaška dekleta, obsojena na sežig. Le kako do narave ne bi čutil odpora? Sonce je bilo ob vsem tem – ob tej »kozmični osamljenosti poslednje ure«, ob tem »neposrednem stiku s kozmično goloto«, ob tem »doživetju absolutne praznine, stiku z ničem, z bistvom niča« – brez slehernega pomena. Čisti anahronizem.

V predsobi smrti

»Krematorijska mesta so bila zgrajena za ugonabljanje človeških sinov; zato je vseeno, v katerem oddelku si bil zaposlen. Brivec je smrt bril, skladiščnik jo oblačil, bolničar slačil ...« Pahor je bil bolničar – delal je v »predsobi smrti«. Ob upanju, da se mu bo vendarle posrečilo, se je podvrgel tudi potrebi, »da poteši nagon po reševanju«. Z zleknjenih teles je odiral črtasto, uvelo, zasmrajeno kožo, jih umival, tisoče in tisoče jih je videl, številne znosil v predvežo peči, okušal mrzel dih praznine, izkušal nesmiselnost klečanja ob človeškem ostanku in tih, oddaljen stud zavoljo nemoči v porazu, imel občutek, da sebi ne more uiti in da je z vseh strani obkoljen, krepil »poklicni hlad« (z gnojem, blatom, krvjo in dotikanjem podelanih teles ni imel težav), presenečal z »moško dobroto«, razpolavljal velike konjske sulfamide, jih delil kakor hostije, čemel na robu vrtinca neskončnega niča, v samem brlogu smrti.

A v svetu, v katerem je bilo vse urejeno tako, da je človek skoraj gotovo podlegel, je preživel. Preživel je tudi vse nalezljive bolezni, ki jim je bil kot bolničar neprestano izpostavljen. Ja, živel je v brlogu smrti, »ljubosumne megere«, a pred njo nekako varen, »ker je bila preblizu, da bi me mogla napasti«. Bil je »kot vojak, ki na bojišču leži skrit pod kupom mrtvih; potuhnil se je in ne diha, da bi ga sovražnik ne opazil in bi se v pravem trenutku po vseh štirih odplazil proti življenju«. »Kje je torej Bog?« vpraša nekdo v Noči (1960), knjigi o holokavstu, ki jo je napisal Elie Wiesel – malo prej so nacisti v Buni, taborišču smrti, obesili otroka. Malemu Elieju, ki je tedaj štel 15 let, a se je iz taktičnih razlogov pretvarjal, da jih šteje že 18, se je sicer zazdelo, da Bog visi pred njimi, »tukaj, obešen, na teh vešalih«, toda Bog je bil de facto ena izmed največjih enigem holokavsta. Ko je bilo vojne konec, so rekli, da po holokavstu pisanje poezije ni več mogoče, toda ob branju Noči se vprašate nekaj drugega: ali je bila po holokavstu še mogoča vera v Boga?

Nekropola je dolgo snemanje nacistične tovarne smrti, dolgo vizualiziranje neizrekljivega. Vidimo tla v sobi za eksekucije, ki rahlo visijo, da je kri žrtev – recimo alzaških partizanov – lahko odtekla.

Interniranci, ki se jih spominja Wiesel, stalno molijo in apelirajo na Boga, ga moledujejo in rotijo, toda to jih vodi le v naslednje kroge nacističnega pekla. Tisti, ki so se rešili, lahko sicer rečejo, da jih je rešil Bog, toda glede na to, koliko jih Bog ni rešil, bi težko rekli, da je imel kaj z njihovo rešitvijo. Bistveno več z njihovo rešitvijo – ali pa »odrešitvijo«, smrtjo – je imela logistika koncentričnih krogov nacističnega pekla, logika »selekcij«. Wiesel popisuje vse faze v zapiranju nacističnega kroga – in Judje, z malim Wieslom vred, v vsaki fazi mislijo, da »selekcija« ne bo prišla do njih. Ko še živijo na Madžarskem, ko mislijo, da Hitler ne bo mogel uničiti vsega ljudstva pred očmi 20. stoletja, ko jih razlastijo, ko jih preselijo v geto, ko del geta deportirajo v lagerje, ko jih naložijo na vlake, ko jih odpeljejo v Auschwitz, kjer »samo želodec čuti minevanje časa«, ko jim populijo zlate zobe, ko nacisti otroke mečejo v zrak in jih rešetajo z mitraljezi, ko jih pošljejo na marš smrti, ko ob Mengelejevi pomoči recenzirajo njihovo zdravje, ko jih odpeljejo v Birkenau ter potem v Buno in Buchenwald in ko nekatere pošljejo v tovarne, nekatere pa v krematorije – vedno računajo, da »selekcija« ne bo prišla do njih.

