Predsedniški kandidat Anže Logar

Na začetku tedna je svojo kandidaturo za predsednika republike tudi uradno naznanil poslanec SDS in nekdanji zunanji minister Anže Logar. Kot je dejal, bo nastopil s podporo stranke, vendar pa se odpravlja tudi v zbiranje podpisov volivcev, češ da želi podporo najprej preveriti na terenu. Dolgoletni član SDS, ki ga največkrat opisujejo kot enega zmernejših politikov v stranki, pri kandidaturi stavi predvsem na izkušnje v zunanji politiki, na širok krog poznanstev in na povezovalnost, ki da jo dokazuje tudi njegovo preteklo delo. Da bi po porazu na zadnjih volitvah volivci izrekli podporo kandidatu SDS, je sicer malo verjetno, vendar Logar vztraja: »Dajte mi priložnost.«

Anže Logar se je rodil leta 1976 v Ljubljani, kjer je odraščal v umetniški družini. Njegov dedek je bil slikar Slavko Pengov, ki je med drugim avtor freske v preddverju velike dvorane državnega zbora. Obiskoval je Šubičevo gimnazijo v Ljubljani, kasneje se je vpisal na ljubljansko ekonomsko fakulteto, kjer je leta 2000 diplomiral, januarja 2006 pa magistriral na Jambrekovi Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije. Nato je leta 2016 prejel še doktorski naziv na Fakulteti za uporabne študije, kjer je bil njegov mentor Matevž Tomšič.

Kmalu zatem, ko je diplomiral iz ekonomije, se je zaposlil v SKB banki, vendar ga je bolj kot mesto produktivnega vodje v oddelku za marketing na banki veselila politika. Začel se je udejstvovati v podmladku SDS, kjer je postal član izvršilnega odbora, kmalu pa še njegov podpredsednik. Leta 2003 se je s posredovanjem stranke SDS kot prvi Slovenec zaposlil v evropskem parlamentu in prevzel mesto svetovalca za Slovenijo v poslanski skupini Evropske ljudske stranke. Bil je vključen v priprave politične skupine Evropske ljudske stranke in Evropskih demokratov na prve skupne evropske volitve leta 2004, nato pa je opravljal naloge tiskovnega predstavnika za slovenske poslance v omenjeni politični skupini.

Konec leta 2004 je začel teči mandat prvi Janševi vladi, kjer je sprva prevzel vodenje odnosov z javnostmi v vladni službi za evropske zadeve, pri svojih 31 letih pa prvič zasedel tudi položaj vršilca dolžnosti direktorja vladnega urada za komuniciranje. Vlado je takrat zaznamovalo predvsem prvo predsedovanje Slovenije Svetu EU, ko je Logar opravljal funkcijo uradnega govorca predsedstva.

Logar je kot vodja vladnega urada za komuniciranje v času prvega predsedovanja Slovenije svetu EU tujim novinarjem delil vladno propagandno gradivo.

Vladni urad za komuniciranje, ki ga je tedaj vodil Logar, je med predsedovanjem poskrbel za precejšen škandal, ko je dopisnikom osrednjih evropskih medijev ob obisku v Sloveniji pod vrata hotelskih sob potisnil mapice z gradivom, naslovljenim »Situacija glede medijske svobode v Sloveniji«. Del besedila je bila tudi analiza Fakultete za uporabne družbene študije, ki je zagotavljala, da vlada nad mediji ne vrši nobenih pritiskov. To je bilo podkrepljeno z izjavami urednikov, novinarjev in članov vodstev medijskih hiš, iz katerih je izhajalo, da Janša oziroma njemu podrejeni ne izvajajo pritiska na medije. A vsaj nekatere izjave so se izkazale za iztrgane iz konteksta. To je Logarju prineslo kritiko Evropske novinarske zveze, Liberalna akademija pa ga je pozvala k odstopu. Logar o odstopu sicer nikoli ni razmišljal, niti ni začutil potrebe, da bi se za svoje dejanje kdaj opravičil.