Noč je – tako kot Nekropola – knjiga o noči, v kateri je bilo Boga tako strah, da se je skril. Le v naključnosti nacističnih »selekcij« lahko zaslutimo njegovo hazardersko žilico.

Pahor ni preživel zato, ker bi si domišljal, da so nacistične »selekcije« nanj pozabile, temveč zato, ker je še pravi čas dognal, da je »prvi pogoj za najmanjšo možnost preživetja stroga odstranitev vseh podob, ki ne spadajo v kraljestvo zla«. Taboriščnik na žive ljudi ne sme niti pomisliti. »Ne položiti fotografije živega dekleta med grobove.« Živim se ne sme približati ne z željo ne s spominom. Smrti ne sme dražiti s prividi življenja. »Ne smeš se bati smrti, so rekli, zakaj če se je bojiš, se spotakneš in takrat smrt lopne po tebi.

Trezen moraš biti, vsi tvoji gibi morajo biti naravni.« Pahor se je zato razdajal v zaporedju vsakdanjih, vsakournih, trenutnih gibov. »Materializiral sem se v aktivni skrbi za druge.« Kdor dela za skupnost, se s svojim delom reši anonimnosti, tako da je smrt potem z njim obzirnejša, si je mislil. Če bom del skupnosti, bom varen pred smrtjo!

A tudi pri tem je izključil »sleherno misel na prihodnost«. Zvedel se je na »golo trenutno bivanje«. In postal »neobčutljiva filmska kamera, ki ne sočustvuje, ampak snema«. Ta filmska kamera je bila trda in nepremična od strahu, pri čemer pa ni šlo za ravnodušje, temveč za »obrambni sistem, ki ni dopuščal, da bi čustva segla do človeškega jedra in načela njegovo zgoščeno samoohranitveno energijo,« saj se je »ves moj duševni stroj pogreznil v meglo, ki je sproti filtrirala dogajanje in odvzemala učinkovitost njegovi izrazni moči«

Strah mu je omrtvičil ves sprejemni center, s tem pa ga je tudi zaščitil pred hujšim zlom, ki bi ga prineslo »popolno vživetje v dano stvarnost«. Zato ni bil radoveden, ni ga zanimala notranja lagerska politika, v lagerske skrivnosti ni vrtal. Ostal je »eden iz množice, prestrašena celica množičnega strahu«. V lagerju ni dobro, če je človek popolnoma prebujen. »Dosti boljše je, če je v napol letargičnem stanju.« In nekaj letargičnega je bilo v njegovi delovni rutini, verižnem zaporedju gibov. »Ležanje, negibnost, to je bilo še zmeraj najbolj učinkovito sredstvo proti okužbi s smrtjo.« Edini nadomestek za zdravila, ki jih ni bilo. Telo je mirovalo, ni oddajalo kalorij. »Celotna, dokončna prebujenost bi kakor atomsko žarčenje načela življenjsko jedro.« Ne bi preživel.

Je pa res, da je ležanje tudi »najbolj primeren položaj za rahlo drsenje v objem praznine«. Mišice in žile so že izsušene. Kosti ne morejo več služiti kot vzvod. Bolečina ne potuje več.

Živ, torej kriv

»Živ sem, zato so tudi moja najbolj pristna čustva nekje nečista.« Pahorja je mučil in preganjal občutek krivde – ker je preživel. Ta občutek so imeli mnogi, ki so preživeli holokavst. Zakaj sem jaz preživel, drugi pa ne? Pahor temu občutku prikima: ko je kdo umrl, so si lahko razdelili njegovo hrano – in njegova oblačila. Mrtvi so jih hranili in oblačili – omogočali so jim preživetje. »Bolničarji smo živeli od kruha naših rajnkih,« pravi. Toda: »Zlo ni bilo v tem, da smo ga jedli, ampak da smo računali s tistim kruhom.« In zelo natanko so vedeli, čigav obrok bo ostal. »A vendar je lahko drugim koristen samo, kdor je sam zadosti pri moči.« Pahor je bil koristen. Pa spet: »Nihče ne more tajiti, da je na dnu svojega bitja podzavestno potolažen, ko preti nevarnost drugemu in ne njemu. V tovariškem gibu, ko ponujaš obsojenemu pijačo, je kljub vsej dobroti tudi drobec hvaležnosti zaporedju, ki je določilo, da strežeš ti njemu, ne on tebi.«

Nacizem je bil res zverinski – ker je tiste, ki so ga preživeli, silil v občutek krivde in sram in opravičevanje in iskanje izgovorov in racionaliziranje. »Gotovo, zdaj vem, da bi bili takrat morali planiti iz barak, da bi bili morali zdrveti navzdol po stopniščih in trumoma napasti blok, iz katerega je esesovec eno za drugo peljal dekleta v dvajset metrov oddaljeno barako s pečjo. Strojnice s stražnih stolpov na desni in na levi bi kosile našo zebrasto gmoto, veliki žarometi bi jo slepili, vendar bi se s takšnim koncem rešili tesnobe in ponižanja, ki sta pokrila notranje stene našega bitja.«

A to ni bilo mogoče. »Tisti lačni množici je misel usahnila, odtekla s sokom, ki se je z grižo scedil iz teles.« Refleksi so uplahnili. Postali so sence. Njihovi premiki so bili razvlečeni v neskončnost.

Včasih pa so koga vendarle zarotniško rešili – mrtvaku so na palec nataknili listek s številko katerega še živega interniranca, ki so ga potem po hitrem postopku, po možnosti s prvim delovnim transportom, poslali iz lagerja. »Čudovita in pošastna tveganja.« Včasih je sam koga rešil pred grizlijevskim delom – dal mu je »bolniško«. Toda pred smrtjo jih ni rešil. Zavoljo njegovih posegov so »pomrli samo kakšen dan kasneje«, si misli. »A kdo ve, mogoče se je kateri rešil, samo že ta možnost pa je vredna celo človeško življenje«.

Nacizem je bil res zverinski – tistih, ki so ga preživeli, ni ponižal, razčlovečil in razvrednotil le v svojem krematorijskem svetu, ampak tudi pred zgodovino, pred prihodnostjo, pred kolektivnim spominom, pred človeškim občestvom. Pahor se povsem upravičeno čudi: »Zakaj gloriola čistega junaštva za tiste, ki so padli s puško v roki ali leže za strojnico, medtem ko je za tiste, ki jih je izvodila lakota, samo nanagloma izgovorjen spomin, drugače pa molk?« Prav res: »Kaj ni bil, kdor je v zaledju omogočal bojevniku boj, ravno tako junaški kakor oboroženi upornik? Kaj mogoče ni bil celo še bolj junaški, zakaj, ko so ga ujeli, se je lahko zanašal samo na svojo duhovno moč, medtem ko je junak, ki je zdaj ovenčan s slavo, imel med sabo in sovražnikovim telesom strelno orodje, s katerim je zaslonil svoj pogum?«

Pričakovanje apokaliptičnega zla

Pahor, ki je zrasel v fašistični Italiji, nas opozori, da ta nacistična in fašistična grozodejstva, s holokavstom vred, niso padla kar z neba. Prišla so počasi, zlagoma, a logično, zanesljivo, nepresenetljivo – in pričakovano. »Že v mladih letih so skrtačili vse iluzije iz naših zavesti in nas navadili na pričakovanje še korenitejšega, apokaliptičnega zla. Kogar je namreč že kot šolarčka zajel preplah zanikane skupnosti, ki brez moči mora gledati, kako plameni uničujejo njeno gledališče v središču Trsta, temu so bili za zmeraj skazili podobo prihodnosti. Krvavo nebo nad pristaniščem, podivjani fašisti, ki z bencinom polijejo ponosno stavbo in potem rajajo ob siloviti grmadi.«