Ob tem gre dodati, da so novinarji ravno v tem času podpisovali peticijo zoper cenzuro in politične pritiske, vlada Janeza Janše je grobo posegala v Delo, Večer, Primorske novice, STA in RTV Slovenija, drugim medijem, ki so bili do nje kritični, pa odvzemala oglase in začela ustanavljati brezplačnike.

Med mandatom je Logar odigral vlogo Janševega zaščitnika tudi drugič, ko je pri finski javni televiziji, ki je Janšo obtožila sodelovanja v podkupovalni aferi v poslu z oklepniki Patria, vložil prošnjo za popravek in od finske televizije zahteval »opravičilo« v obliki še ene oddaje, pri čemer naj bi bil pripravil celo scenarij zanjo.

Ob nastopu nove vlade, ki jo je vodil Borut Pahor, je bil s položaja direktorja vladnega urada za komuniciranje nato sprva razrešen, vendar mu je Pahor v luči sodelovanja – in obtožb s strani SDS, češ da za Logarjevo zamenjavo ni bilo podanih strokovnih razlogov – ponovno ponudil položaj. A je Logar ponudbo raje zavrnil in se odpravil nazaj v službo vlade za razvoj in evropske zadeve.

Na čelo urada se je ponovno povzpel v drugi Janševi vladi, vendar se je z njega kaj kmalu tudi spet poslovil, saj so vlado odnesli protesti.

Leta 2010 je kandidiral na lokalnih volitvah in bil izvoljen v ljubljanski mestni svet, od tu dalje pa se začel naglo povzpenjati po strankarski hierarhiji. Kmalu zatem je prevzel vodenje mestnega odbora SDS v Ljubljani in bil leta 2014 ponovno izvoljen v mestni svet, ob čemer je istega leta tudi prvič sedel za poslanske klopi in bil član mandatno-volilne komisije, odbora za finance in monetarno politiko, za zunanjo politiko in za zadeve Evropske unije.

Kot poslanec je v sedmem sklicu državnega zbora vodil preiskovalno komisijo za ugotavljanje odgovornih za zlorabe v slovenskem bančnem sistemu, ki je ugotovila domnevno pranje iranskega denarja v NLB med letoma 2008 in 2010. V afero tisočletja, kot jo je hotel prikazati Logar, naj bi bil vpleten ves slovenski (levi) politični vrh, ki naj bi bil celo vedel, da največja slovenska banka pere iranski denar, namenjen za izdelavo jedrske bombe. Medijski konglomerat stranke SDS je na podlagi odkritja komisije hitel špekulirati, kdo vse, kakopak povezan z Milanom Kučanom, je bil vpleten v afero, SDS pa je o zadevi obvestila celo tuje institucije, kot je evropska komisija.

Pri preiskavi se je Logarju sicer pripetila nehvaležna stvar, saj je naletel na svoje politične kolege. Med preiskavo je namreč prejel dokumentacijo pravosodnega ministrstva, iz katere je izhajalo, da je Francija o sumljivih poslih v NLB leta 2012 obvestila slovensko vlado, ko je to še vodil Janez Janša. A namesto da bi Logar takrat spregovoril tudi o tem incidentu, se je odločil javnosti onemogočiti dostop do podatka pravosodnega ministrstva in ga označil s stopnjo interno.

Leta 2017 je bil nagrajen z nazivom predsednika sveta stranke SDS. Leto kasneje je ponovno kandidiral za poslanca in bil izvoljen, vendar ga je stranka kmalu zatem poslala v boj za župana Ljubljane. Proti ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću je kandidiral s podporo SDS, NSi, SLS in Liste novinarja Bojana Požarja. Janković je kljub temu na volitvah prepričljivo zmagal, vendar pa je Logar s slabimi 30 odstotki glasov dosegel najboljši rezultat od vseh preteklih Jankovićevih izzivalcev. Logar se je po porazu vrnil v državni zbor, kjer je deloval kot član odbora za finance in za zunanjo politiko ter vodil komisijo za nadzor javnih financ.