Strah je bil »substanca naše skupnosti ves čas, od konca prve svetovne vojske, od tistih dni, ko so knjige s polic naših knjižnic stresli pred Verdijev spomenik in se radovali zubljev, ki so jih požirali. In potem je bil strah naš vsakdanji kruh, ko so postajali pogorišča naši odri v predmestjih, ko je fašist streljal celo na slovenskega pridigarja v templju ob Kanalu, ko je vaški jetični učitelj s svojo slino kaznoval ustnice dekletca, ki si je predrznilo spregovoriti v rodnem jeziku.« In seveda: »Najbolj pošastno je vse skupaj postalo, ko so slovenskim ljudem spremenili imena in priimke, a to ne samo živim, marveč tudi tistim na pokopališčih.«

Ne, nacistična taborišča smrti niso kar padla z neba. »Ta četrtstoletna anulacija je v taboriščnem ozračju doživljala svojo ekstremno limito s tem, da so človeka skrčili na številko.« To, kar se je začelo s požiganjem gledališč, sežiganjem knjig, pljuvanjem deklic in spreminjanjem imen, se je končalo s holokavstom – apokaliptičnim zlom.

Robec je bil edini predmet, ki je Pahorju ostal od doma.

Nacizem je bil res zverinski – ker je tiste, ki so ga preživeli, silil v občutek krivde in sram in opravičevanje in iskanje izgovorov in racionaliziranje.

Zato nikar ne nasedajte tistim, ki pravijo, da ni vse fašizem in da vsak fašist še ni Hitler. Ne obstaja dobri fašizem. Ne obstaja fašizem, ki še ni »pravi« fašizem. Vsak fašizem je zarodek in napoved krematorijskega sveta, kovačnice smrti, konca človeštva, dokončne negacije, enakosti v gladu in pepelu, brezimne pogube in neskončne praznine niča.

»Prav gotovo, da so stari Grki po tragedijah gledali veseloigro, a ne kaže, da so takrat imeli za uničevanje človeških teles tako organizirane postojanke; zato je bila njihova potreba po katarzi nekoliko drugačna od potrebe Evropca dvajsetega stoletja. Moira se pri nas ne spoprijema s posameznikom, ampak z družbo; naša Usoda je boginja skupnosti, rešili se je bomo množično ali pa množično podlegli.«

In ko Pahor navaja Nietzschejev moto, da ne more biti velik, kdor ne čuti volje, da bi zadal hudo trpljenje, ko v tem, da ob zadajanju hudega trpljenja in poslušanju strašnih krikov ne kloneš pred napadi notranje izgubljenosti in tesnobo dvoma, vidi zarodek krematorijskega sveta in ko v nacističnem blaznenju vidi proizvod strahu (pri eliti strahu, »da bi zamudila zgodovinski trenutek, ko bo lahko uveljavila svoje sposobnosti«, v množici pa strahu pred elito, »strahu, ki se kmalu prelevi v oboževanje oblasti, neoporečnega reda in avtomatične discipline«), se steguje v naš čas, prepojen z avtokrati, malimi firerji, ki zastrašujejo, radikalizirajo in fašizirajo družbo, ljudi pa prepričujejo, da to, kar počnejo, ni fašizem.

A nekaj je gotovo. »Slovenski človek, ki je v Dachauu dal na seznam imen novih bolničarjev tudi moje ime, je poskusil rešiti nekoga, ki bo, tako se mu je zdelo, svojemu rodu morebiti koristil. Ne vem, kdo je bil, a po svojih močeh sem skušal delati tako, da bi ne bil razočaran, če pa ne živi več, da ne bi razočaral njegovega pepela.«

Ne, razočaral ni ne slovenskega človeka ne njegovega pepela.