Dobršen del poletja pred odstopom Šarčeve vlade je preživel na drugi strani Atlantika, kjer je v okviru programa International Visitor Leadership lahko pridobival dragocene izkušnje v pogovorih s tamkajšnjimi sodniki, policisti in politiki. Gre sicer za program, ki ga neposredno financira State Department, udeleženci pa so izbrani na predlog ameriškega veleposlaništva. Slednje je očitno ugotovilo, da je bil Logar primeren kandidat za utrjevanje zunanjepolitičnih ciljev ZDA, kar je tudi sam namen omenjenega programa.

Po odstopu Šarčeve vlade in nastopu tretje Janševe se je Logar povzpel na mesto zunanjega ministra in takoj napovedal, da se bo Slovenija poskušala priključiti višegrajski skupini držav, torej tistim državam, ki so znane po poseganju v sodno vejo oblasti ter preganjanju medijev. Zato tudi ni bilo naključje, da je Logar kot prvega zunanjega ministra, ki je obiskal Slovenijo v času njegovega mandata, povabil Madžara Pétra Szijjárta. Kar se tiče obiskov, ob tem omenimo še prihod nekdanjega ameriškega državnega sekretarja Mika Pompea – pa ne zato, ker bi bil njegov obisk tako pomemben, pač pa zaradi nenavadnega pripetljaja, ki je zaznamoval dogodek. Največjo dvorano v Vili Bled, kjer je potekalo srečanje ob podpisu izjave o varnosti omrežij 5G, krasi velika freska, ki prikazuje narodnoosvobodilni boj, osvoboditev in obnovo domovine. Vendar pa je bila freska Slavka Pengova, sicer Logarjevega dedka, v času srečanja prekrita z zaveso.

Ves čas ministrskega mandata je pridno kadroval, tik pred njegovim iztekom pa mesta veleposlanikov zagotovil še svojim najožjim sodelavcem.

Logar je Janševo vlado sicer podpiral pri praktično vseh njenih podvigih na mednarodnem parketu. Ko je Janša za zmago na ameriških volitvah čestital Donaldu Trumpu, je vztrajal, da ne ve, zakaj bi drža predsednika države kakorkoli vplivala na položaj Slovenije. Janševi obračuni na Twitterju s tujimi novinarji, ki so začeli Janšo označevati za slovenskega Donalda Trumpa, in evropskimi politiki ga niso motili. Ni ga motila niti tako imenovana depeša o slovenskih komunističnih medijih, ki jo je kot vladni odgovor Svetu Evrope poslal tedanji direktor vladnega urada za komuniciranje Uroš Urbanija.

Povsem normalno se mu je zdelo tudi, da je zunanje ministrstvo ob lanskem predsedovanju Svetu EU od podjetja Empis, katerega lastnik je bil brat predsednika vlade Rajko Janša, kupilo 78 tisoč kemičnih svinčnikov.

Ves čas mandata pa je Logar po drugi strani pridno kadroval. Janševa vlada je tako veleposlaniško kadrovanje začela že leta 2020 in ga nadaljevala leta 2021 kljub predsedovanju Svetu EU, ko navadno države za določeno obdobje zamrznejo rotacije veleposlanikov. Tik pred iztekom mandata je nato mesta veleposlanikov zagotovil še svojim najožjim sodelavcem.

Po porazu SDS na volitvah se je Logar ponovno vrnil v poslanske klopi, od koder zdaj cilja na mesto predsednika republike. In čeprav se bo njegova stranka, skupaj z njim, zdaj na vse pretege trudila prikazati Logarja kot neproblematičnega politika, kot nekakšen glas razuma v stranki, njegove odločitve iz preteklosti pričajo predvsem o tem, da je SDS venomer sledil celo pri njenih najspornejših potezah. In si tako navsezadnje tudi zgradil politično kariero.